Tiskane izdaje
Kranj je bil v prvi polovici 19. stoletja oziroma v obdobju pred marčno revolucijo razmeroma majhno trgovsko in obrtniško središče, desetkrat manjše od Ljubljane. Na začetku 19. stoletja so mesto najprej prizadele francoske vojne, še bolj požar leta 1811, izognili se niso niti epidemiji kolere, ki je razsajala leta 1836.
Kot pravi mag. Marjana Žibert, direktorica Gorenjskega muzeja iz Kranja, je mesto izgubljalo večstoletno podobo (mestno obzidje in stolpi so bili namreč v ruševinah), a so bili Kranjčani še vedno ponosni na svojo davno preteklost, ko je bila tamkaj glavna utrdba dežele Kranjske. Tudi zato so na vladarja večkrat naslovili prošnjo, da bi sedež kresije (okrožni urad stare Avstrije) iz Ljubljane premestili v Kranj.
Sejmi in kupci
Leta 1846 je oblast število odvetnikov na Kranjskem povečala za štiri in tedaj je France Prešeren le dobil priložnost za lastno advokaturo v Kranju, kamor se je jeseni tega leta preselil s sestro Katro in pisarjem Andrejem Rudolfom. Odvetniško pisarno je uredil v hiši na današnji Prešernovi ulici, kjer je delal in bival. V pritličnih prostorih hiše je bila prva kranjska kavarna – kavarna Florijana Pua (po rodu je bil Švicar). Danes je v hiši urejen Prešernov spominski muzej.
Kranj je v Prešernovem času obsegal zdajšnje staro mestno jedro, v katerem je bilo 280 hišnih naslovov, ter kokrško (na območju, kjer zdaj stoji stavba kranjske gimnazije) in savsko predmestje (na območju ob današnjem mostu čez Savo pod Jelenovim klancem). Ton dogajanju v mestu so dajali (žitni) sejmi, ki so jih pripravljali ob ponedeljkih in so veljali za najpomembnejše v deželi (cene žita s kranjskega sejma so objavljali v Kmetijskih in rokodelskih novicah), ter pet večjih sejmov, ki so jih organizirali ob cerkvenih praznikih.
Skozi vse leto so sejmi na Glavnem trgu v mesto privabljali prodajalce in kupce od blizu in daleč. Zato ni nenavadno, da je v tistem obdobju v mestu obratovalo približno 40 gostiln, pravi Žibertova in dodaja, da so imeli Kranjčani redno težave pri preskrbi z vodo in z vodnjaki, a vina je bilo vedno dovolj; o tem, da je v mestu Kranju več vina kot vode, je v Slavi vojvodine Kranjske pisal že Janez Vajkard Valvasor.
Tolikšni gostinski ponudbi se ni znal upreti niti France Prešeren, kar je slovenski javnosti dobro znano; pesnik si je družbo najrajši poiskal v gostilnah Mayr, Stara pošta in Jahač. Sogovornike je našel tudi v lastniku gradu Khislstein Natalisu Pagliaruzziju (na gradu je organiziral različne zabave, kamor so zahajali ugledni kranjski meščani), graščaku Urbančiču z gradu Turn pri Preddvoru, Vestovih iz šempetrske graščine v Stražišču, v trgovcu Karlu Florianu, v zdravniku Tomažu Pircu, ki ga je zdravil, v Hieronimu Ullrichu, ki je bil ravnatelj fužin na Javorniku in lastnik bogate knjižnice svetovnih klasikov, v katehetu Juriju Grabnarju in kaplanu Kajetanu Hueberju in drugih.
Janez Nepomuk Mayr, gostilničar v Stari pošti, je po Spominih Prešernove hčere Ernestine Jelovšek o pesniku dejal: »Tudi je bil preveč dobrih rok, da bi si kaj prihranil. Če je imel dve suknji ali dva para čevljev in je srečal reveža, precej ga je oblekel ali obul.« Prešeren je rad pomagal ljudem in je naredil tudi kakšno brezplačno odvetniško uslugo, če ni mogel pomagati drugače, pravi Žibertova.
Čeprav so leta 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je urejal kranjski rojak dr. Janez Bleiweis, se je le nekaj meščanov naročilo na časopis. Jeseni 1846, ko se je Prešeren preselil v Kranj (in so bile natisnjene Poezije), so se bratje Lokar in gradbenik Franc Potočnik odločili ustanoviti bralno in zabavno društvo Kazina. Tedaj so se namreč le redki meščani zanimali za slovenski jezik in narodno napredne ideje. Članom so bili (od leta 1847) v prostorih društva v nekdanji plemiški hiši na Glavnem trgu ob župnijski cerkvi na razpolago razni časopisi, tudi tuji. Tako so lahko prebirali, kaj se dogaja v tujini, pa tudi o željah slovanskih narodov.
V kazino so prihajali predstavniki vrhnje plasti meščanske družbe pa tudi lastniki sosednjih graščin. Med seboj so se pogovarjali v nemščini, s kmeti na tržnici so govorili slovensko, kakor so govorili tudi pri domačih poslih. Kazinsko društvo je bilo predhodnik kranjske narodne čitalnice, ki je bila ustanovljena leta 1863, pravi Žibertova in dodaja, da je spodbudno naraščalo število otrok v kranjski osnovni šoli.
Čeprav je prva polovica 19. stoletja v umetnosti poznana kot obdobje romantike, za večino tedanjih Kranjčanov življenjske razmere niso bile nič kaj romantične, kar se je pokazalo zlasti v času slabših letin, ko je zaradi pomanjkanja hrane ljudi pestila lakota. Sicer so na jedilnikih Kranjčanov takrat prevladovale jedi iz žita.
Spoštljivi spomin na pesnika
Tudi oblačili so se preprosto, le premožnejši so si lahko privoščili nakup meščanske obleke, katere obvezni del je bil cilinder. Z namenom oživljanja spomina na Prešernove čase si bodo jutri, na praznični dan, obiskovalci Kranja – pričakujejo jih več tisoč – na glave nadeli kartonaste cilindre.
V času Prešernovega bivanja v Kranju so le njegovi najbližji prijatelji razumeli veličino njegovega duha in ustvarjanja. A bilo je dovolj, da je spoštljiv spomin na pesnika ostal in živi, pravi Žibertova in dodaja, da je dediščina dr. Franceta Prešerna in njegovega imena postala identiteta gorenjske prestolnice, ki jo še naprej ohranjajo in razvijajo. Temu je namenjena tudi razstava v galeriji Kranjske hiše, ki so jo odprli včeraj zvečer.
