Bikcu je zaradi kvot grozil zakol, a so ga z donacijami odkupili

Na posestvu V pravljici, na Škofljici pri Ljubljani, smo obiskali bikca Srečka, ki je za letošnje novo leto dobil najlepše darilo: pašo za vse življenje na prostranih pašnikih. Srečko je le začasno, sprva je bil Pirat, novim lastnikom Lavričevim pa bikčev karakter nakazuje ime bikec Ferdinand. Ker jih močno spominja na vrstnika iz zgodbe Munroja Leafa.

Vse se je začelo konec lanskega novembra, ko je na facebooku nekdo objavil informacijo, da zbira naročila za ekološko govedino. »Gre za pasmo cikasto govedo, ki slovi po zelo kakovostnem mesu,« je še pisalo v reklami. Veganka Diana Vlahinič je bila ogorčena nad oglasom, zato ga je objavila na osrednjem zbirališču veganov in vegetarijancev na facebooku. Obvestilo o dveinpolletnem bikcu, ki mu je grozil zakol, je sprožilo burne odzive.

Ko je oglas dosegel Iris Schröder Lavrič, se je rodila ideja, da bi bikca s pomočjo donacij odkupila ter mu ponudila varno bivališče na družinskem posestvu. Prav tam smo Srečka obiskali. »Lastniki bikca so se bili zaradi kvote, ki jo ekološkim rejcem postavlja ministrstvo za kmetijstvo, prisiljeni odreči eni živali. V tem primeru je bil višek Srečko. Če bi ga prodali za meso, bi zaslužili skoraj dva tisočaka. Moja žena, ki je po rodu Nemka in ji gre strašno na živce, če se ljudje na dolgo prerekajo o kakšni zadevi in nič ne ukrenejo, je poklicala lastnico in vprašala, za koliko bi ga bila pripravljena prodati. Ta je kar primerno spustila ceno in na koncu sta se dogovorili za 1300 evrov,« je pripovedoval Aleš Lavrič s posestva V pravljici.

Odločal je vsak evro

Potem je Iris s pomočjo prijateljev živali sprožila akcijo zbiranja denarja. Odziv je bil velik, ljudje so nakazovali od pet do sto evrov, kolikor je kdo zmogel. Ker pa se je dan, ko so morali prvotni lastniki bikca umakniti s pašnika, nezadržno bližal, so že skoraj obupali. Rok za odkup se je iztekal, manjkalo pa jim je še 350 evrov. Aleš: »Potem pa se je kot strela z jasnega prav na silvestrovo našel srčni gospod in nakazal manjkajoči znesek. Rekel je, naj bo tudi za Srečka novo leto srečno, in mu podaril življenje.«

Bikec Pirat, ki so ga zaradi dogodka kar spontano preimenovali v Srečka, je bil rešen pred mesarskim nožem, V pravljico pa so ga pripeljali pred dvema dnevoma. Iris je hvaležna vsakomur, ki je kakor koli pomagal rešiti mlado žival. Vsak evro je bil na koncu odločilen. Srečko bo še nekaj dni v izolaciji, da se bo privadil na druge živali, ki jih imajo na posestvu, že v dveh, treh dneh pa bo, po Aleševih zagotovilih, začel uživati brezskrbno življenje na pašnikih.

In Srečko je bil ob našem obisku videti prav srečen. »Bomo še videli, ali se bo ime obdržalo. Jaz mu že zdaj pravim Ferdinand. Mislim, da sem ga že začutil, in vem, da je po duši zelo, zelo nežen. Čeprav je bik ali bk, kot tem živalim pravimo na Dolenjskem. Zdi se mi, da bo raje ležal pod kakšnim drevesom, kot tisti iz zgodbe pod plutovcem, kot da bi se bodel z drugimi živalmi. Vsaj za zdaj tako kaže. Prekrasen je. Sprejeli smo ga z velikim veseljem, pa tudi s strahom, ker goveda na posestvu doslej nismo imeli. Morali se bomo dobro poučiti, biti previdni in poskrbeti, da se bo lepo socializiral z drugimi živalmi, kajti pri nas se ravnamo po načelu, da so vse živali proste. Boli me, da mora imeti rinko v smrčku in biti privezan, takšni so menda naši predpisi, ampak to bomo v kratkem rešili. Za zdaj se bojimo, da ga ne bi sprememba okolja pognala v paniko in bi se zaletel v električnega pastirja ali v kakšno mrežo. Še malo, pa bo svoboden,« je zatrdil Lavrič.

Medtem je njegov dvanajstletni sin Samuel čohal Srečka po vratu in mu z drugo roko ponudil jabolko. Presenečen je bil, ko je žival iztegnila jezik in si postregla sadež z enim samim grižljajem. »Ja, govedo ima tako dolg jezik, da te lahko objame z njim,« mu je prijazno pojasnil oče. Takoj zatem se je Samuel ponudil, da bo z malo bolj oddaljenega konca pašnika prignal ovčjo družino. »Da boste videli naša mladička,« je rekel.

Novorojenčka Bine in Bina

Kmalu je mimo smuknila skupina ovac, med njimi pa tudi dva prikupna jagenjčka. Okorne nožice so ju izdajale, da še nista prav dolgo na svetu. »Bine in Bina sta. Ravno na novega leta dan ju je Belka povrgla. Sprva ni šlo vse gladko, moral sem ji pomagati. Poklical sem veterinarja in ta mi je svetoval, naj ji porodni kanal namažem z oljčnim oljem. Odlično je delovalo. Zelo smo se razveselili njenega naraščaja. Že konec februarja ali prve dni marca pa pričakujemo kozice. Tamle v staji so bodoče mame. Kadar so breje, jih umaknemo s pašnika, da ne bi bilo kaj narobe. Kaže, da bo kar nekaj mladih. Samo samice imamo, kozla za razplod smo si izposodili v vasi. Tistale bela, Atma, nikoli ni bila breja, dokler ni prišla k nam, ves čas pa je imela mleko. Zdaj nosi mladiča. Nekateri pravijo, da je to čudež,« je poročal Aleš in poudaril: »Sicer so pa kar nabrite, rade kakšno ušpičijo. Saj veste, koze so! Take, kozaste. Zelo pametne, ampak izjemno trmaste. Zanimivo, da v čredi nimajo alfa samca, ampak je glavna najstarejša koza.«

Vse te živali so Lavričevi rešili pred takšno ali drugačno zlo usodo, vsekakor pred preranim koncem. Tudi Belko so hoteli prejšnji lastniki prodati za meso, ker je menda rada bežala čez ograjo. V pravljici so imeli tudi Bučka. Ovna. Dobili so starega dva meseca. Po steklenički so ga hranili in spravili k sebi. A ker je z ovni vrag, še zlasti v dneh, ko jim divjajo hormoni, so ga peljali k dobrim ljudem na Gorenjsko, kjer zdaj skrbi za plemenitev. No, ko že govorimo o teh stvareh, moramo nujno omeniti tudi oslička, ki so ga Lavričevi dobili za darilo ob vselitvi. Zaradi hudo izrazitega libida se ga je prijelo ime Skokec. Toda na posestvu so ga poimenovali Pino. »To je izpeljanka iz imena Pinocchio. Njemu je rastel nos, našemu osličku pa na enak način neki drug organ ...« je smeje se pojasnil Aleš, Pino pa je medtem iz gole radovednosti ovohal vso fotografovo opremo.

Polno živali in pet otrok

Lavričevi imajo na posesti V pravljici, kot so jo poimenovali leta 2010, ko so se preselile v Pleše, visoko nad Škofljico, še pet crkljivih mačk, psa, nekaj konjev in pujse, ki jim čez zimo prerijejo zelenjavni vrt. Sploh ga jim ni treba lopatati. Tudi rešene želve so se pri njih že precej razmnožile. »Za živali moraš skrbeti, kot za svoje otroke,« je poudaril Aleš in povedal, da jih imata z ženo pet: »Zala je že polnoletna. V Nemčiji študira terapijo s konji, doma pa po izpitih končuje gimnazijo. Samuel ima dvanajst let, Jonatan je tri leta mlajši, Lev, ki jih ima šest in pol, pa zadnje čase v vsako svojo risbico vključi bikca. No, zdaj imamo še leto dni staro dojenčico. Z ženo jih šolava doma. Zdi se nama, da jih bova tako laže izurila za življenje. Poleg predpisanega znanja naši otroci dobijo še veliko drugega. Starejša fanta, na primer, že znata odgovorno in varno uporabljati motorno žago, kositi z nitko pa meni že dolgo ni več treba. Prepričana sva, da bi se vsi dobro znašli, če bi se nama kaj zgodilo. Znali bi poskrbeti za živali in tudi zase. Tudi kuhati znajo vsi in pri tem strašno uživajo. Seveda tudi o živalih vedo mnogo več kot njihovi vrstniki pa tudi praktično znajo lepo, samostojno poskrbeti zanje. Noben opravek jim ni odveč.«

Od kod ta ljubezen do živali? Aleš: »Moja stara mama je imela kmetijo, žena pa je rasla v švicarskih hribih. Kot Heidi. Sosed je imel kmetijo s kravami, kozami ...« Tedaj se nam je pridružila Iris Schröder Lavrič. »Oprostite, morala sem jo podojiti,« je pojasnila in s pogledom ošinila ljubko deklico v svojem naročju. Samo drobna glavica je kukala iz razporka mamine bunde, dekličina usteca pa so bila raztegnjena v tako vesel nasmešek, da so se videli vsi štirje že izraščeni zobki. »To je naša najmlajša. Izabela. Ravno jutri bo stara eno leto,« jo je na hitro predstavila Iris in nadaljevala prej začeto Aleševo pripoved: »Ko sem bila otrok, sem že ob petih zjutraj vstajala, opravila vse potrebno v hlevu, potem pa sem šla v šolo. Včasih me po dva dni ni bilo ven. Med živalmi sem imela svoj mir. Tako dobro sem se počutila med njimi. Če so bile vznemirjene, sem jim pela in igrala na flavto.«

Slovenija ni več kot Švica

Kot otrok je Iris z družino potovala po vsem svetu, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo. »Njen oče je bil vrhunski kuhar. Priznan je bil, kot je danes, denimo, Jamie Oliver. Ugledne restavracije po vsem svetu so ga vabile, da jih je učil profesionalne vegetarijanske kuhinje. Iris pa je potovala z njim,« je pojasnil Aleš, žena pa ga je dopolnila: »No, Aleša sem spoznala v Švici, kamor sem nekoč med počitnicami šla na obisk. Takrat mi je bilo 15 let. Tega fanta sem že kot majhna deklica videla v sanjah. Ko sva se srečala, je govoril neki čuden jezik, hecno je bil videti in kup punc se je gnetlo okrog njega ... Takoj sem vedela, da je to to. Potem sem ga znova srečala na Nizozemskem, kamor je prišel študirat.« In spet Aleš: »Njen oče je kuhal na univerzi, kjer sem študiral. Veste, kuharje je vedno dobro poznati! Seveda ni kuhal v menzi za navadne študente, ampak bolj za VIP, midva pa sva bila na ti. Spet sem srečal Iris. No, najin odnos se je razvijal, takoj po vojni pa sem jo pripeljal v Slovenijo.«

Novo okolje je mladenko silno navdušilo: »Bilo je tako kot v Švici. Vse čisto in urejeno. Prvinsko. Ljudje pa tako srčni. Danes, žal, ni več tako.« Morda življenje v Sloveniji res ni več tako romantično, toda na ekološki kmetiji Lavričevih še vedno veljajo pozitivne vrednote, verjamejo v naravo, ljudi, živali, v vse dobro in tako tudi živijo. Prav zaradi teh načel ni nobene bojazni, da se bikcu Srečku, ali pa Ferdinandu, kakor hočete, pri njih ne bi dobro godilo.