Tiskane izdaje
Bil je na ladji Viribus Unitis, ko so peljali Franca Ferdinanda na poti v Sarajevo in potem tudi njegove posmrtne ostanke nazaj, preživel je potopitev bojne ladje Szent Istvan, preplul Sredozemlje, garal v Braziliji, Argentini, lovil kite na koncu sveta in se vrnil z zlatniki v domače kraje ...
Ni pisal kot literat, toda bil je avstro-ogrsko natančen in redoljuben
»Moj nono je bil čudovit mož. Naučil me je strpnosti in dajal zgled, da je veličina človeka v skromnosti. Pustil nam je zvezek z rokopisom in spomini. Petnajst let sem si prizadevala za to, da sem v samozaložbi izdala knjigo. Ta ne govori samo o njem in njegovi družini, ampak je predvsem nekakšen spomenik človeka, Primorca iz prve polovice 20. stoletja, spomenik njegovi volji do življenja,« je povedala Želetova vnukinja Flory Banovac, ki je 30 let po dedovi smrti začela uresničevati nelahek projekt.
Franc Žele ni pisal kot literat, toda bil je avstro-ogrsko natančen in redoljuben, zato je njegovo pričevanje dragoceno tudi za zgodovinarje, predvsem pa dogajanje popisuje tako slikovito, da nas zlahka zapelje kakšnih sto let nazaj.
Rodil se je 22. maja 1896 v primorski vasi Hrastje kot nezakonski sin matere Frančiške Sluga, posinovil pa ga je železničar in posestnik Janez Žele. S 15 leti se je leta 1911 prostovoljno javil v mornarico, končal dveletno podčastniško šolo v Šibeniku, kasneje pa opravil specializacijo in tečaj za artilerijskega inštruktorja.
Najprej je bil vkrcan na šolski ladji Adria, nato na slavni Viribus Unitis. »Ko sem prvič stopil na krov te velikanke, sem za hip obstal in nisem mogel verjeti svojim očem, da gre lahko na ladjo toliko ljudi,« je opisoval mladi podčastnik.
Franc Ferdinand
Franc Ferdinand je sredi noči 28. junija 1914 prispel v pristanišče Metkovič, se ob petih zjutraj še zadnjič pokazal na krovu ladje in se vkrcal v motorni čoln. In še istega dne se je zgodil atentat v Sarajevu. Bila je nedelja, praznik sv. Petra, ko so morali mornarji vsi na krov.
»Državna zastava je vihrala na pol droga, dvignjena s črnim trakom. Vsa posadka je pokleknila in na glas molila. Trobentač je utihnil, na ladji je zavladala tišina, kot še nikoli, vsa služba se je vršila v tišini, brez ukazov. Na zadnjem delu ladje so začeli pripravljati kapelo pod državno zastavo. Postavljen je bil mrtvaški oder, ker smo hoteli sami sprejeti posmrtne ostanke in jih izročiti našemu vladarju Francu Jožefu,« se spominja Franc Žele.
»Oči so se orosile, srce je zatrepetalo slehernemu na ladji, ko smo opazili množico spremljevalcev. Sredi med njimi sta bili dve krsti – prestolonaslednika in njegove soproge. Njegova povelja so utihnila, za vedno sta zatisnila oči. Njegovo zvesto ljudstvo mu hoče do konca ostati ob strani ... Takoj po prvi maši smo zapustili pristanišče ter počasi v sprevodu po dve ladji vozili blizu obale proti Trstu. Slišati je bilo cerkvene zvonove, videli smo množice ljudi, starih in mladih. Bili so zaviti v črno, klečali s prižganimi svečami v rokah, slišali so se jok in molitve. Zakaj ni bilo tujih zavezniških ladij, nismo izvedeli. Osebni šofer pokojnikov je bil oblečen v civilno obleko, hranil se je v naši podoficirski menzi. Od strahu, ki ga je preživel, niti jesti ni mogel veliko, pa tudi govoril je bolj malo. Bil je krasen sončen dan, ko smo se okrog devetih približali Trstu. Več tisoč mornarjev se je izkrcalo. Ne vem, koliko tisoč ljudi je bilo takrat v mestu, pritisk ljudi je bil nepopisen, tako da so še straže težko opravljale svoje delo.«
Na Szent Istvanu
»Ni bilo časa za premišljevanje, veter nas je poganjal proti otoku Premuda. Med plavanjem sem zagledal glavo svojega kolega. Kje je izgubil telo, ne vem ...« Povsem izčrpan se je v popoldanskih urah, po desetih urah plavanja, v ne najbolj toplem morju znašel na torpedovki. Zdravnik je skrbel za prvo pomoč. Odpeljali so jih najprej v najbližje pristanišče Šibenik. Zvečer pa na Tegetthoff, sestrsko ladjo Szent Istvana, in se odpravili v Pulj. Že naslednjega dne je v bolnišnici umrlo še 32 mož.
Po 15 dneh je prišel domov. Vsi vaščani so se odpravljali k maši zadušnici njemu v slovo. Mati ni mogla verjeti očem in priti do besede, ko ga je zagledala. »Po končani maši mi pride čestitat sam župnik k srečni rešitvi z besedami, da je polovico maše bral za mrtvega, in ko me je v cerkvi opazil, pa za srečno rešitev in zdravje. V vasi so najprej izvedeli, da je bila ladja potopljena in več kot pol mornarjev utopljenih. Potem je mati spraševala vojaške oblasti. Odgovor je prišel iz puljske vojašnice. Bila pa je velika pomota: na brzojavki je pisalo, da je bil »getetet« (ubit), namesto »geretet« (rešen).
Od krize na Primorskem
Toda Amerika je bila vse kaj drugega kot obljubljena dežela. Delal je kot gozdar v nemogočih razmerah in komaj služil za preživetje. Kače, napadalne opice, zajedavci, vročina ... Ilegalno je prečkal reko, v drugem čolnu so se prevrnili in utopilo se je osem primorskih tovarišev.
»Njihovi posmrtni ostanki ležijo na pokopališču v mestu Urugvajana v Braziliji ...« pravi pisec, ki se niti v Argentini ni in ni našel. Dokler ni, ko se je že nameril v Severno Ameriko kot slepi potnik, v neki birtiji v Buenos Airesu z rojaki pel slovenskih pesmi in srečal grofa von Borštnerja iz Šiške. Ta je že dolgo živel v Buenos Airersu, a tukaj še nikoli ni slišal slovenskega petja ali maternega jezika. Po naključnem srečanju v gostilni mu je uredil službo v kitolovski družbi, s katero je 8. avgusta 1924 odplul v Južno Georgijo. To je bila skrajna točka do tedaj raziskanega in za kitolovce dostopnega področja.
Med Angleži in Norvežani je postal Žele spoštovani strelec, saj so njegove harpune dve leti prinašale Albatrosu bogat ulov. S svojim pomorskim in topničarskim znanjem je imel posebno veljavo med tovariši. Bil je prekaljen morjeplovec, ki je preživel tudi strašen brodolom. Takole popisuje: »V sredino njegovega ogromnega telesa z leve strani pod plavutjo mu je harpuna zadala smrtno rano in mu prekrižala življenjsko pot. Kaj se vse dogaja takrat, je težko opisati, ker si tudi sam v veliki nevarnosti.
Vsak lovec (ladja) je v pol leta pripeljal več kot tisoč kitov
Na otoku je majhno pokopališče s spomeniki, posvečeno takim primerom. Ranjena žival je dala od sebe vso svojo ogromno moč. Kit je še zadnjič zamahnil s svojim repom. Val morja, ki je nastal, je pokril ves sprednji del našega lovca in zakrvavelo je morje okoli nas. Z ladje je skozi bloke bliskovito drvela vrv za zajetim kitom ...
Bili so primeri (decembra ali januarja), ko smo vsi štirje lovci skoraj vsako noč tekmovali, ko je v pristanišču čakalo na rezanje tudi po 18 do 20 ubitih kitov. Vsak lovec (ladja) je v pol leta pripeljal več kot tisoč kitov. Razlike med nami ni bilo niti za deset ulovljenih kitov. Velikokrat pa smo morali opustiti lov, ker je bilo preveč nevarno. Varovati smo morali sebe pred velikim viharjem, orkanom, razbitimi ledenimi gorami v gostih meglah oddaljeni od otoka.«
Skoraj dve leti je zdržal v kitolovskem peklu. Po treh letih in pol Južne Amerike je bil spet med svojimi najdražjimi. Spet je trgoval, spet bil gostilničar, celo hotel Albatros v Postojni je bil njegov. Bil je vrtnar, mlekar, čebelar, mehanik, zidarski delovodja, elektroinštalater in tudi izvršni organ pri sodišču. Prodajal je pivo od Ilirske Bistrice do Postojne in onstran meje, do Reke, v vsej Istri do Pulja ...
Tu je svoje pisanje končal. Leta 1968 se je preselil v Portorož in tri leta kasneje sklenil svoje življenje. V Piranskem muzeju je še zmeraj začasna razstava, njegov »šrajbtiš« (pisalna mizica) z vzornim rokopisom spominov, njegove slike, tri medalje za hrabrost, njegova ura in še kakšen droben predmet. Kotiček spominja na velikega moža, ki je doživel vse, kar je bilo mogoče doživeti. Ampak voljo je imel. Brez nje velikega oceana ne bi nikoli ne videl in ne izkusil.
