Dunajska čokoladna ikona v Ljubljani

Največjo izvirno saher torto na svetu, težko 600 kilogramov, so po kosih spekli že na Dunaju, sestavili in glazirali pa na Stritarjevi ulici v Ljubljani.

Objavljeno
21. september 2016 21.23
Saša Bojc
Saša Bojc
Saher torto si je mogoče privoščiti v skoraj vsaki slovenski slaščičarni, a z nazivom izvirna saher torta (Original Sacher-Torte) se ponaša le ena – tista, ki jo pripravljajo v manufakturi dunajskega hotela Sacher. Prav z njihovim doslej največjim primerkom so se danes na Stritarjevi ulici v Ljubljani lahko brezplačno posladkali Ljubljančani in turisti ter tako z enim najznačilnejših okusov Dunaja končali prve Dunajske dneve v slovenski prestolnici. Nepregledna množica ljudi se je za svoj košček saherce drenjala od Robbovega vodnjaka do Tromostovja.

Torta, premera 3,5 metra in težka okoli 600 kilogramov, je bila po kosih spečena včeraj v slaščičarski manufakturi Hotela Sacher na Dunaju iz 2000 jajc, 50 kilogramov moke in masla, 40 kilogramov kristalnega sladkorja in sladkorja v prahu ter 45 kilogramov različnih vrst čokolade. Tam so jo namazali tudi z dvema slojema marelične marmelade, za kar so porabili približno 80 kilogramov tega sadnega namaza, ter jo premazali še s prvim tankim slojem čokoladne glazure, potem pa jo na pot proti Ljubljani odpravili v hladilnem tovornjaku. Končali so jo šele na prizorišču samem v priložnostno postavljenem šotoru iz stekla na Stritarjevi ulici pri Tromostovju v Ljubljani okoli pol tretje popoldne.

                                                                Foto: Uroš Hočevar/Delo

Štirje slaščičarski mojstri in ena mojstrica pod vodstvom glavnega slaščičarja Alfreda Buxbauma so morali torto najprej sestaviti v celoto. Ko so raztopili še okoli 200 kilogramov čokoladne glazure, ki je ozračje šotora napolnila z značilnim vonjem po čokoladi, pa so se z njo v vedrih podali na visoko, posebej za ta dogodek izdelano konstrukcijo ter jo oblili. Enakomerni nanos so dosegli s posebnim petmetrskim nožem, ki so ga prav tako izdelali za ta namen, ta glazurni finale pa je trajal le okoli pet minut. Ko se je glazura že intenzivno hladila na okoli 16 stopinjah Celzija, je Buxbaum povedal, da je saherco velikanko oziroma zaradi nje delal 28 ur, vmes pa spal le dve uri, saj je nenehno bedel nad celotnim procesom nastajanja. »Vsi smo bili zelo na trnih in imeli intenzivne priprave že pred dogodkom. Za nas je bila to zelo velika naloga, za katero pa nismo vedeli, ali nam jo bo uspelo izpolniti. Ko je čokoladna glazura segreta na okoli 100 stopinj Celzija, imaš na voljo le nekaj minut, da torto dokončaš, in če bi v tem trenutku šlo kaj narobe, bi bila uničena,« pa je srečni konec pospremil direktor podjetja Sacher Matthias Winkler. Dodal je, da je velika čast, da lahko sodelujejo na tej tridnevni prireditvi v Ljubljani, pa tudi, da je vesel, da so se podali na ulico. »Če želiš košček originalne saherce, moraš priti na Dunaj in v naš hotel, danes pa smo naredili nekaj povsem drugega: prišli smo v drugo mesto in med ljudi, Ljubljančanom in turistom pa razdelili približno 10.000 koščkov,« je povedal. Razdelili so jo s kupčki nepogrešljive sladke, a nesladkane smetane. Vsega skupaj so je stepli kar 300 litrov.

Vajenec za monarha

Podobno veliko torto, s premerom 2,5 metra, so Sacherjevi slaščičarji spekli leta 1998 ob četrtem Mednarodnem finančnem in gospodarskem forumu, ki je potekal v Dunajski mestni hiši. Da se še z večjo podajo v Ljubljano, pa so jih spodbudili pri podjetju Eurocomm-PR, predstavništvu mesta Dunaj, ki je v slovenski prestolnici organiziralo Dunajske dneve, saj se izvirna saher torta uvršča med najprepoznavnejše ikone in posebnosti avstrijske prestolnice, skupaj z Dunajskimi filharmoniki in Dunajskimi dečki.

Rodila se je pred 184 leti, za njej nastanek pa je zaslužen avstrijski politik knez Klemens Lothar Wenzel Metternich, od leta 1822 državni kancler in do leta 1848 dejanski vladar države, znan kot velik zagovornik obnove monarhizma. Za neko večerjo leta 1832 je v svoji dunajski palači kuharjem naročil, naj pripravijo novo sladico, s katero je hotel narediti vtis na goste. Ker je glavni kuhar zbolel, je nalogo moral prevzeti njegov vajenec, komaj 16-letni Franz Sacher (1816–1907), ki se je znašel po svoje, s torto iz preprostih sestavin in nič kaj zahtevnega postopka izdelave pa se je zapisal v zgodovino.

                                                                 Foto: Uroš Hočevar/Delo

Izvirni recept še danes hranijo v sefu Hotela Sacher, ki ga je leta 1876 odprl Franzev sin Eduard, po njegovi smrti leta 1892 pa ga je prevzela njegova žena Anna in ga vodila do smrti leta 1930. Zdaj je v lasti potomcev odvetnika Hansa Gürtlerja, ki je solastnik postal po bankrotu hotela leta 1934.

Recept za izvirno saher torto v celoti poznata le glavni slaščičar, 46-letni Dunajčan Alfred Buxbaum, ter dva njegova tesna sodelavca slaščičarja, ki sta že dolga leta del ekipe. Preostalih 15 slaščičarjev in slaščičark, ki dela v njihovi manufakturi v Simmeringu v 11. dunajski občini, pa pozna le delčke izvirnega recepta, a morajo ob zaposlitvi kljub temu podpisati klavzulo o molčečnosti. Preostalih 25 zaposlenih dela na oddelku pakiranja in pošiljanja. Kot so nam razkrili, trenutno med njimi ni Slovenca ali Slovenke, so jih pa v preteklosti že imeli v svojem timu. Pri kandidatih za delo ali za praktična usposabljanja poleg znanj in izkušenj, ki jih že imajo, dajejo velik poudarek tudi osebni motivaciji kandidatov, da bi postali del družine Sacher.

V Ljubljano za 55 evrov

Slaščičarno so preselili v Simmering v neposredno bližino dunajskega letališča Schwechat in dunajske obvoznice konec 90. let 20. stoletja tako zaradi povečanega povpraševanja kot tudi zaradi lažje logistike. Na leto ročno izdelajo okoli 360.000 znamenitih saherc, od tega jih tretjino odpošljejo s kurirsko službo DHL ali po pošti (za naročilo torte, denimo premera 16 centimetrov, v Ljubljano je treba odšteti okoli 55,05 evra), eno tretjino prodajo v svojih kavarnah in restavracijah na Dunaju, v Salzburgu, Innsbrucku in Gradcu, preostalo tretjino pa v svojih trgovinah v vseh naštetih mestih, svojih partnerjih v Bolzanu ter v trgovinah Heinemann na dunajskem, salzburškem in frankfurtskem letališču. Ker se trudijo do ljubiteljev te torte na različnih koncih sveta prenesti tudi duha petičnega Dunaja, so vse njihove torte zapakirane in odpremljene v lični leseni embalaži ter ovite v prestižen vinsko rdeč papir. Od leta 2009 jih vsako leto v omejeni seriji 555 kosov zavijejo v embalažo tako imenovane umetniške kolekcije, ki jo oblikujejo znani avstrijski umetniki, izkupiček od prodaje pa namenijo v dobrodelne namene. Letos jo je oblikoval Erwin Wurm, z zbranim denarjem pa bodo pomagali družini Kratochwill, ki je izgubila očeta.

                                                             Foto: Uroš Hočevar/Delo

V zvezi s saherco je še nekaj zanimivosti. Kot se hvalijo že na spletni strani Sacherja, so pri njih bivali že mnogi slavni Zemljani od ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja in indijske premierke Indire Gandhi do britanske kraljice Elizabete II. Vanj so zahajali srbski kralj Milan Obrenović, angleški kralj Edvard VIII., monaški knez Rainer z ženo Grace Kelly, dirigent Herbert von Karajan, baletnik Rudolf Nurejev, pevec John Lennon z ženo Yoko Ono, na seznamu uglednih gostov pa je najti tudi špansko kraljico Letizio, nemško kanclerko Angelo Merkel, operna pevca Anno Netrebko in Thomasa Hampsona, violonista Davida Garreta, najstniškega zvezdnika Justina Bieberja in pevko Rihanno ter hollywoodske igralce, kot so Tom Cruise, Hugh Grant in Hellen Mirren.

Z nazivom saherjeva torta lahko slaščičarji označujejo vsako sladico, ki je izdelana v skladu z opisom te torte v avstrijskem živilskem kodeksu, le tista, izdelana v slaščičarni Sacher, pa lahko nosi naziv izvirna saher torta (Original Sacher-Torte), vsaj tako je že večkrat odločilo sodišče v sporih, ki so se z drugo zelo znano in staro dunajsko slaščičarno in kavarno Demel začeli v 30. letih, trajali pa vse do sredine 90. let 20. stoletja.