Želela sem plesati. Svobodno. In sem šla

Zdaj je čas, da se odpravite na Kubo. Na otoku ne bo nikoli več tako, kot je bilo

sre, 27.09.2017, 12:00

»Viajas sola?« Ali potujem sama, je bilo najpogostejše vprašanje, sledilo pa mu je še: »Porque?« Zakaj? Ker sicer ne bi pila kave pri štiričlanski družini, ki se preživlja z 20 evri mesečno, ne bi spala v najdražjem hotelu v Havani, ne bi spoznala 70-letnega nizozemskega para, ki teče maratone in med potovanji po svetu hodi na trekinge. In se ne bi vrnila domov z žulji zaradi salse in ne bi prve noči na Kubi preživela kot brezdomka v baru ob rumu in kavi.

Ko potujem, se popolnoma prepustim dogajanju. Četudi to pomeni, da opolnoči pristanem v Varaderu, kjer v visoki sezoni nimam rezervacije. Ker na letališču ogovorim Slovenki, ali bi si z mano delili taksi do središča mesta, ne ostanem sama. Noč preživimo skupaj, na ulici. Ker ob tej nečloveški uri, sredi tedna, seveda vsi lastniki, ki sicer oddajajo sobe, že spijo. Ali pa enostavno ni prostih sob. Sredi noči najdemo eno. V hotelu. Tristo evrov na noč. Na osebo. »Kaj pa, če poiščemo bar?« Spale nismo že od včeraj, 12-urni let je za nami in šest ur časovne razlike. »Un café, por favor! Y ron! Sin cola.« Kavo in rum, brez kokakole, za začetek, za večerjo, da smo lažje prebrodile krizo, da nismo zaspale. In potem še za potešitev lakote: »Un café mas, por favor!« Ko se je zdanilo, več nismo vedele, kaj je primerno, da spijemo za zajtrk. »Un ron negro y un café mas.« Rum in še eno kavo.

Potem smo zapustile nočno utrdbo.

Noč v Varaderu

Med nočnimi obroki smo prijetno kramljale z varnostnikom sosednjega hotela. Vsak dan se skoraj tri ure vozi v službo z lokalnim avtobusom ali pa ga pripelje kdo od prijateljev, ki gre v isto smer. Star je nekaj let manj kot 40 let. Ima več kot deset let mlajšo ženo in dva sinova. Rad pleše salso. Ima pametni telefon z velikim zaslonom. Da ne potrebuje računalnika. Dobil ga je iz tujine, za 300 evrov. Ker bi na Kubi zanj odštel dvakrat več. Zasluži približno 50 evrov na mesec. »Ni lahko,« pravi, »a sem srečen. Imam družino, imam službo, imam brezplačno zdravstvo in za otroke brezplačno šolo. Imam vse.« Ne, ni še bil v Havani. »Nimam denarja za to, a bi rad šel v tujino.«


Kubanska plaža. Foto: Anja Kovačič

Amerika je za Kubance še vedno obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko. Njihovi predniki so odhajali tja na delo in se vračali z denarjem. Z dolarji. Danes so to zanje še vedno samo sanje. Ki jih ne žalostijo. Niso sicer pretirano ponosni na svojo kulturo. Ne zavedajo se, kaj pravzaprav imajo. Ne zavedajo se, kako živijo. In kako bogata je njihova dediščina.

Čim prej se odpravite na Kubo. V treh letih bo postala druga država. Ko takole nagovarjam prijatelje, dobim odziv: »Pa saj Kubanci niso živali, da bi jih turisti morali hoditi gledat kot opice v živalskem vrtu.« Ne, niso. Imajo pravico, da se razvijajo. Naj se. A jim pomagajte pri razvoju. Pojdite tja in jim povejte, kaj pomeni modernizacija. Kaj je to civilizacija. Kaj so 12-urni delavniki, 24-urna povezanost z internetom. Odvisnost od računalniških igric. Socialnih omrežij. Virtualna prijateljstva. Bolezni modernega časa. Osamljenost. Ker tega ne poznajo. Pogovarjajte se z njimi, spoznajte njihovo kulturo. Vprašajte jih, kaj je zanje sreča. Višina plače? Ne. Dejstvo, da imajo službo, brezplačno zdravstvo in šolstvo. Da se bodo že nekako znašli, če bo treba. Upanje, da jim bo nekoč uspelo. Želja, da bodo turisti prinašali denar in s tem dodaten zaslužek. Zato pojdite čim prej, dokler jim še lahko pomagate. Ko bodo ti, ki danes nimajo, pahnjeni v obup, jih ne boste več mogli spoznati.

Plaža brez duše, ulice brez veselih ljudi

Ob sončnem vzhodu se sprehodim po plaži. Prvo jutro, prvi sončni vzhod. Najbolj obljudena plaža na Kubi. Ne prevzame me. Dolga 20-kilometrska bela peščena plaža ob Atlantskem oceanu. Pogled svobode proti morju. Pogled v neznano kam. Ja, ta pogled mi je všeč. V drugo smer pa hotelska naselja. Bazeni. Trgovine, kjer prodajajo tiste izdelke, na katerih piše Cuba. Pa so res s Kube? Kdo ve.

Plaža brez duše, ulice brez veselih ljudi. Največ duše imajo stari ameriški avtomobili. Ti imajo zgodovino. So stari, a še vedno živijo. Ker imajo bogato preteklost. So bolj živi od turistov, ki se presedajo iz enega lokala v drugega in veselo pišejo kartice … Ne, te so iz mode. Pišejo sporočila prijateljem, da potujejo po Kubi. Da so na 14-dnevnem dopustu all-inclusive v enem od resortov v Varaderu in da že zelo dobro poznajo Kubo. Da so videli čisto prave Kubance.


Bayamo, to je pristna Kuba, domača kava in poceni rum. Foto: Anja Kovačič

Rečem si, čim prej od tod. Komaj dočakam avtobus. Ob sončnem zahodu.

Marsikdo bi si privoščil luksuzen hotel s pogledom na turkizen Atlantski ocean. Da bi se naužil česa? Morja, v katerem ne moreš plavati? Peska, ki se ga ne znebiš še naslednji teden? Cen, ki se vrtoglavo dvigajo v nebo? Jaz ne. Bežim na jug, stran od mest. Med pristne ljudi, ki turiste vidijo nekajkrat na leto in se namesto z iskanjem internetnega omrežja ukvarjajo z iskanjem koz, ki so pobegnile s travnika. Na katerem vsako popoldne otroci igrajo nogomet. In bejzbol. Se lovijo in igrajo skrivalnice. Se družijo. Četudi vsake toliko mimo njih prikokodaka sosedova kokoš.

Med dvema avtomobiloma kočija

Za mano je še ena neprespana noč. S težkimi očmi prispem v Bayamo, eno od večjih mest v vzhodni regiji. Zgodovinsko in osamosvojitveno eno najpomembnejših mest na Kubi, kjer boste med vsakima dvema avtomobiloma na cesti videli kočijo. Staro in elegantno mesto s pomembno zgodovinsko noto.

Tu se je začela bitka za kubansko osamosvojitev. Mesto, ujeto v času, odraža prav to, kar sem želela. Pristno Kubo, domačo kavo, polne trge in poceni rum. Okusen. Še toliko bolj, ker sem ga pila z domačini. Starimi. Medtem ko so mi pripovedovali prigode.


Čevlje je treba ponositi do konca, zato čevljarjem dela ne zmanjka. Foto: Anja Kovačič

Glasbenik je, poje in igra kitaro. Ima izobrazbo, a ni zdravnik. Samo to šteje na Kubi. Več kot pol leta preživi v Ameriki in Kanadi, kjer igra in služi denar. Žena je doma, ne dela. Svojo hišo oddaja turistom kot večina Kubancev. Velika hiša z vrtom in balkonom v dveh nadstropjih je urejena kot iz škatlice. Dobim svojo sobo, kopalnico, kuhinjo in ključ za svoj vhod. Prijazna Kubanka s partnerjem živi v drugem nadstropju. V eni sobi, skupaj s hčerko. Stara je 17 let. Rada bi bila veterinarka. »Samo tako bom imela dovolj visoko plačo,« razmišlja.

Kuhajo v improvizirani kuhinji na balkonu. Zakaj? Ker so svoj dom odstopili meni in pred mano še enemu turistu. Za 25 evrov na noč. Približno toliko je povprečna plača na Kubi.

Naslednji dan spoznam vsak kotiček Bayama in že komaj čakam, da me zvečer taksist odpelje v vas. Pod goro. Kjer bom začela dvodnevni treking na najvišji vrh Kube.

Pico Turquino, visok 1974 metrov. Del gorovja Sierra Maestra, kjer so pred šestdesetimi leti lovili karizmatičnega vodjo, Fidela Castra. Fidel je še živ. V vseh napisih ob cestah, zastavah, ki krasijo avtomobile, avtobuse, tovornjake. V napisih na pročeljih stavb. Po ulicah. Na slikah, ki visijo na stenah skoraj vsakega doma. V njihovih besedah, ki ga živo opisujejo. Ponosni so nanj kot mi na Tita. To je edina oseba, ki jo Kubanci poznajo iz Slovenije. Ja, o naši državi so sicer že slišali. Ne vsi. Nekateri mislijo, da Jugoslavija še vedno obstaja.

Se nadaljuje

Prijavi sovražni govor