Tiskane izdaje
San Vito lo Capo je majhna obmorska vasica na severozahodu Sicilije, najbližja letališkemu in pristaniškemu Trapaniju. V njej živi le okoli štiri tisoč ljudi, zunaj turistične sezone še manj. Sezidana je v zavetju velikega zelenomodrega zaliva, zahodno od njega pa se vzpenja Puščavska katedrala, štiri kilometre dolg obmorski klif. Včasih so se tu domačini preživljali z ribičijo, danes pa večinoma s turizmom.
V tem majhnem kraju so si vse hiše med seboj zelo podobne, nobena od druge ne izstopa po velikosti, kaj šele po čem drugem. Imajo največ tri nadstropja, nimajo streh in so svetlih barv, a jih zato krasijo toliko bolj zanimive pisano obarvane in na keramiko z vzorci poslikane hišne številke.
Prebivališča izjemno prijaznih in dobrovoljnih domačinov so v notranjosti dekorirana s pridihom arabskega sveta. Od daleč se zdijo kakor na belo pobarvane kartonaste škatle, zložene po simetrični dolžini in širini. Tri četrtine stanovanjskih hiš se je v zadnjih dvajsetih letih spremenilo v majhne hotele ali vsaj v ponudnike postelj in zajtrka. Velike ali luksuzne hotele boste iskali zaman.
Življenje v prvi četrtini leta je zelo preprosto, umirjeno, aprila, maja in junija prijetno in živo, potem pa čedalje bolj turistično kaotično. Ne glede na letni čas so restavracije tega sicilijanskega kraja, najverjetneje kar celotne province, obiska vredna sredozemska kulinarična izkušnja.
Kuskus za dober priokus
San Vito lo Capo je tudi rodni kraj tradicionalnega mednarodnega festivala, na katerem se septembra najboljši kuharski mojstri iz Maroka, Tunizije, ZDA, Senegala, Francije, Izraela in Palestine pomerijo v pripravi kuskusa.
»Ta festival imamo že od leta 1998. To je praznik za nas. Ljudje iz vsega sveta, različnih kultur se med seboj pogovarjajo o tej preprosti jedi, družijo in se zabavo. To je multikulturalizem v življenjski obliki,« razlaga domačin Gianni Peralta. Glede na informacije lokalne turistične agencije festival spremljajo nastopi svetovno znanih glasbenikov, ki so brezplačni, dogodka pa se vsako leto udeleži več deset tisoč ljudi.
Kuskus je tipična severnoafriška jed, kar druga najbolj priljubljena hrana v Franciji in Belgiji, na Siciliji pa je najbolj cenjen prav v provinci Trapani, kjer ga običajno ponudijo k ribji juhi, pogosto pa ga postrežejo tudi ob aperitivih, seveda še z drugimi tipičnimi sicilijanskimi jedmi.
Tuna
Ena izmed njih je zagotovo arancina. To niso pomaranče, ampak skoraj enako slastne v olju ocvrte riževe kroglice, polnjene z mocarelo, pršutom, zelenjavo ali repki. Poskusite najti še tople!
Zrezke sveže ulovljene tunine tu pripravljajo na prav poseben način: srednje pečene s pistacijami in sezamom ali pa na solatni posteljici pokrite z rezinami sira in z marmelado za prilogo.
Na zahodni obali Sicilije je maja in junija tune in njenih izdelkov na pretek. Do osemsto kilogramov težke ribe lovijo na bližnjem ribiškem otoku Egadi. Tam mimo modroplavuta tuna v teh mesecih potuje do Atlantskega oceana. Lokalne trgovine ostajajo založene čez vse leto z njihovim mesom v različnih oblikah, tudi v obliki tuninega parmezana.
Poskusili smo še znamenito pistacijino torto, a nas je veliko bolj navdušil cannoli. To je v testu, podobnem slovenskem flancatom, nadevana zelo sladka sirna krema s koščki čokolade ali sadja. Sicilijanci si cannolije, tako kot druge sladke pekovske izdelke, privoščijo že kar za zajtrk.
Denar, denar, sveta vladar
»Vaščani so bili pred razvojem turizma precej revni, a med seboj v skupnosti veliko bolj povezani. Vsi so se poznali med seboj, moji starši so obiskovali najmanj deset različnih družin. Med seboj so si pomagali, delili so si tudi hrano in izmenjavali oblačila za otroke. Zadnjih dvajset let se je vse to spremenilo. Ljudje so začeli obnavljati hiše in ponujati postelje turistom. S polnimi žepi denarja se zdaj komaj pozdravljajo med seboj, pogovarjajo se samo še o tem, kdo postelje oddaja na črno in kdo s cenami goljufa turiste. Samo še za denar jim gre,« razlaga 35-letni Gianni Peralta, ki se je po nekaj letih študija in dela v tujini v ZDA, Nizozemskem in Veliki Britaniji vrnil v rodno vasico, kjer je od staršev prevzel vodenje nastanitve s posteljami in zajtrkom.
S sokom limon proti potenju
Sredi njihove hiše v prostornem atriju že desetletja uspešno uspeva limonovec. Odtrga rumen sadež, veliko večji, kot smo ga vajeni s slovenskih tržnic in iz supermarketov. Posut je s temnimi pikami, ne ve, zakaj so tam, »naše limone so pač take«, in vanj previdno zapiči noht. Iz sadeža priteče rumena tekočina neverjetnega vonja. »Sok teh limon, zmešan z vodo, je odličen naraven antiperspirant,« pojasni.
»Problem bo, ko zaradi kakšnega razloga, lahko naravne nesreče, turisti ne bodo več prihajali. Kaj bodo potem ljudje počeli in kakšni bodo njihovi odnosi, si težko predstavljam,« nadaljujeva pogovor s Peralto. Število turistov – zdaj, med sezono, jih je približno 20.000 – bi se lahko morda že zmanjšalo zaradi pomanjkljive turistične ponudbe.
Poleg festivala kuskusa je edina atrakcija plezarija, ki sicer pritegne zavidljivo število športnih plezalcev. Puščavska katedrala, ki se nadaljuje v štiri kilometre dolg klif, omogoča več sto plezalnih smeri od najnižje zahtevnostne stopnje pa do osmice. Za ljubitelje večraztežajnih smeri pa sta v bližini še Monaco in Pizzo Monaco, kjer so opremljene od 150 do 400 metrov dolge smeri. Pred dvema letoma je v San Vito lo Capo potekal mednarodni plezalni festival, vsako leto pa poteka vsaj kakšna manjša plezalna prireditev.
