Tiskane izdaje
Večina ljudi svojo stisko najraje skrije. Če je le mogoče in dokler nekako gre. Dolgo, predolgo je to počela tudi Ljubljančanka Gorica Vasilič. Leta in leta se je mučila in gnala čez vse meje, da bi skromno preživela svoje tri hčerke, že zdavnaj so ji pošle moči. Sama kost in koža je je. Njena zgodba je zapletena in žalostna. Ne vidi več izhoda, lakota je vdrla v njen dom, na vrata pa vsak dan trkajo neusmiljeni upniki ...
Pred skoraj četrt stoletja je mlada Gorica prišla s trebuhom za kruhom v Ljubljano, iz majhne črnogorske vasi. Potem pa ljubezen, zakon, otroci, tako kot te stvari v življenju navadno potekajo. Ker ni imela šol, je bila vesela, da je dobila delo v proizvodnji, da bi lahko več časa preživela s svojimi malimi hčerkami, je vsa leta delala v nočni izmeni, za strojem, kar počne še danes. Z možem sta nekako shajala, zaslužila sta za skromno življenje, a usoda je včasih hudo neprizanesljiva in pred človeka postavlja nepremostljive ovire in preizkušnje.
Njene hčere so medtem rasle. Najstarejša, danes 22-letna Katja, je že študentka. Zelo se trudi na ekonomski fakulteti, izpite opravlja z najvišjimi ocenami. Odličnjakinja je tudi srednješolka Nina. Najmlajša, devetletna Tina, pa je otrok s posebnimi potrebami.
»Se ji ne vidi na prvi pogled, kajne?« pripomni Katja, tista, ki se je odločila, da bo stvari vzela v svoje roke in zaradi sestric in nemočne mamice prosila javnost za pomoč, saj so bile že predolgo dobesedno lačne. O Tini nadaljuje: »Na šolo Janeza Levca jo vozimo. Že od rojstva ima celo vrsto diagnoz. Od motenj učenja, pomnjenja, koncentracije do hiperaktivnosti, skozi leta pa so ji pripisali še nove.«
Šolska torba še prazna
Ker smo Vasiličeve obiskali nekaj dni pred začetkom šole, Tino povprašam, ali je bila kaj na počitnicah in ali je šolska torba že pripravljena. »Nič nismo bile na počitnicah, zdaj bom šla za nekaj dni na morje z ZPM Moste - Polje in gospo Anito. Torbe pa tudi še nimam pripravljene, saj nimam še nič za notri ... Ampak morja se zeloooo veselim,« poudari mala, njena mamica pa pojasni, da jo bodo zdaj prvič za nekaj dni, poskusno, pustile samo od doma, čeprav so že mislile, da tudi letos ne bo šla nikamor. »Veste, mi sploh ne vemo, kaj so počitnice. Nikoli nismo hodili. Nazadnje smo šle pred petimi leti za en teden v moje kraje, v Črno goro, drugega nič. Nikoli. Nimamo avta, nimamo denarja ...«
Kako le, saj Gorica niti za hrano ne zasluži. Njena plača komaj pokrije položnice, ki vsak mesec pridejo v njihov nabiralnik. Lani so se preselile v majhno stanovanjce, najeto prek stanovanjskega sklada, prej so tri leta živele v vlažni kletni sobici, v nujni bivalni enoti, s katerimi mesto Ljubljana streho nad glavo priskrbi tistim, ki so najbolj socialno ogroženi.
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
»Vse, kar smo imele, nam je tam splesnelo in zgnilo. Tudi oblačila, ki smo jih dobile od humanitarnih organizacij. Vse smo morale zavreči. Ko smo se preselile v tole stanovanje, so nam z nekaj kosi pohištva pomagali dobri ljudje,« Gorica z očmi zaobjame razmajane kuhinjske omarice v prostoru, kjer sedimo. »Za najnujnejše sem vzela nekaj kredita, ki ga zdaj ne morem odplačevati,« žalostno pojasni in pogled uperi v tla, kot da bi jo bilo sram.
Namesto nje nadaljuje Katja: »Da bi nas preživela, ko je bila v najhujši stiski, je mami dvakrat ali trikrat dvignila vso plačo, banka pa ni mogla trgati obrokov. Dali so nas na zavarovalnico. Ta zdaj od nas terja plačilo 20.000 evrov v enkratnem znesku. Seveda vsak dan tečejo negativne obresti, kar pomeni, da se znesek samo veča in veča. To je grozno, iščemo vse mogoče rešitve za to težavo.«
Vrsta presnovnih bolezni
Da je nesreča še večja, so si vse Vasiličeve skozi čas in krute življenjske razmere 'pridelale' presnovne bolezni. »Katja ima celiakijo, gluten ji povzroča hude težave, Nina atopijski dermatitis, ob hrani s konzervansi je takoj v izpuščajih, Tini so po vseh težavah odkrili še intoleranco na laktozo, jaz pa imam kronični gastritis,« našteva Gorica. »Prav za vsako posebej moram pripravljati hrano, vse imamo predpisane diete, kupovati moram za vsako drugačna živila, ki so zelo draga, pa še v trgovini za prvim vogalom ni mogoče ničesar najti. Tudi zaradi tega še vedno delam ponoči, da poskušam dekletom čez dan čim bolj olajšati življenje, a je zelo težko ... V paketih s hrano, ki jih občasno dobimo od dobrodelnih organizacij, na žalost ni veliko takšnega, kar bi smele jesti, čeprav smo tudi za takšno pomoč zelo hvaležne. Veste, en sam kilogram brezglutenske moke za Katjo stane pet evrov. To je za nas ogromno. Stiskamo, kolikor moremo.« Mama spet umakne pogled, težko ji je govoriti o svoji stiski, nemoči, a ve, da mora.
Do onemoglosti je izčrpana, včasih mine več dni, ko sploh ne zatisne očesa, potem ko pride iz nočne. Če že ni zaposlena s skrbjo za hčere, pa ji prepotreben spanec kratijo skrbi, kako naprej. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da na svoje zdravje še najmanj pazi. »Kadar se s hrano 'pregrešim', me poleg želodca boli še glava, pojavijo se slabosti, izčrpanost, potem gre to na živce, psiho, na vse ... Zato včasih raje sploh ne jem,« pove Gorica, ki jo poleg vsega občasno udari še kronična astma.
Potem ko se je rodila Tina, je v njenem zakonu močno zaškripalo. Mož se ni znal spoprijeti z otrokovimi diagnozami, Gorica ob službi, majhnih otrocih in skrbi za gospodinjstvo ni imela časa, da bi se ukvarjala z njim. Zapil se je in po nekaj letih takšnega mučenja ni videla druge rešitve, kot da se razideta. »Alkohol je vrag. Kmalu je bil zaradi njega še ob službo, nazadnje si je, pred štirimi leti, vzel življenje. Ja, do tega je prišlo.« Žena pa je podedovala še njegove dolgove, kot da ne bi bilo že prej dovolj hudo, od takrat živi v nenehnem strahu pred izterjevalci. »Na koncu ni bil več razsoden, za pijačo je bil pripravljen storiti vse,« pripomni s solzami v očeh.
Tudi dekleta oblije žalost ob spominu nanj. »Kakršenkoli že, bil je naš oče. Zelo smo bile navezane nanj, predvsem Tina, čeprav je bila še majhna,« poudari Katja. Takoj ko sta z Nino malo zrasli, sta mami pomagali pri skrbi za najmlajšo. Zlasti Nina se je močno zavzela zanjo: »Zelo težko je bilo z njo. Po cele ure sva sedeli za mizo, vztrajala sem, delali sva in danes niti v šoli ne morejo verjeti, kako zelo je napredovala. Zdaj že zelo lepo bere, zna seštevati do dvajset, prav tako je manj vedenjskih težav in bolj je samostojna. Zelo moramo pohvaliti tudi njene učiteljice, skupaj smo pri Tini dosegli veliko spremembo. Čeprav sem zaradi tega pri svojih ocenah malo popustila, mi ni žal. S tem sem tudi Katjo in mami motivirala, da sta malo več časa presedeli za mizo ob knjigah in zvezkih.«
Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Mama na robu moči
Starejši hčerki nista več zmogli nemo gledati mamice, kako zelo se muči. »Čisto izčrpana je, žene se tako dolgo, da ne more več stati na nogah. Pogosto smo jo videle jokati, čeprav je mislila, da solze pred nami dobro skriva. Zato sem šla jaz na zvezo prijateljev mladine in prosila za pomoč. Ni šlo drugače,« poudari Katja. Bodoči ekonomistki je bilo popolnoma jasno, da z mamino plačo ne morejo niti jesti, kaj šele da bi se znebile kakšnega dela dolgov. »Nino in Tino so zdaj vključili v program Botrstvo, tako da s prispevkoma lahko vsaj stroške mesečne vozovnice zanju pokrijemo. Tino mora ena od nas vsak dan pospremiti v šolo in potem domov.«
Vasiličeva dekleta trdno držijo skupaj. Z malo pomoči širše skupnosti jim bo, ob močni volji, sčasoma gotovo uspelo. Zelo bodo hvaležne za vsakršen prispevek, na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje bodo naredili natančen načrt porabe denarja, da bodo punce čim dlje preskrbljene, zelo bi bile vesele tudi kakšnega kosa pohištva, oblačil, primerne hrane ali šolskih potrebščin, ki jih Tina še nima. »Oblačil prav tako nima. Vse je prerasla. Nima bundice, ne čevljev ...« poudari Nina.
Do konca našega pogovora se je tudi najmlajša opogumila in vse omizje zelo presenetila z izjavo: »Lažje bi bilo, če bi imele kakšno njivo. Potem bi lahko kaj pridelale in nam ne bi bilo treba hrane kupovati. Ampak na igrišču pri bloku je ne moremo imeti. Kakšnih babic in tet pa tudi nimamo, da bi nam dale paradižnik, krompir ali kaj takega. Potem bi imele hrano in mami ne bi jokala od žalosti.«
Celo Gorici so te besede na usta pritegnile rahel nasmešek. »Zelo se trudim, da bi hčere končale šolo, doštudirale. Navaden delavec, z minimalno plačo, danes ne more preživeti. To dobro vem iz lastne izkušnje in svojim pridnim in skromnim hčeram sem dolžna omogočiti kaj boljšega. Življenje jih je doslej že dovolj teplo,« žalostno družinsko zgodbo sklene Gorica.
***
Stopimo skupaj
Vasiličeva dekleta, dragi bralci, nujno potrebujejo vašo pomoč. Zelo bodo hvaležna za vsakršno podporo, ki jim jo lahko naklonite tudi z nakazili na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, koda: CHAR, namen: Humanitarna pomoč družini Vasilič, sklic: SI00 588. Za dodatne informacije lahko pokličete na telefon ZPM 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo.
