Cestno kolesarjenje kot odlična terapija

Leto je naokoli. Neznanska gneča v startno-ciljnem prostoru v BTC Cityju je napovedovala že tradicionalno 34. izvedbo maratona Franje. Okrog 1500 kolesarjev, 1500 zgodb, vsak s svojimi pričakovanji, mislimi, načrti in težavami vsakdana smo se zbrali na istem mestu. Vsi z istim ciljem. Varno in čim hitreje prevoziti traso maratona. Tedne in mesece prej smo se srečavali in se pozdravljali po cestah s svojimi ljubimi in dragocenimi »konjički«, stopnjevali formo in se pripravljali na ta dan. Praznik za nas, ki si z vrtenjem pedalov ne služimo vsakdanjega kruha, temveč si z njim polnimo baterije in hkrati tudi trpinčimo svoje telo. Prav vsem je skupna ljubezen do kolesa, poganjanja pedalov, asfaltnih cest in vetra v laseh. Večini od izbranih je, upam si trditi, kolesarjenje najpomembnejša postranska stvar na svetu. Množica rekreativcev je še en dokaz več, da je kolesarska zavest Slovencev vsako leto večja.

Skoraj toliko, 1500 še bolj vztrajnih kolesarjev, se je že dobro uro pred nami podalo na pot daljše trase. Sonce je kljub zgodnejši uri že na startu kazalo svojo moč. V vročih dneh pomeni kolesarjenje še večji napor za telo, saj se poveča znojenje in se pospeši srčni utrip, zato je treba še toliko bolj skrbeti za hidracijo, smo se strinjali udeleženci. Slišal se je le tih vrvež, nekateri so v skupinah kramljali s prijatelji, spet drugi so bili zatopljeni v lastne misli. Sotrpini so vedno bolj pogledovali na uro v pričakovanju začetka malega maratona.

In smo šli. Prav poseben občutek se je voziti po praznih ljubljanskih cestah, in to kar po sredini. Samo enkrat na leto imamo to priložnost. V zaprti vožnji smo se v strnjenih skupinah po starostnih kategorijah peljali do obrobja Ljubljane, do Kozarij, kjer smo pod seboj zaslišali elektronski pisk merilca časa, kar pomeni, da od tod naprej gre zares.

Nekateri so že takoj vžgali turbopogon in ubrali tempo, kot bi bil cilj že na Zaklancu. Kolona se je po nekoliko kilometrih že raztegnila, vožnja je mimo Zaklanca in Horjula postala bolj tekoča, pri prvem vzponu od Vrzdenca naprej pa smo že dobro občutili vročino. Za spodbudo so nas spremljali navdušeni vzkliki domačinov, zvoki ragelj in trobelj. Vidi se, da je v teh krajih Franja pravi mali praznik. Kako mora biti šele v Idriji, Cerknem in na Kladju, sem pomislila.

Na klancu mi je začela sapa hitro pohajati, ritem je upadel, usta so bila suha, roke so se stegovale proti bidonoma, z leve in desne sem poleg lastnega sopenja poslušala globoko dihanje sotrpinov. V glavi mi je razbijalo od vročine, postala sem nekoliko omotična. Verjetno ni prav veliko udeležencev s preusmerjevalcem obtoka v možganskih arterijah, katerega ponosna lastnica sem že dve leti, odkar so mi po naključju odkrili možgansko anevrizmo in preprečili možgansko kap, sem se tolažila. Presenetljivo opozorilo, kako je življenje lahko kratko in minljivo. Če bi mi takrat kdo rekel, da se bom kaj kmalu brez večjih težav izpostavljala naporom, bi ga imela za norega, a danes se lahko le specialki zahvalim za uspešno okrevanje. Sem pa iz previdnosti zavestno upočasnila ritem, a se je kljub težavam Suhi Dol hitro prikazal.

Z vrha pa s polnim plinom na drugo stran v Poljansko dolino proti Gorenji vasi. No, če mojim spustom sploh lahko tako rečem. Strah, da bi grdo padla, je z vsakim letom večji. Kako ne bi bil, navsezadnje sem zvesta uporabnica glavnega proizvoda enega od zlatih pokroviteljev te prireditve. Če bom padla, mi bo kri tekla vse tja do Gorenje vasi, in preden bodo reševalci prispeli do mene, bom že izkrvavela, so se mi bolj za šalo kot zares podile misli po glavi. Sem si pa med spustom nabrala novih moči za Poljansko dolino, kjer začuda nisem čutila vetra, ki ga vsakokrat preklinjam, ko se vozim mimo teh krajev.

V hitro drveči skupini sem imela smolo, saj sem imela pred seboj kolesarja, ki je ves čas poplesaval levo in desno ter spreminjal smer. Le sreči se lahko zahvalim, da nisem družno še s kakim kolesarjem ali dvema poletela čez krmilo.

V Škofji Loki je bilo treba doliti vodo, skupina pa mi je ušla. Ljubljana je tako blizu, a vendar tako daleč, ko so glikogenske rezerve v mišicah načete. Lepa reč, zdaj se bom sama »cjazila« do Ljubljane, sem bentila vse tja do Godešiča, ko se mi je vendarle uspelo priključiti večji skupini, ki je drvela proti bližajočemu se cilju. Ne, nikoli več ne naredim postanka! Oblaki so nekoliko zakrili sonce, temperatura je postala znosna, kazalci na uri pa so neusmiljeno in prehitro drveli naprej.

V kratkem spustu mimo Zbilj, kjer sem spet izgubila stik s skupino, me je skoraj vrglo s ceste. Tresenje zaradi slabe ceste je veliko bolj kot za kolesarjenje primerno za boj proti nevšečnemu celulitu. Noge so postale težke in pekoče, na poti proti Vodicam sem se počutila, kot da za seboj vlečem sidro. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o kakšni skupini kolesarjev, da bi izkoristila zavetrje in nekoliko prišla k sebi. Kaj mi je tega treba? Bolje bi bilo, če bi noge namakala v Bohinjskem jezeru in v miru grizljala melono, ne pa da se borim s priključitvijo skupini in se v znoju tepem z asfaltom.

Ja, kriza je bila tu. Takrat bi najraje zapeljala vstran in se dobesedno vrgla v travo. A ko sem se spomnila, koliko ur, truda in prevoženih kilometrov je bilo letos vloženih v treninge, sem dobila dodatne moči za nadaljevanje vožnje. Glava na tem delu ni bila ravno pri stvari, je pa prav gotovo bila že očiščena packarije zadnjega tedna, sem si jezno kimala. Potem pa … Ne, ni bila fatamorgana, temveč bližajoča se skupina, ki me je dohitela pri Skaručni, in spet sem lahko lažje zadihala.

Zadovoljstvo, ko sem po 98 kilometrih užitka in borbe same s seboj prečkala ciljno črto, je bilo neizmerno. Lanski rezultat sem sicer izboljšala za 20 minut, najpomembnejši pa je dokaz, da je bilo okrevanje popolno. Bi si lahko sploh želela kaj več? Dodobra preznojena z razgretimi lici, mokrimi in skuštranimi lasmi sem se po kratkem raztezanju pridružila prijateljem in članom kluba KSBL 1887 na zasluženem pivu. Franja je tudi praznik druženja, kajne? Brez kolesa teh prijetnih ljudi ne bi spoznala. Primož, hvala ti, da si me popeljal v asfaltni svet, kot še mnogo drugih, ki so z nami kolesarili v nedeljo. Vrvež je počasi pojenjal, množica kolesarjev se je počasi razkropila.

To je bila moja zgodba z letošnje Franje. Le kakšne zgodbe bi zapisalo drugih 3000 kolesarjev, kakšne prizore in občutke so doživeli vsi, ki so si v nedeljo dodobra predihali pljuča? Se vidimo prihodnje leto. Še prej pa, prihajam, Dolomiti, kolesarski raj, epski prelazi, serpentine in Maratona dles Dolomites!