Dobrodošli v Marysijinem svetu!

Če se te dni zazreš v izložbo Artbutika na Levstikovem trgu v Ljubljani, te v hipu odvleče v prostor, v katerem svoje slike to poletje predstavlja Marysia Szmatuła Černe. Izžarevajo toplino, pozitivnost in pravljičnost, v slogu značaja njihove avtorice, za katero je to deseta samostojna razstava. Stalnica poljske umetnice je Ljubljana, v katero se je pred osmimi leti zaljubila na prvi pogled.

Da bo Ljubljana nekega dne njen dom, je začutila ob prvem obisku mesta, ko sta se s prijateljico turistično podali v Slovenijo. »Ko sva prišli do Prešernovega trga, sem začutila, kakor da bi prišla domov. V nobenem drugem mestu me niso prevzela tako močna čustva. Ko me je prijateljica vprašala, zakaj nič ne fotografiram, sem ji dejala, da mi ni treba, saj bom nekega dne v Ljubljani živela,« je opisovala svojo usodo z Ljubljano. Že naslednje leto je pripravila kovčke in se podala za novim izzivom.

Pustila je službo za nedoločen čas v narodnem muzeju na Poljskem, kjer je vodila oddelek za konserviranje papirja, dokumentov, arhivov in grafik. »Prihajala je gospodarska kriza, jaz pa sem dala odpoved. Govorili so mi, da sem nora, a sama pri sebi sem bila pomirjena,« je pojasnila magistrica konserviranja ter restavriranja papirja in usnja (stari, predbolonjski program), ki izhaja iz ustvarjalne družine, oba starša sta namreč akademska umetnika.

Poljska umetnica je z razstavo v Artbutiku na Levstikovem trgu v Ljubljani obarvala glavno mesto, ki je tudi njen prevladujoč motiv. To je njena deseta razstava. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Prav zaradi njunega statusa se je vanjo med lastnim umetniškim piljenjem zakoreninil strah, da jo bodo v likovnih krogih ves čas povezovali z materjo in očetom. »V Sloveniji sem se osvobodila tega bremena, saj sem začela z ničle. Zavedam se, da sem vse, kar sem dosegla, dosegla sama,« je povedala v tekoči slovenščini.

Ljubezen do življenja

Državo, v kateri prebiva sedem let, poljska umetnica doživlja kot svojo domovino. »Vem, da moj naglas razkriva, da sem tujka, in bom ta status pri Slovencih vedno imela, vendar je Slovenija enako kot Poljska moj dom,« je dejala sogovornica, ki se v Artbutiku te dni predstavlja zlasti z motivi Ljubljane. Slike so svetle, igrive, optimistične, polne pozitivnosti. »Življenje obravnavam kot pravljico. Nikoli me ni strah, kaj bo prineslo. Menim, da se v mojih slikah razbere ta ljubezen do življenja in Ljubljane,« je dejala mlada ustvarjalka.

Barvite hiše, mostovi, poti, grad, reka, klopi, leteči zmaj – to so le nekateri detajli, ki se pojavljajo na njenih slikah. Pogosto sta prisotna »kofetkanje« in mizica; simbolizirata povezovanje ljudi, ki si vzamejo čas drug za drugega ali pa zgolj zase. »Prej sem delala zelo šolsko, realistično. Nisem si upala izraziti otroškega sloga z obrnjeno perspektivo na glavo ali celo brez perspektive,« je umetnica zaupala, da je slog, ki ga kaže na razstavi, začela izražati šele, ko se je preselila v Slovenijo.

Da bo Ljubljana nekega dne njen dom, je začutila ob prvem obisku mesta, ko sta se s prijateljico turistično podali v Slovenijo. Tu je pozneje spoznala življenjskega sopotnika Jošta in si ustvarila tudi družino. Foto: Roman Šipić/Delo

Opaža, da je ta čas v modi minimalizem, geometričnost, črno-bel, monokromatičen skandinavski slog, temačnost, njene slike pa so nekaj povsem drugega. »Očitno sem zelo oddaljena od trendov, ampak to sem pač jaz. Raje delam, kar me veseli in osrečuje, kot da bi delala nekaj, kar ne izhaja iz mene, se pa dobro prodaja. Vodi me iskrenost do sebe,« je razmišljala Marysia Szmatuła Černe, ki prek slik neguje otroka v sebi. In vesela je, če njeno delo prebudi otroški čut tudi v gledalcu.

Interpretaciji svojih izdelkov se izogiba, prepušča jo posamezniku. Meni, da lahko vsak v njih najde svojo zgodbo, svoj spomin. »V mojem delu se ne skriva posebna filozofija. Risanje me preprosto veseli. V njem ni prostora za teorijo, ampak za čustva,« je poudarila.

Šok: do službe s poznanstvi

Veliko pozitivnih izkušenj ji je prineslo življenjsko poglavje v Sloveniji. Čeprav jo vodi pozitivna drža do vsega okrog sebe, pa je okusila tudi precej grenkobe. Največ pri iskanju službe. Čeprav je sodelovala z javnimi ustanovami pri projektih iz svoje stroke, še vedno pravi, da je strežba najboljša služba, ki jo je izkusila v Ljubljani. Kot natakarica je pilila znanje slovenščine, ki se jo je sicer učila sama, in uživala v delu z dobrimi ljudmi.

Na tiste »slabe« pa je večkrat naletela pri delu v svoji stroki. »V eni od javnih ustanov so zaposleni vodstvu očitali, zakaj je za projekt vzelo Poljakinjo. Čeprav so vedeli, da v Sloveniji specializacije za konserviranje papirja ni, jaz pa sem iz tega magistrirala,« je razkrila, kako je bila nekaterim narodnost pomembnejša od strokovnosti, in dodala, da jo je šokiralo spoznanje, kako močno težo imajo v slovenskem prostoru zveze in poznanstva.

»Ni mi bilo jasno, zakaj moram nekoga poznati, da bi dobila službo. Imam kompetence, izobrazbo, delovne izkušnje ... Na Poljskem je veljalo, da za prosto delovno mesto pošlješ prošnjo, nikakor ne kličeš prijateljevega očeta, ki dela tam. Če boš službo dobil, jo boš zaradi svojih sposobnosti. Drugačen miselni preskok v slovenskem okolju mi je bil povsem tuj,« je opisovala 34-letnica, ki je delodajalca iskala tudi tako, da si je ogledala muzeje in vodstvu poslala dopis s pomanjkljivostmi in možnostmi za izboljšave.

»Premlada, da bi to znala«

Prav tako jo je zmotilo, da ji nekateri niso zaupali dela zaradi mladosti. »Na Poljskem nikoli nisem občutila, da bi strokovnost povezovali s starostjo. Nisi slišal očitka: 'Ona je premlada, da bi to znala.' V slovenskem prostoru pa sem doživela drugo plat,« je opozorila z namenom, da bi tovrstno miselnost v družbi čim prej odpravili.

Želela bi si, da bi bil umetniški krog – vsaj tisti, ki ga je izkusila – bolj odprt. Ko je pri nekem projektu konservirala paus papir (šlo je za bogato dediščino legendarnega inženirja Stanka Bloudka), se je želela dodatno posvetovati še s strokovnjakom, specializiranim za ta zelo zahteven material. »Kaj mi je svetoval? Ne delaj s tem, ker je to zelo težko,« je skomignila z rameni. Z vsemi odgovori so ji nato z veseljem postregli poljski kolegi.

Ker se v Sloveniji več ni počutila dobrodošlo, je razmišljala o selitvi. Ravno je začela prejemati odgovore na prošnje, ki jih je poslala na Novo Zelandijo in v Berlin, pa je v njeno življenje vstopil Jošt, sedanji mož. Ostala je v Ljubljani, ki jo ima tako rada, ustvarila sta si družino (imata triinpolletno hčer Kalino) in postala poslovna partnerja. Priložnost sta poiskala v podjetniški oddaji Štartaj Slovenija na POP TV, v kateri sta javnosti predstavila mimice, otroške igrače, ki sta jih ustvarila v Sloveniji iz neoporečnih in certificiranih materialov, šivanje pa sta zaupala težko zaposljivi skupini ljudi – invalidom. Oblikovala sta jih na podlagi želj otrok in staršev. S prilivom jim je pomagal Spar, ki je v oddaji odkupil veliko zalogo mimic.

Mimice zelo lepo pašejo v Lutkovno gledališče Ljubljana, pravi njihova avtorica. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Projekt je Marysii prinesel veliko novih odkritij in dragocenih izkušenj, hkrati pa jo je odziv javnosti pahnil pred nove preizkušnje. Nekatere prejšnje odjemalce mimic je zmotilo, da so se »skomercializirale« na policah velikega trgovca, zato so »nehali komunicirati z nami«, je dejala. Hudo ji je bilo, ko so jo klicale brezposelne šivilje in jo v joku rotile, naj jih zaposli, saj je uspešna podjetnica, ona pa jim ni mogla pomagati.

»Številni so dobili napačno predstavo, da sem s tem projektom dobila službo. Še vedno sem brezposelna. Če bi se samozaposlila, bi zmogla poravnati zgolj prispevke za socialno varnost,« je razkrila sogovornica in dodala, da bi njen projekt lahko začel prinašati denar, če bi imela z možem ekipo, zdaj se s celotno dejavnostjo ukvarjata sama. Zavod, ki ga zdaj vodita, je neprofiten.

Razmišljata, da bi proizvodnjo preselila na Poljsko in tam nadaljevala zgodbo. Mimice sta pripravljena tudi komu predati, če bi projekt peljal v smeri, ki sta si jo zamislila. Želela bi si tudi, da bi njuni liki zaživeli v gledališki predstavi v lutkovnem gledališču. Pa v animiranem filmu, za katerega zdaj iščeta »koga, ki bi napisal dobro zgodbo«.

Hči je največji navdih

Številni izzivi se odpirajo na Marysijini poti. Rada ima dinamiko in že nekaj časa čuti, da mora še nekaj »premakniti« v svoji ustvarjalnosti. Poklicno raste, denimo, tudi prek spletnega tečaja, ki ustvarjalca spravi iz cone udobja. Ena od nalog je bila, denimo, risanje različnih vrst testenin. »Nikoli mi ne bi prišlo na misel risati makarone. Takšni izzivi me spodbudijo, da se ne zaprem v lastne ideje, pri katerih se počutim 'varno',« je o umetniški rasti pripovedovala sogovornica, ki je odraščala v prepričanju, da se z umetnostjo ne moreš preživljati, saj so se doma vselej srečevali z denarnimi težavami.

Interpretaciji svojih izdelkov se Marysia izogiba, prepušča jo posamezniku. Meni namreč, da lahko vsak v njih najde svojo zgodbo, svoj spomin Foto: Roman Šipić/Delo