V prehranski maratonski gneči je največ samooklicanih prehranskih strokovnjakov. Njihova skupna značilnost so diete in podobno. Še več, najbolj vneti imajo do »svojih« prehranskih nasvetov že kar podoben odnos kakor nekateri religiozni in duhovni voditelji. Če ne ješ »prav«, potem grešiš. Na različne načine. Nekateri gredo celo tako daleč, da si dober le, če ješ tako kot ONI, drugače pa si slab (človek).
Žalosten paradoks je, da najbolj pretkani za to izrabljajo znanstvene raziskave in strokovna priporočila ter njihova sporočila vlečejo iz konteksta. Nato jih uporabijo za svoje namene poučevanja tekaških množic, zraven pa še pljuvajo po strokovnih nasvetih. Ki jih verjetno ne razumejo prav dobro. Ter prodajajo. Svojo »bulšit« filozofijo (to je resna filozofska smer) in po možnosti še kakšen dodatek. Pa smo tam, pri paketu in jedilniku za maraton.