Tiskane izdaje
Pred dnevi, ko je ljubljanska dama Jožica Eber praznovala častitljivi osebni jubilej in so jo najbližji presenetili z velikim slavjem, voditelj oddaje Dan najlepših sanj Peter Poles pa ji je (na njihovo prošnjo) uresničil željo, da se popelje s ferrarijem, se vrstijo tudi obiski novinarjev. »Jaz sem skromna. Veliko veselje imam z vrtom, še zlasti če je kaj za pobrat,« je povedala v smehu in povabila h kozarčku terana.
»Krompir imamo že zunaj, prav tako berivko. Jaz naberem, ona očisti,« jo je s podrobnostmi dopolnila njena nečakinja Milena Eber Štimac, a ji je teta hitro vrnila: »Seveda, na tvoji piše Milena.«
Milena z družino že desetletja živi na drugi strani dvorišča in je njena najbližja zaupnica, skrbnica in naslednica njene poklicne poti v krznarstvu, ki jo je leto po prvi svetovni vojni, leta 1919, začel Jožičin mož Eligi Eber na današnjem Kongresnem trgu. Zdaj je delavnica na Wolfovi 6 že pod taktirko Milenine hčere Mateje Štimac.
Vselej lepo oblečena
Ko so takole na kupu vse tri generacije, je precej živo, kar naprej se razlega smeh, zato se je stežka zadržati, da ne bi padlo še najbolj oguljeno vprašanje, kaj človeka ohranja pri takšni vitalnosti. »Dobra volja in dobri odnosi. Da me še prenašajo, ker vedno kaj brundam,« pove in doda, da k dobremu počutju nekaj pripomore tudi kratek popoldanski spanec po kosilu. Tudi čez nočnega, za katerega stereotipno velja, da se z leti krajša, nima pripomb. »Spat grem okoli 23. ure, če je kaj pametnega za gledat na televiziji, ampak ponavadi tako in tako ni. Najraje gledam dokumentarne oddaje o živalih in potovanjih. Vstajam okoli osme ali devete ure, ko je na vrsti kavica,« opiše še nekaj vsakdanjih ritualov. A pri teh je odločilna predvsem Milena, ki dan in noč misli tudi namesto nje, kar je vse prej kot lahka in brezskrbna naloga. Ljudje se premalo zavedajo, da je treba že v mladosti misliti na to, kdo bo skrbel zate v starosti in kdo bo tisti, ki bo, denimo, prepričal zdravnike, naj kljub visoki starosti izvedejo operacijo kolka, ki je gospo Jožico rešila neznosnih bolečin in ji gotovo podaljšala življenje, še opomni Milena.
Ko jo spomni, naj sleče volnen brezrokavnik, da bo lepa na fotografiji, prizna, da je rada lepo oblečena, a vselej le v svetlih barvah, črne nikoli ni marala. »Pa malo se mora svetlikati, a ne?« Milena namigne na njen najbolj priljubljeni detajl. Na vratih dnevne sobe je opaziti njeno slavnostno obleko iz rjave čipke in z ovratnikom iz svetlega krzna, ki jo je nosila na rojstnodnevnem praznovanju v Slovenski filharmoniji, kjer so gostili okoli 120 povabljencev, prijateljev, znancev in sorodnikov. Iz rodne Ponikve ji je poleg župnika prišel voščit tudi pevski zbor. »Ja, domov grem tudi rada. Če me peljejo,« pristavi. Domači jo peljejo povsod, tako rekoč vselej tudi na družinske počitnice. »Nazadnje sva bili lani v Istri, na Brionih pa tudi v vzhodnem delu Slovenije,« pove Milena, Jožica pa k temu pripomni: »O, to pa ni bilo tako potovanje!« Potem se začne naštevanje, pri čemer je omemba let le v ponos: za 90. rojstni dan so odpotovali na križarjenje po Nilu, pri oseminosemdesetih letih je bila še v Argentini in Braziliji, pri petinosemdesetih z Mileno tudi v Parizu ...
Ko iz kuhinje stopi še Jožičina prijateljica Amalija, s katero že desetletje vsak dan kartata ob kavici, šilcu žganja ali kozarčku terana, pač odvisno od ure – tudi to zgodnje popoldne jo je obiskala zaradi partije kart –, se seznam potovanj podaljša. »Pri mojih triinosemdesetih letih sva se podali v Indijo, a tja ne bi več šla, saj je revščina prevelika. Če si enemu otroku kaj dal, jih je petdeset drugih teklo za teboj,« pove Jožica, gospa Malči pa se pri tem spomni, da je bilo pestro tudi na njunem potovanju po Floridi, še zlasti ko sta se v nekem trenutku skoraj izgubili. »Nobena od naju ne zna angleško; Jožica govori nemško, mene pa je mož, ki je bil med vojno pilot, naučil le nekaj angleških besed. Zato sem bila jezna na Jožico, ker za pot ni hotela vprašati skupine Nemcev, ki so bili dobro organizirani. Naposled sem se morala zmeniti jaz,« prizna brez dlake na jeziku, kar je še eden od dokazov njunega iskrenega dolgoletnega prijateljstva. Spletli sta ga še v aktivnih poklicnih letih, v časih, ko so ženske na svoj videz dale mnogo več kot danes: Jožica se je k Malči hodila frizirat v salon ob Ljubljanici, Malči pa je bila Jožičina stranka v njenem krznarskem butiku.
Nič kaj razkošna Ljubljana
Jožica Eber je v Ljubljano prišla iz Maribora šele po drugi svetovni vojni, Ljubljana, čeprav po vojni nič kaj razkošna, pa je bila zanjo predvsem nekaj novega. Tu je spoznala tudi svojega 23 let starejšega moža Eligija Eberja, doma iz Trnovega. »Njegovi starši so imeli vrtnarijo, in ko je bil tisti znameniti potres leta 1895, so ga zaradi morebitne ponovitve dali spat v toplo gredo,« omeni mimogrede.
Prav leta 1948 je moral Eligi Eber svojo delavnico zaradi nacionalizacije hiše na Kongresnem trgu preseliti na današnjo Wolfovo ulico, kot obrtnik pa je dobil tudi državnega nadzornika. Z ženo sta stanovala v sobici nad salonom. Zlati časi za krznarje so bili predvsem v stari Jugoslaviji. »V hiši na Kongresnem trgu, kjer danes deluje knjigarna, je imel Eligi v pritličju trgovino, v prvem nadstropju stanovanje, na podstrehi pa je bila delavnica, kjer je delalo od 24 do 32 ljudi, odvisno od sezone. Takrat je bilo v Ljubljani kar 25 krznarjev. Plašče in jakne so najpogosteje šivali iz lisičjega krzna in zajčje kože, ki so ju odprodajali lovci oziroma reditelji, krzna perzijskih jagnjet, nutrij, pižmovk ... Spominjam sem, kako smo po vojni iz zajčjega krzna šivali otroške plašče ali ga uporabili za podlogo, boljše krzno, denimo nerca, pa smo dobavljali iz Frankfurta. Pogosto sem obiskovala tudi Beograd,« našteva podrobnosti iz časov, ko so bili možje še ponosni, da so ženi za darilo kupili krzneni plašč. Prvi, ki ga je dobila od svojega moža, je bil iz pižmovke, za tem se jih je nabralo še kar nekaj. Kakšnih pet jih nosi še danes.
Modeli iz Nemčije
Izučeni krznar Eligi Eber je kroje za svoje butične izdelke tako v stari kot v povojni Jugoslaviji oblikoval sam, opiral se je tudi na tiste znanih tujih oblikovalcev, kaj so ponudili strankam, pa je določila večinoma gospa Jožica, ki je modi sledila ne samo z obiski Frankfurta, ampak tudi Italije. Po Eligijevi smrti leta 1973 je samostojno prevzela obrt, Mileni pa jo je prepustila leta 1991, stara 76 let. »Delati sem začela že nekaj let prej, saj je bil to pogoj, da sem lahko nadaljevala družinsko obrt,« pove Milena, ki pa se je znašla v povsem drugačnih časih, s povsem drugačnim odnosom do krzna.
Jožica tu za Bežigradom domuje že od leta 1956. Ko je hiša, za gradnjo katere je vse organizirala sama, stala, je imela že nov načrt – vikend v Zambratiji. »Vedno je gledala na življenje pozitivno in je še danes večni optimist, ki zna tudi v hudih trenutkih najti tolažbo. Zdaj je v veliko oporo Mateji. Ko si je kupovala avto, ji je svetovala, češ, ti si mlada, kupi si dvosed. Kljub svoji starosti nas še vedno bodri z naprednimi nasveti,« ne skopari s pohvalami Milena.
Avto je bil sestavni del Jožičinega življenja sedemintrideset let. »Pogosto sem se odpeljala, kamor me je bila volja, zato avto zelo pogrešam,« pove, potem pa povabi k ogledu cvetličnega vrta. »Ti so krasni, ampak so se zdaj že povsem razcveteli,« pokaže na tulipane z nazobčanim robom, v naslednjem hipu pa so v središču njene pozornosti že bel tulipan, drobne mačehe in bele vijolice, ki so se kar same razrasle po trati. »Hvaležna sem za vsak dan. Lepa starost, bi rekla. Morda se mi res malo vrača. Nikoli nisem bila hudobna, in če sem le mogla, sem dobro naredila,« še dodaja. Ena njenih življenjskih modrosti se glasi, da kaže živeti predvsem s čim manj stresa. Kar pa je, kot se zaveda tudi sama, za mnoge težko uresničljivo.
