Tiskane izdaje
Reklo, da slika pove več kot tisoč besed, velja še trdneje, če človek, ki sliko naredi, zaradi bolezni ne more govoriti in se samostojno premikati. Fotografsko stikalo, ki ga upravlja z delom telesa, ki ga še lahko premika, tedaj postane edino sredstvo, s katerim se lahko ustvarjalno izraža, posreduje svoja občutja in se povezuje z drugimi. Boljše samozavedanje in artikulacijo ustvarjalnosti mu pomaga razvijati fotografska terapija.
Matej Peljhan, eden od dveh ustanoviteljev Zavoda za fotografsko terapijo, ki takšno terapijo izvaja pri nas, sicer rad pove, da je fototerapija običajen fotografski tečaj, na katerem udeleženci pridobivajo tehnična znanja o fotoaparatu, se učijo likovnokompozicijskih prvin, fotografskih žanrov in jezika. Hkrati pa poudari, da si soustanoviteljem zavoda Juretom Kravanjo in sodelavko Anito Zelić prizadevajo fototerapijo vzpostaviti kot obliko umetnostne terapije, namenjeno ranljivim skupinam.
Umetnostna terapija, kamor denimo spadajo glasbena, plesna, dramska in likovna terapija, je že petdeset let prepoznana kot metoda pri delu z različnimi ranljivimi skupinami. Zdravljenje oziroma pomoč poteka skozi proces doživljanja, izražanja in ustvarjanja z umetnostnimi izraznimi sredstvi, ki posamezniku pomagajo pri posredovanju osebnih občutkov, čustev in misli drugim. Zato je lahko podporna terapevtska metoda pri zdravljenju ali rehabilitaciji psihičnih motenj in psihosocialnih težav.
Podpora psihoterapiji
Pedagog in fotograf Jure Kravanja je še pred ustanovitvijo zavoda uvedel fototerapijo kot kreativno in delovno terapijo na psihiatrični kliniki v Ljubljani. V obdobju dveh let je bilo vanjo vključenih preko štiristo pacientov, ki so se poleg tehničnih znanj o fotografiranju učili forme in kompozicije, se seznanjali z žanri fotografije, naučili posnetke shranjevati in računalniško obdelovati. Velika pozornost je bila namenjena »branju« fotografij, pri katerem so sodelovali njihov avtor, terapevta in vsi drugi udeleženci. Pri pacientih je bilo opaziti občutno izboljšanje in napredovanje na kognitivnem, socialnem in samopotrditvenem področju. Sami pa so poudarjali velik pomen fotografiranja pri kreativnem izražanju, izboljšanju počutja, izkoriščanju prostega časa in tudi v poklicnem življenju.
Fototerapija pa je lahko tudi zgolj praktična ustvarjalna dejavnost za preventivo in samopomoč pri krepitvi duševnega zdravja in spodbujanju osebnostne rasti. »Ljudi, ki so potisnjeni na obrobje, vključimo v družbo in jim omogočimo širjenje socialne mreže že s tem, da jih usposobimo za tako popularno stvar, kot je fotografija,« pove klinični psiholog in fotograf Matej Peljhan. »Po drugi strani pa vključuje sistem fotografskih vaj, ki omogočajo rehabilitacijo raznolikih težav (boljši nadzor vedenja, čustvovanja, boljše zaznavanje), ki jih imajo ljudje po kapi, poškodbah glave in z nekaterimi motnjami.«
Matej delno govori iz lastnih izkušenj, saj je terapija s fotografiranjem pomagala tudi njemu po nesreči pri desetih letih, v kateri je izgubil desno roko od komolca navzdol. »Dolgo sem mislil, da ne bom mogel fotografirati, ker imajo vsi fotoaparati sprožilec na desni strani. Nato sem se spomnil preproste rešitve,« za njeno ponazoritev fotoaparat obrne na glavo. »Včasih nas življenje prisili k večji inovativnosti,« doda.
Eno stikalo za vse
Fototerapija se verjetno ne bi razvila do današnje stopnje, če na fotografsko področje ne bi vstopila digitalna tehnologija. Ta omogoča enostavno upravljanje fotoaparata in prikazovanje fotografij. Rezultati so preverljivi takoj, pošljejo se lahko prek računalnika ali mobilnika, fotoaparati in mobilniki, ki omogočajo fotografiranje, so razmeroma poceni. Miha in Jure sta šla še korak dlje v prilagoditvi fotografiranja gibalno oviranim. Idejo sta dobila med vodenjem fototerapevtskih delavnic za skupino otrok in mladostnikov v centru Cirius v Kamniku. S tamkajšnjim učiteljem Silvom Vidergarjem, ki je poskrbel za tehnično izvedbo, so razvili pripomoček, ki gibalno oviranim omogoča samostojno fotografiranje.
Fotoaparat, ki je lahko nameščen na stativ, ta pa na invalidski voziček, lahko upravljajo z enim samim stikalom in s tistim delom telesa, ki ga lahko premikajo – roko, nogo ali celo usti. Za kadriranje poskrbijo s premikanjem na električnem vozičku, ki omogoča tudi spreminjanje naklona. Tistim, ki so vezani na posteljo, pa fotografiranje olajša motorizirana elektronska glava, ki fotoaparat obrača tudi levo in desno ter navzgor in navzdol. »Zdrav človek si težko predstavlja, kaj za ljudi, ki so popolnoma odvisni od drugih, pomeni, da lahko pritisnejo na stikalo natanko takrat, ko hočejo, in natanko tisti motiv, ki ga želijo ujeti,« komentira Matej.
Selfi Nina Rakoviča
O svobodi, ki jo omogoča fotografiranje, bi znal veliko povedati živahen mladostnik Nino Rakovič, če bi mogel govoriti. Zaradi cerebralne paralize je že od rojstva na invalidskem vozičku, a sta ga mentorja Matej in Jure navdušila za fotografiranje. V kamniškem Ciriusu, kjer Nino biva, sta mu na voziček namestila fotoaparat in ga prilagodila tako, da ga lahko uporablja s stikalom, na katerega pritiska z nogo. Fotografije objavlja na facebooku, udeležuje se fotografskih natečajev, priredil je tudi prvo samostojno razstavo – poimenoval jo je Selfi –, ki je še do konca tega meseca na ogled v centru za socialno delo v Kamniku.
Če Matej in Jure svojih fototerapevtskih delavnic ne bi začinjala z zabavo in humorjem, gotovo ne bi bile toliko obiskane, navdušenje nad fotografijo in njenim emancipacijskim potencialom gor ali dol. To se je videlo tudi na delavnici na sedežu Društva distrofikov Slovenije v Ljubljani. Mentorja sta spretno krmarila med nasveti o snemanju portretov, ki so bili na vrsti za obravnavo, subtilnimi psihoterapevtskimi prijemi in zabavnimi vložki iz prakse. K njim so s predstavitvami domače naloge – portretov in abstraktnih fotografij – prispevali tudi delavničarji, večinoma člani društva distrofikov. Njihova bolezen povzroča propadanje mišičnih vlaken, kar postopno vodi v invalidnost.
»Ste kdaj razmišljali, da so invalidi kot bojevniki, poslanci za boljšo družbo, in da recimo zato plačujemo svojo ceno,« je Matej načel delavnico. »Jaz nikoli nisem razmišljala o tem. Sebe sprejemam takšno, kakršna sem. Pomembnejša se mi zdijo načela, po katerih živiš,« se je prvo oglasilo dolgolaso dekle. »Sam pa mislim, da nas prej družba vidi bodisi kot borce ali reveže,« pripomni dobrodušen možakar s fotoaparatom okoli vratu. »Zadovoljstvo in veselje ljudem ne gresta skupaj s tem, da si na invalidskem vozičku. Sam sem lahko vesel tudi na vozičku, a se ne slepim, da bomo takšno mišljenje kdaj spremenili.«
Dobrodušni možakar je Ivo Jakovljevič, sekretar Društva distrofikov Slovenije. Za fotografijo ga je navdušila vzgojiteljica v Ciriusu Kamnik, kjer je bival in obiskoval osnovno, v bližnjem šolskem centru Rudolfa Maistra pa srednjo ekonomsko šolo. »V temnici smo razvijali črno-bele filme,« ga spomin popelje v preteklost, a se hitro vrne. »Kakor koli se sliši čudno, mi je invalidnost dala možnost drugačnega življenja, večje dojemljivosti za kakšne stvari.« Rad potuje in dela popotniške fotografije ter portrete ljudi. Fotografijo ima bolj za hobi, na delavnico pa se je prijavil, ker želi »izpopolniti finese«.
Odločilni trenutek
Bolnikov z različnimi oblikami mišičnih in živčno-mišičnih distrofij, ki povzročajo nepovratno propadanje mišičnih vlaken in posledično invalidnost, je v Sloveniji okoli 1200, članov društva – večinoma bolnikov v zgodnji fazi invalidnosti – pa 950. Med njimi je tudi Tina. Na fototerapijo se je prijavila zaradi druženja in ker je želela izvedeti kaj več o fotografiji. »Všeč mi je estetika, sem vizualni tip, poleg tega na delavnico prihajajo tudi moje prijateljice. Fotografiram večinoma z mobitelom ali fotoaparatom, ki ni ravno bajen.«
Stara je 32 let, diagnozo mišične distrofije so ji postavili pri sedmih letih. Študirala je socialno delo, a ker v svoji stroki ni dobila pripravništva, je ostala v Birografiki Bori. Doma je iz Borovnice, vendar že od začetka študija živi v Ljubljani. »S sostanovalkami imamo še povsem študentsko življenje. Toda opažam, da bi mi včasih povsem ustrezalo, da bi bila sama,« pripoveduje drobno dekle živahnih oči, ki svetijo izza modnih okvirjev.
»Jaz pa molčim in fotkam,« na Matejevo vprašanje, kaj komu pomeni fotografija, odreže fant s kapuco prek glave in pasjim spremljevalcem, ter sproži hehet. Jaka se je na delavnico prijavil, ker želi fotografsko znanje uporabiti v bodočem poklicu. »Sem absolvent novinarstva, do diplome mi je ostalo še nekaj izpitov«. Najbolj ga zanima športno novinarstvo, a se zaveda, da so zaposlitvene možnosti v tem poklicu blizu ničli.
Za zdaj fotografira predvsem z mobitelom. Na sprožilec pritisne, ko vidi kakšno zanimivo ali znano osebo, v največji užitek pa mu je, da jo ujame v trenutku, ko se tega ne zaveda. »Tudi meni je največji čar, da s fotografijo ujamem trenutek. Nekaj, česar ne pričakujem, in me fascinira,« se strinja Tina. »Tisti čarobni trenutek,« Matej parafrazira slavnega fotografa Cartierja-Bressona. »Pa spomin,« nadaljuje rjavolasa Nataša, ki se med delavnico večkrat zatopi v svoj fotoaparat. »Ko pogledaš fotografijo in vidiš, kako ti je bilo takrat lepo.«
