Šola za glavo, roke in srce

Ob nogometnem igrišču se pase ogromna rjava alpaka. Pod slamnatimi sončniki, ki dajejo zavetje pred neusmiljenim visokogorskim soncem bolivijskega Altiplana, poseda gruča srednješolcev: čas je za skupinsko delo, pa so izkoristili »odprto učilnico« in šli malo na zrak. Kurmi Wasi, kar v jeziku ajmara pomeni Mavrična hiša, je majhna eksperimentalna šola na obrobju La Paza z nekaj več kot 150 učenci. Pred dobrim desetletjem jo je po modelu prve indijanske šole v Warisati ustanovila Švicarka Karin Boller, učiteljica in mati petih otrok.

Njen namen je bil združiti sodobne pedagoške pristope in prijaznost staroselske vasi. Uspelo ji je na celi črti – tipičen prizor med glavnim odmorom: namesto da vsak gloda svojo malico, se otroci usedejo skupaj na tla in si pripravijo apthapi, skupni obrok, kjer vsak nekaj prinese, potem pa skupaj pojedo, kot je v navadi v Andih. V staroselskih kulturah hrana ni samo za želodec: je priložnost za pristno, sproščeno druženje. Sposobnost sobivanja pa je ena najpomembnejših veščin, ki jih mora razviti otrok, če naj se nauči živeti, je prepričana učiteljica. In naloga šole naj bi bila prav to: otroka pripraviti na življenje.


Warisato so v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradili, da bi indijanski otroci hodili v šolo, ki je bliže kulturi, iz katere izhajajo. V diktaturah, ki so sledile, so poskus zatrli, danes pa je simbol napredka in vključevanja indijanskega prebivalstva v moderno družbo. Predlani je bolivijska vlada vključila načela indijanske šole v novo šolsko reformo. Očitno ste bili leta 2003, ko ste ustanavljali šolo, zelo daljnovidni. Kako ste dobili te ideje? Kako ste sploh prišli v Bolivijo?

V Švici sem naredila učiteljišče in sedem let učila na razredni stopnji. Veliko sem delala z otroki priseljencev. Ko sem spoznala prvega moža in se z njim preselila v Bolivijo, sem nadaljevala študij na pedagoški fakulteti v La Pazu, malo zato, da se vključim v bolivijski sistem, malo da izboljšam znanje španščine. Tam sem slišala za šolo v Warisati, prvo pravo indijansko šolo, ki je upoštevala kulturne posebnosti staroselskega prebivalstva Altiplana. Zdela se mi je izredno zanimiva, zelo napredna, človeška. S prijateljico, tudi Švicarko, sva imeli majhne otroke, a po najinem mnenju ni bilo nobene res dobre šole, ne javne ne zasebne. Jaz sem delala na Nemški šoli v La Pazu, a se mi je zdela toga. Sanjali sva o drugačni in si zamislili Mavrično hišo. Navdihovali sva se pri Warisati. Začeli sva iz nič. Moja prijateljica se je kmalu vrnila domov, jaz pa sem nadaljevala projekt. Druga prijateljica mi je v Achocalli, ki je vas blizu La Paza, za tri leta posodila hišo, da smo v njej začeli. Šola ni namenjena izključno indijanskim otrokom, vsak se lahko vpiše. Učenci prihajajo iz mesta, iz La Paza, in iz same vasi, kjer živijo staroselci Ajmara. Ti, ki so takrat začeli v vrtcu, v mali šoli, se zdaj že pripravljajo na maturo.


Kaj ste prevzeli od indijanske šole?

Že od začetka smo imeli produktivno šolo, vrtiček, dneve skupnega dela. Danes imamo alpako, zajce, ovce, pse, mačko, gosi in kokoši, toplo gredo, vrtiček zdravilnih zelišč in polja, da nahranimo živali. Povezovanje in razvijanje sposobnosti sobivanja sta največji vrednoti andske družbe in po mojem najlepše, česar se lahko od njih naučimo. Večkrat na leto se zberemo, da nekaj naredimo kot skupnost, recimo večja opravila na polju ali obnavljanje šole. Takrat delamo vsi, tudi starši morajo priti. Če vpišejo otroka v Kurmi Wasi, vedo, da bodo morali sodelovati.


Pri nas bi se učenci verjetno upirali.

No, tudi našim srednješolcem te delovne akcije niso tako »vau«, včasih zavijajo z očmi. Moja hčerka, recimo, je damica in ji je bilo delo na polju vedno odveč, zdaj, ko končuje šolo, pa jo je zgrabila nostalgija. Vpisuje se na univerzo, v srednji šoli ima še nekaj obveznosti, hkrati pa dela prehodni »predfakultetni« tečaj (ki so v Boliviji v navadi pred vstopom na fakulteto, op. a.). Enkrat se je zgodilo, da je bil tečaj hkrati s tako delovno akcijo. Rekla sem ji, da ji bom napisala opravičilo, ker na fakulteti res ne sme manjkati. Ona pa, na moje največje začudenje: Prosim, mami, naj grem, to je moje zadnje skupnostno delo! Me je kar vrglo, no, kaj je pa zdaj to? Nekaj je torej že na tem.

Druga stvar, ki smo jo prevzeli od Warisate, je pouk domačega staroselskega jezika ajmara. Poučujemo ga od vrtca, vse od začetka. Pred desetimi leti ni tega počel nihče! Delamo bolj celovito, bolj praktično. Tudi urnik je bolj svoboden, ne od 8.00 do 8.45, od 8.50 do ... Vse poteka bolj organsko, bolj pretočno, kot pač narekujejo potrebe. Predvsem pa je pomembno povezovanje. Vsi se poznamo, starejši otroci skrbijo za mlajše, temu rečemo botri.


Kaj so botri?

Botrstvo je v Andih sveta institucija, izjemno pomemben družben odnos. Otrok posluša svojega botra kot starša, boter postane del družine. Naša šola deluje kot družina, kot skupnost, zato se pogosto vsi zberemo. Ob takih priložnostih se je dogajalo, da so manjši otroci (imamo tudi vrtec) divjali okrog in delali zgago.

Razmišljali smo, kaj naj naredimo, da bodo bolj prisotni. In smo si izmislili sistem botrstva: vsak starejši učenec postane boter enemu mlajšemu in je zanj odgovoren. Recimo boter oz. botrica se na začetku potrudi, da malčka odpelje na pravi avtobus (otroke vozijo trije šolski avtobusi, vsak v svojo smer, op. a.), jim pomagajo, če se zapletejo v konflikt ali če imajo problem. Ustvarjajo se čudoviti odnosi. Otroci svoje botre obožujejo, sploh jih ne kličejo po imenu, ampak samo boter, botrica. Rečejo na primer, »ta, ki je danes tako lepo pel, je moj boter«, zelo ponosni so nanje. In nasprotno. Delavnice zato prirejamo za vse starosti skupaj. Učenci delajo v parih, boter s svojim varovancem; dobita priložnost, da se med njima vzpostavi močnejša vez. Za učitelje je pa to kar izziv, ker moramo dejavnosti zastaviti tako, da so zanimive za različne starostne stopnje hkrati.


Kdo pa izbere, kdo bo komu boter?

Prvi petek v šolskem letu mlajši otroci izberejo svojega botra ali botrico. Vsakega pol leta se zamenjajo – lahko seveda obdržijo starega. Starejši so najraje botri čisto najmlajšim, to jih zelo veseli. Ustvari se prav poseben odnos. Srednje veliki varovanci niso tako zanimivi, ker so že samostojni. Do mlajših pa res prevzamejo odgovornost in se potrudijo. Za majhnega otroka je boter ena oseba več, h kateri se lahko zateče, če ima težavo. Botrstvo je naša ideja, izhaja iz kulturnega okolja, kjer živimo, smo pa videli ponekod podobne sisteme, samo da botre imenujejo starejše brate in sestre ali vile in vilence. In ko prestopijo mejo, ko postanejo dovolj veliki, da so lahko botri – malo pred srednjo šolo – je zelo pomemben dogodek. Vsak si želi biti boter! Kdo ga bo izbral? Uživam, ko opazujem. Toliko veselja, toliko pričakovanja, tak ponos, toliko zaupanja! Delo učiteljev zna biti naporno, ampak ko vidiš to živahnost, dobiš polet. Lepo je delati v takem svobodnem, živem okolju, polnem navdušenja.


Meni je bil najbolj všeč skupni obrok, apthapi. Zdi se mi, da ste ena velika družina.

Ja, ti trenutki so čudoviti. Med apthapijem se ustvari prav posebna dinamika. Otroci se sprostijo, pripovedujejo o sebi, povedo, kaj jih muči, kaj jih boli, kaj se dogaja v njihovem življenju zunaj šole, doma, in seveda kaj jih veseli, kaj si želijo. Bolj osebno je. Med poukom te stvari ne pridejo na dan.


Za učitelje mora biti pa zahtevno. Sem videla, skorajda niti na stranišče ne morejo, ves čas so na voljo. Najprej poučujejo v razredu, potem je skupna malica, kjer so ves čas z otroki, pa spet v razred. Nimajo niti pet minut zase.

Ja, dnevi apthapija so res intenzivni, to je v ponedeljek in petek. Preostale dni kuhamo v kuhinji, malico razdelimo, je laže. Je pa fascinantno. Stopiš v razred in ko spet pogledaš na uro, je že konec pouka. Nikoli ti ni dolgčas.


Največji uspeh Warisate je bil tudi sistem odločanja, svet modrih. Imate kaj podobnega?

V Warisati so sprejemali odločitve predvsem odrasli: modreci, starci iz vasi in učiteljski zbor. Pri nas sodelujejo tudi učenci, skušamo jim pokazati, da imajo moč odločanja, prinašajo lahko ideje, mnenja. Udeležba na takih zborovanjih ni obvezna. Razredi nimajo predstavnikov, sodeluje lahko vsak. Zbor skličemo, kadar se pojavi težava ali ima kdo kak predlog, ki se tiče vse šole.


Pa to deluje, učenci dejansko sodelujejo?

Ja, celo tako je, da pogosto oni skličejo zbor. Včasih pridejo s predlogom: organizirati hočejo plesni festival ali nogometno prvenstvo, na katerem bi fantje in punce igrali skupaj, in podobno. Plesni festivali so krasni. Enkrat so naštudirali celo indijske plese, tisti, ki nikoli ne plešejo, so plesali na Michaela Jacksona, predstavili so folklorne plese. In čisto sami organizirajo vse, imeli so natančen urnik, mojstra ceremonije.


Zelo samostojni, iniciativni!

To je to, kar si želimo, da razvijejo samostojnost, ko končajo šolo. Mislim, da je to največja razlika v primerjavi z drugimi bolivijskimi šolami. Zato imamo načrte dela, kjer si učenci sami določijo, kaj bodo delali kateri teden. To zelo lepo teče z otroki, ki so že nekoliko neodvisni. Tisti, ki se vpišejo v Mavrično hišo že malo starejši, se pravi, ki pridejo z drugih šol, so navajeni, da naredijo, kar jim rečejo drugi. Tem je sprva pač treba povedati, kaj morajo narediti, ker so sicer izgubljeni, po malem jim je treba dati prostor.


Tudi sama sem bila izgubljena, ko sem s srednje šole prišla na fakulteto. Nisem si znala organizirati časa; si narediti načrta dela in ga izvesti.

Veliko pedagoških prijemov smo si sposodili od waldorfske šole, uporabljamo pedagogiko Montessori, Freinetove ideje – te šole poudarjajo samostojnost: otrok naj si sam izbere, kaj ga zanima, sam naj si organizira delo. Uporabljamo vse, kar se nam zdi, da je dobro za otroka, izvedbo pa prilagodimo kulturnemu kontekstu.


Kje ste spoznali te pedagoške smeri? V Boliviji niso ravno znane.

Na učiteljišču v Švici smo kar precej govorili o tem, sploh o Freinetu. Prijateljica, s katero sva ustanovili Kurmi Wasi, se je izučila za učiteljico šole Montessori, ona me je uvedla. Imam otroka z downovim sindromom in ne bi mogel na katero koli šolo.


Sem ga videla v šoli. Tako prijazen, vsem pomaga.

Ja, Simon. Šolo je že končal, a še vedno prihaja pomagat ob ponedeljkih.


Koliko otrok imate?

Pet. V šoli sta zdaj dva, trije pa so že končali.


A, za pet otrok se pa že splača postaviti šolo!

Težko bi dosegla, da mi v običajno šolo sprejmejo otroka z downovim sindromom. Program Montessori pa je ustvarjen za katerega koli otroka. Ves čas se učimo, raziskujemo, poglabljamo znanje. Ob sredah se učitelji dobivamo in skupaj študiramo, poberemo vse, kar se sklada z našo idejo. Zelo nam je namreč pomembno, da delamo v skladu s tukajšnjo tradicijo. Naš namen ni le kopiranje zahodnjaških modelov šol, ne glede na to, kako uspešni so. Vse, kar najdemo, umestimo v tukajšnji miselni okvir, kulturo. Recimo pri naravoslovju se na zahodu učimo, da se narava deli na živo in neživo. V naši šoli pa poudarjamo, da je to le en možen pogled. Obstaja tudi drugačno dojemanje sveta, po katerem je tudi gora živa, voda je živa, kamen je živ, in da obstajata moški in ženski kamen – tako kot razlaga svet staroselska kultura. Tudi ajmara ne poučujemo le kot jezika, ampak kot pogled na svet. Jatičiri (učitelja ali učiteljica, v jeziku ajmara, op. a.) uvaja otroke v jezik skozi način življenja, stare običaje.


Na primer?

Pogosto gredo ven, si zakurijo na ognjišču, pražijo bob in jim pripoveduje zgodbe. Ognjišče so naredili sami, s strehico, skupaj sejejo kvinojo, krompir in koruzo in se pogovarjajo. Tako se otrok ne uči le jezika, ampak vsrka kulturo. Naša šola je v vasi, kjer živijo Ajmare, oni nas gostijo, zato je prav, da jih poznamo in jih spoštujemo. Veliko otrok v tej šoli sploh prihaja iz samega kraja, zanje je tako delo naravno. Vsako leto skušamo najti kaj, s čimer bi jih motivirali za učenje jezika. Warisata je bila prva šola, kjer je potekal pouk v domačem jeziku, ne v španščini. Naša želja je prenesti te ideje v naš čas. Predvsem pa spodbujati otroke, da razmišljajo s svojo glavo. Da sprašujejo. Da dvomijo. Da vrtajo. Neki nov učitelj je bil čisto presenečen, ker se je zgodilo, da je nekaj razložil, potem pa so otroci spraševali naprej, dvomili, hoteli, da razloži podrobneje. No, se je navadil.


Je težko najti take učitelje? Opažam, da so bolivijski po večini iz stare šole učenja na pamet, kar so se naučili, to predajajo naprej in konec. Ne berejo, ne raziskujejo.

To je morda najteže, najti izobražene in odprte učitelje. A tisti, ki pridejo, so že slišali za Kurmi Wasi, so odprti, večinoma niso z učiteljišča, ampak imajo fakulteto. Potrebujemo učitelje odprte glave, ki so sposobni sprejeti tudi konstruktivno kritiko. Naša šola še vedno nastaja, se oblikuje, dopolnjuje, spreminja, še vedno gradimo. Zato imamo interni študijski krožek, veliko beremo, pišemo lastne učbenike za nas same, za interno uporabo.


In vi ste rajši učiteljica kot ravnateljica?

Prva tri leta sem vodila šolo, potem sem našla nekoga drugega. Sedanji ravnatelj je prej delal z otroki z ulice. Jaz sem študirala pedagogiko, ker rada delam z otroki. Rada sem v razredu. Imamo dvorazredni pouk, zdaj učim tretji in četrti razred. Rada imam to starost, so že malo večji, znajo brati in pisati, a so še otroci, polni navdušenja, radovedni. To mi daje energijo, nalezem se od njih.


In doma pet otrok, od tega eden z downovim sindromom – vam je bilo težko?

Z otrokom, ki ima downov sindrom, je seveda več dela, vse gre počasneje. Kasneje shodi, kasneje spregovori.


Zdi se, da ima lažjo obliko sindroma, bo lahko delno samostojen?

Dela v okviru zavoda, ki zaposluje osebe s posebnimi potrebami, ob ponedeljkih pa pride v šolo in kaj postori, doma tudi dela. Zelo dejaven je, priden, ni drži rad križem rok. Reče, mami, avto je treba oprati. In ga temeljito očisti, od zunaj in od znotraj.


Vseeno se čudim, da ste imeli za njim še več otrok.

Izkazalo se je, da vzrok ni v genih, ampak se je zgodilo naključje, in da je verjetnost ponovitve tolikšna, kot da bi dvakrat zapored zadela na loteriji. Seveda sem pri naslednjih dveh nosečnostih naredila test, a je bilo vse v redu.


Zanima me primerjava bolivijske in švicarske šole.

V Švici ima učitelj precej proste roke. Izpolniti mora letni načrt dela, kako to doseže, pa se lahko odloči sam, drugače od nemškega sistema, ki je zelo tog. Švicarska družba je zelo tradicionalna, izobraževanje pa, zanimivo, sploh ne – imam prijateljice, ki so izjemne inovatorke, zelo napredne, preizkušajo nove smeri, nove načine dela, se prilagajajo potrebam otrok. Že pred tridesetimi leti so na učiteljišču kot del običajnega pouka poučevali prijeme waldorfske šole, Freinetove ideje, pedagogiko Montessori. Ta je vsakodnevni del pouka tako v javnih kot zasebnih osnovnih šolah. V Boliviji je glavni del pouka še vedno prepisovanje s table in učenje na pamet.


Kakšna je razlika med Kurmi Wasi in katero drugo alternativno šolo, recimo v Švici?

Predvsem družbeni kontekst. Veliko sprejemamo od kulture Ajmara. Živimo s to tradicijo. V javnih šolah nimajo toliko svobode.


Nekaj začenjajo zdaj, z novim šolskim zakonom. Kolikor se prijemlje.

Novi zakon predpisuje »produktivne dejavnosti« – staroselsko življenje in razmišljanje sta zelo praktična, oni ne teoretizirajo. Pri nas lahko srednješolci izbirajo med ekološkim vrtom, toplo gredo in spravljanjem živil. Delajo jogurt, testenine, čunjo – čisti uspeh! (Čunjo je pomrznjen, posušen krompir, ki lahko ostane deset let, op. a.). Imamo delavnico uporabe zdravilnih zelišč, šolski radio, snemajo videofilme. V gorah imamo veliko gline, zato naslednje leto uvajamo delavnico keramike. In gledališče – tega v Boliviji ne vidiš. Najmlajši pa obožujejo bralne noči.


Bralne noči?

Na splošno jim konec vsakega dne berem knjigo. Tu in tam pa priredimo noč branja: otroci si prinesejo spalne vreče in potem beremo pozno v noč, do onemoglosti. Vedno je zabavno: kdo bo ostal najdlje pokonci? Spimo v razredu. Otrokom je neizmerno všeč! Zadnjič je prišla ena od mam, ki je igralka, in jim je brala, kot da smo v gledališču. Zdaj beremo Brata Levjesrčna.


Ali bi lahko model Kurmi Wasi prenesli na Zahod?

Mislim, da ni realistično, da bi Evropejci kopirali kulturo Ajmara.


Mislila sem na to, kar je univerzalno. Saj ne gre le za jezik in prejo na roke. Skupna malica, sistem botrstva, odprta učilnica, povezanost učiteljev in staršev, otrok različnih starosti, meni se zdi, da bi kaj od tega brez težav uvedla kaka evropska šola, če bi bila volja. Staroselska skupnost goji vrednote, ki so tudi pri nas živele še pred pol stoletja, recimo sposobnost sobivanja v skupnosti, občutenje narave kot žive, skupno delo, v Sloveniji so bili v navadi vaški posveti pod lipo – to ni tako zelo drugače kot v kakšni vasi na Altiplanu.

Ja, to bi šlo, če bi bila volja pri učiteljih. Za večino naših dejavnosti pa je treba veliko prostora. Imamo polja, kjer skupaj sejemo in žanjemo, in dvorišča med učilnicami, zato lahko delamo zunaj, ne da bi motili drug drugega. Pogosto je omejitev velikost šole: nas je malo in se lahko dobro organiziramo. V šoli z več kot tisoč učenci se ne more ustvariti tako intimen prostor druženja. Stvar, ki bi jo dejansko rada videla v vsaki šoli, je raznolikost. V našo šolo pošiljajo otroke tako iz elitnih, izobraženskih krogov La Paza kot okoliški kmetje, kar ustvarja zanimiva srečanja različnih načinov življenja in pogledov na svet. Včasih tudi trenja.


Ste svojo šolo kdaj predstavili v Švici? Vas sprašujejo, kaj delate, je zanimanje? Kakšni so odzivi?

V Švico je zdaj prišel nov šolski zakon, zelo pozitiven, ki spodbuja osebno izražanje otroka, mu dovoljuje, da poskuša, naredi napako in ga to ne ustavi. Enako velja za učitelja: strast do dela je najpomembnejši element poučevanja. Tako da mi pravijo, a, ti si dala v prakso to, kar nam zdaj z novim zakonom narekuje vlada! Ampak kadar obiščem Švico, sem bolj jaz tista, ki se učim. Julija sem obiskala starejši hčeri, ki študirata v Švici, in se srečala z bivšimi sošolkami. Tokrat sem našla nekaj res zanimivega: kako vključiti otrokova čustva, srce. Otrok najde temo, ki ga osebno zanima, nekaj, s čimer se globoko identificira, kar mu je pomembno. Na to temo potem napiše novinarski članek, literarno zgodbico in »strokovni« članek na podlagi raziskave. Temo predstavi občinstvu, sam sestavi celo vabila na svojo predstavitev, pripravi ambient. Ko otroci govorijo o tem, kar se jih dotakne, bi človek včasih kar zajokal, tako iz srca pripovedujejo in razlagajo, dejansko izražajo samega sebe. Tako se naučijo deliti to, kar jim največ pomeni, tudi svoja čustva. Ker smo še vedno preveč racionalni. Otrok je celovito bitje in šola bi morala razvijati vse troje: čustveno, kognitivno in telesno raven. Všeč so mi Pestalozzijeve ideje: izobraževanje mora povezati glavo, roke in srce.