Tiskane izdaje
Kopališče v izolskem Simonovem zalivu je te dni do zadnjega kotička zapolnjeno s turisti, željnimi počitka in morske osvežitve. A le nekaj metrov vstran je delovna vnema tik pod vreliščem. V arheološkem parku pospešeno obnavljajo dragocene mozaike, ki pričajo, kako so pred dva tisoč leti na tem koščku jadranske obale uživali premožni Rimljani.
Arheologi so na rtiču v Simonovem zalivu do zdaj odkrili le delček ostankov mogočnega posestva – del sprejemnice in stanovanjskega dela vile rustice, ki jo je rimska aristokracija zgradila v 1. stoletju. Prve najdbe so odkrili leta 1922, druge pa v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Oba do zdaj odkrita sklopa izkopanin sta dela glavne stanovanjske stavbe – vile, ki jo je najverjetneje uporabljal premožni lastnik, najverjetneje pomembni veljak iz Akvileje iz rodu Caeserni. Rodbina je v svoji obmorski rezidenci uživala kratek čas – graditi so jo začeli leta 25 pred našim štetjem, v uporabi je bila le do leta 70.
Njena notranjost je prišleku nemudoma razkrila bogastvo zelo pomembnega lastnika. »Radi so imeli polodprte prostore in prehodne sobe, da se je že od vhoda videlo razkošje daleč po hiši. Arhitektura vile je bila razgibana s verjetno tudi s termami in številnimi intimnimi prostori, vsi so bili tlakovani z natančno in vrhunsko izdelanimi mozaiki. Mozaiki, ki smo jih do zdaj izkopali, so bili črno-beli in geometričnih oblik, v vsakem prostoru pa je bil malce drugačen vzorček,« razloži arheologinja Mateja Ravnik, ki nas oblečena v rimsko oblačilo popelje med mozaike, s katerih restavratorke previdno odstranjujejo zaščito. Prav mozaiki, ki so jih odkrili na območju vile, so posebnega arheološkega pomena, zato jim bodo z novim projektom namenili največ pozornosti.
Brezskrbno in razkošno
Za najbolje ohranjene in raziskane ostanke rimske obmorske vile s pristaniščem v Sloveniji do zdaj ni bilo najbolje poskrbljeno. Le redki naključni obiskovalci so vedeli, da za zeleno kovinsko ograjo v bližini plaže sameva pravi arheološki biser. Ker denarja za restavriranje in konserviranje ni bilo dovolj, so mozaike potem, ko so jih našli, prekrili, posuli z zaščitno plastjo zemlje in pustili, da so desetletja čakali na vnovično odkritje.
Ostankom rimske vile, ki jih ogrožata tudi podtalna voda in plimovanje morja, zaradi izpostavljenosti zraku pa najdbe hitreje propadajo, se vendarle obetajo boljši časi. Univerza na Primorskem je konec lanskega leta iz norveškega programa finančnega mehanizma EGP pridobila nekaj več kot 1,2 milijona evrov za projekt »AS – Arheologija za vse. Oživljanje arheološkega parka Simonov zaliv«. Projekt, ki ga vodi prof. dr. Irena Lazar, so začeli izvajati februarja letos, med drugim pa bodo restavrirali ostanke vile in mozaikov, jih prekrili s streho, vzpostavili pravi podvodni arheološki park ter z digitalnimi in interaktivnimi programi poskrbeli za izkustvene doživljaje obiskovalcev. Vse to bo v prenovljenem parku obiskovalcem na ogled prihodnje leto, napovedujejo. Čez zimo bodo mozaike v delavnicah restavratorskega centra očistili, nato pa vrnili v park, kjer bodo znova na ogled obiskovalcem.
Preden se naša četica radovednežev odpravi na potop z jeklenko do rimskega valobrana, potopljenega pred izolsko obalo – tudi brezplačni potop je del projekta –, nas arheologinja pouči še o posebnostih poselitve, ki je bila tu značilna za časa rimskih osvajanj. Medtem ko so Rimljani pri naših sosedih ob Jadranu gradili mogočna mesta, pristanišča in cesarske posesti, je gradnja pri nas ostala na ravni podeželske poselitve, ob vili rustici v današnjem Simonovem zalivu pa je bilo največje rimsko pristanišče pri nas, izvemo. Celotno območje z vilo, pripadajočimi objekti in pristaniščem je merilo štiri hektare. Čeprav glavnino arheoloških najdb v Simonovem zalivu še prekriva prst, arheologi sklepajo, da je imel celoten kompleks vlogo produkcijskega centra, velik del posestva pa je bil namenjen brezskrbnemu in razkošnemu bivanju v prijazni sredozemski klimi.
Zgolj stanovanjski kompleks, brez gospodarskega dela, je meril 3000 kvadratnih metrov. »Takšna vila maritima je rimskim bogatašem omogočala razkošno preživljanje prostega časa. V njej so s svojimi gosti predvsem uživali in poslušali šumenje morja,« pravi Ravnikova. »Rimski veljaki in turisti, ki so bili bolj popotniki, so ob morju verjetno počeli zelo podobne stvari, kot jih počnemo danes. Morda so se posončili in se kopali v bikinkah, kakršne so upodobljene na freskah na Siciliji ...«
Dresirane morene
Razkošen bivalni del je obkrožala celotna infrastruktura, ki je gospodarja zalagala z izdelki in denarjem, zasluženim z njihovo prodajo. »V kompleksu so bili stiskalnice za olje in vino, različni obrati, hlevi za živino, za sužnje, skladišča. Prodali so vse, kar so proizvedli, pa niso mogli sami porabiti. Pomembno trgovsko vlogo je imelo zagotovo pristanišče, ki je bilo povezano z gospodarskim delom in ob katerem je bila najverjetneje serija skladišč. Ladje, ki so pristajale pred vilo, so v eni plovbi pripeljale tudi do tisoč amfor, napolnjenih z blagom, v imperij pa so vračale dobrine, pridelane na posestvu. Istra je bila že takrat znana kot vir dobrega oljčnega olja, vina, kot žitnica,« našteva arheologinja. Trgovanje s pridelki je gospodarju zagotavljalo bogato življenje, a žal so morali vilo dokaj hitro opustiti. »Konec 1. stoletja, ko je bil cesar na vrhuncu moči, mu bogatenje elite ni ustrezalo, večji delež dobička je hotel zase. Zato je velikim aristokratom in posestnikom prirezal peruti. Kot kažejo najdbe, je bila vila kasneje v različnih obdobjih občasno še v uporabi, pristanišče pa se je ohranilo in delovalo tudi še v srednjem veku,« pove Ravnikova.
Med posebnostmi iz rimskih časov, ki so se ohranile na naši obali, sta tudi morska bazena za gojenje rib pred skladiščem soli v Portorožu. »Takšno tehnološko zahtevno gradnjo, značilno ravno za 1. stoletje, si je lahko privoščil samo najbogatejši sloj ljudi. Posebne ribogojnice so imele urejen dotok sladke in slane vode, voda se je mešala, tudi ohlajali so jo lahko. Z gradnjo zapletenih bazenov so aristokrati želeli pokazati, da si lahko z denarjem podredijo naravo in si kadarkoli privoščijo svežo ribo na krožniku. Veljaki so gojili predvsem jegulje in morene, manj pogosti so bili orade in brancini. »Zapisi kažejo, da so aristokrati strupene morene imeli celo za hišne ljubljenčke, okraševali so jih, jim žvižgali, dresirali in razkazovali svojim obiskovalcem. Eden od lastnikov, kažejo viri, je z njimi kaznoval neubogljive sužnje, ki so končali v bazenu, polnem strupenih moren.« Dobiček od prodaje gojenih rib je bil tako velik, da je cesar v sredini 1. stoletja z zakonom začrtal zgornjo mejo cene, po kateri so jih smeli prodajati, konec stoletja pa gradnja takšnih ribogojnic usahne.
* * *
Pred akcijo
Kot se spodobi, se je treba pred vsakim resnejšim potopom – mi smo, kot popolni začetniki, načrtovali spust nekje do štirih metrov globine – poučiti o tehničnih značilnostih jeklenke (»ki ni bomba!«). »Tri pravila so, ki jih morate dobro poznati: 1. ne zadržujte diha, dihajte ves čas enakomerno; 2. z vsakim metrom globine je treba izničiti pritisk, tako da preprosto stisnete nos in pihnete skozenj; in 3. (pozor, to pravilo je najbolj zapleteno) neizmerno uživajte!« je strnjena vsebina učne ure, ki jo pred potopom do valobrana pred Simonovim zalivom odpredava Primož Bizjan, inštruktor s piranskega inštituta za potapljanje in podvodne aktivnosti.
Odkar so junija turistom ponudili brezplačne potope, so pod gladino pospremili več kot sto začetnikov. Dogodki bodo letos še do konca avgusta, vsak petek, vendar so vsi termini zasedeni. Informacije: www.vilasimonovzaliv.si ali na facebook profilu As.
Pogodba
Kljub podpisu obsežne pogodbe, ki prireditelja odreši odgovornosti za primer nesreče, udeleženca pa pouči, v katerih vse bolezenskih okoliščinah potop ni dovoljen, se pogumno podamo pod morsko gladino: ovešeni s šestimi kilogrami svinca okrog pasu in kdovekoliko težko jeklenko s stisnjenim morskim zrakom.
Pod vodo trema res hitro popusti, po srečanju z nekaj ribami, leščurji in ožigalkarji in ogledu potopljenega valobrana (na fotografiji) 20-minutno plavanje, jasno, prehitro mine.
Pristanišče pod gladino
Ostanki nekdanjega rimskega pristanišča so danes pod vodo zaradi tektonskih zakonitosti, nam na suhem razloži Mateja Ravnik. »Morsko dno se na našem delu obale spušča in na italijanskem dviguje. V rimskem času je bilo dno višje, s tem pa je bila višja tudi gladina, zato so danes vse pristaniške najdbe potopljene.«
Pred obalo Simonovega zaliva si je mogoče pod vodo ogledati rimski pomol, ki so ga kasneje preprosto nadgradili z novim betonskim, na drugi strani betonske plaže pa je stari valobran (na fotografiji levo), ki iz vode pokuka le ob velikih osekah. »Valobran je v nekem trenutku verjetno deloval tudi kot pomol, njegova glavna vloga pa je bila, da je pristanišče ščitil pred vetrom. Gradili so ga s suho gradnjo, s polaganjem kamnitih klad, brez uporabe betona.« Podoben pomol je mogoče najti ob obalni cesti; tega je verjetno uporabljal pekarski obrat čez cesto.
Potopljene ladje
Medtem ko je morje pred dalmatinsko obalo (zlasti na zunanji strani otokov) polno ladijskih razbitin, so bile vode v njegovem slovenskem delu po vsem sodeč prijaznejše za plovbo ladij, katerih glavni cilj je bila Akvileja. Edina potopljena antična ladja v slovenskem morju je malo naprej od Debelega rtiča, nam blizu pa je še potopljena rimska ladja pred velikim rimskim pristaniščem pri Savudriji.
