Tiskane izdaje
Objavljamo nekaj izsekov obsežnega intervjuja s soprogo Slavka Avsenika. Prvo iskreno izpoved Brigite Avsenik in še veliko drugih zanimivih vsebin pa lahko v celoti preberete v najnovejši številki revije Onaplus, ki je od 1. septembra že na prodajnih mestih.
Avgust je. In vaša žalost ob nedavni izgubi moža Slavka še vedno močno boli. Kako danes gledate na moževo dediščino in svoj del v njej? Nekje sem prebrala, da ste, ko ste namreč slišali njega igrati na klavir, svojega kar zaprli.
Ves čas sem mu bila privržena, nikoli mu nisem nasprotovala. Vesela sem bila njegovih uspehov, in kjer sem lahko, sem pomagala, tudi pri urejanju not. Ravno dovolj sem jih obvladala, da sem lahko bila v pomoč. Prve note sem urejala in za tisk pripravljala sama.
Slavko je velikokrat v intervjujih povedal, da je k njegovemu uspehu vodilo zgolj naključje, da uspeha ni načrtoval ali pa celo težil k njemu.
Res je, nikoli. V sebi je nosil dar. Ko sem gledala, kako je s triom v prvih letih ustvarjanja igral na vrtu - takrat so bili kostanji še bolj košati -, je mladina zlezla na drevesa, da ga je slišala. Slavko je bil res poseben človek. Imel je dar, za katerega ni želel povračila. Ni si želel popularnosti, ta je prišla sama od sebe. Prvi posnetki iz Celovca in z domačih veselic so ga naredili zelo priljubljenega. Na to ni mislil. Ta dar je bil preprosto v njem.
Veliko ste ga čakali.
To pa.
Je kdaj prišel domov in rekel: Draga žena, ne zmorem več?
Ne, nikoli. Nasprotno. Ko je odigral koncert in če so bili ljudje ljubeznivi in je videl, da imajo glasbo radi, jih je še dodatno motiviral, da bi bili čim dlje veseli.
Doma pa za družbo najbrž ni želel igrati.
Ne, to pa ne.
Katera je vaša najljubša Avsenikova pesem?
O tem še nisem premišljevala ... (Nato se ji zariše nasmešek na obraz, ko se vendarle spomni.) Veter nosi pesem mojo! Tega naslova sem se sama spomnila. Ko je nekoč igral na klavir, mi je prišlo na misel, da sicer ne morem biti veliko z njim, a veter mu vendarle nosi mojo pesem. In mu je bil naslov všeč.
Ko zdaj gledate nazaj, imate občutek, da je bilo življenje prijazno do vas?
Občutek imam, da se mi je vse dobro vrnilo. Recimo moj vnuk Sašo ... Priljubljen je, imajo ga radi, uspešen je. Naj le tako ostane. Moj mož je bil tak, da nikoli ni gledal samo na denar, veste. Ob 55-letnici nam je diskografijo izdal Švicar, letos pa bomo ob 60-letnici zadnjo, izpopolnjeno diskografijo le poskušali izdati sami. Moram pa tudi povedati, da sem ponosna na svoje sinove. Zaradi sina Martina, slikarja, pa sem sama začela delati v galeriji, ki je imela doslej okoli 180 individualnih razstav in tri mednarodne kolonije; vsi so radi hodili k nam. A večen ni nihče in slike bo treba prodati. Enkrat pride konec. Kot je prišel tudi za mojega moža.
Je bil dolgo bolan?
Tri mesece je bil močno bolan. Je pa imel že dlje časa težave, ki sem jih opazila tudi pri vožnji, ko orientacijsko ni bil več tako natančen in gotov vase kot nekdaj. Sedela sem poleg njega in mu govorila: tukaj levo, tam desno. Sicer pa se je vedno rad pogovarjal. Rada bi si zapisala zadnji pogovor, ki ga je imel z vnukinjo, ko je bila na obisku ... Ko sem sama prišla iz bolnišnice po operaciji na obisk k njemu, ni več veliko govoril. Samo še kakšen znak je tu in tam dal od sebe.
Kaj je bilo najteže?
CELOTNI INTERVJU PREBERITE V AKTUALNI ONIPLUS.
