Tiskane izdaje
Graver je, »kdor vrezuje črke, okraske v trdno snov, navadno v kovino«, nas pouči SSKJ. Obdelovanemu predmetu odvzema material in ta lastnost graverja druži s sorodnimi poklici, na primer s kamnosekom. Danes je graverjev vedno manj, poklicna znanja, spretnosti in veščine se zato ne prenašajo več iz roda v rod, ampak izginevajo.
Vrhničan Vinko Tomšič je eden poslednjih graverjev. »Menda nas je v Sloveniji še osemindvajset, tiste, ki obvladajo klasično oziroma ročno gravuro, pa je mogoče prešteti na prste ene roke,« pripoveduje 75-letni upokojenec. Klasično gravuro čedalje bolj izpodriva računalniško vodeno graverstvo.
A svojčas je bil to cvetoč poklic. »Samo na Dunaju je bilo v 19. stoletju več tisoč graverjev. Vse pečate so izdelovali ročno in posamezne delavnice so štele tudi od petnajst do dvajset graverjev, kajti strojev še ni bilo. Že takrat so se delili na ploskovne graverje, ki so delali večinoma v zlatu, nakit in drugo okrasje, ter na preostale, ki so izdelovali orodje, matrice za proizvodnjo drugih izdelkov,« pojasnjuje. Še ob izbruhu druge svetovne vojne je na Dunaju, čeprav mesto tedaj že nekaj desetletij ni bilo več cesarska prestolnica, delovalo okoli dva tisoč graverjev, v Parizu pa celo še enkrat toliko.
Starosta graverstva, koroški Slovenec Rudolf Užnik
Vinko Tomšič ni le eden poslednjih graverjev, je tudi eden zadnjih, ki so se graverskega poklica izučili v Sloveniji. Po osnovni šoli na Vrhniki se je vpisal na Šolo za umetno obrt, predhodnico današnje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki jo je socialistična oblast ustanovila spomladi 1946 v nacionaliziranih Križankah.
Med številnimi oddelki novoustanovljene srednje šole je bil tudi oddelek za graverstvo. Njegov ustanovitelj in prvi predstojnik je bil koroški Slovenec Rudolf Užnik, ki se je rodil leta 1888 v Borovljah na avstrijskem Koroškem, mestu s tako dolgo tradicijo izdelovanja pušk, da jo v Slavi vojvodine Kranjske omenja že Valvasor. V boroveljski šoli za puškarstvo je obiskoval oddelek za graverstvo, po specializaciji na Saškem in Dunaju pa je leta 1912 v Borovljah odprl samostojno graversko delavnico; sočasno je začel poučevati na boroveljski puškarski šoli. Po plebiscitu oktobra 1920, na katerem je celotno plebiscitno ozemlje pripadlo Republiki Avstriji, se je tako kot številni zavedni Slovenci preselil v Ljubljano. Odtlej je učil v Ljubljani in na puškarski šoli v Kranju.
Vinko Tomšič je izobraževanje za graverja končal leta 1959, prav v letu Užnikove upokojitve. »V vsakem letniku nas je bilo pet ali šest,« se spominja. »Šola je bila petletna, tako da je bila poleg pedagoške gimnazije ena takrat najdlje trajajočih srednjih šol. V četrtem letniku smo imeli maturo, v petem pa diplomo.« Ta je od graverja zahtevala dokončno izdelavo enega ali več praktičnih izdelkov. Tomšič je za diplomo izdelal sodobno kljuko za vrata in suhi žig za sredi petdesetih let ustanovljeno podjetje Splošna plovba. Suhi žig? »To je slepi tisk,« odgovori. »Uporablja se na primer za reliefni odtis znaka podjetja na glavo pisemskega papirja.« A že v šestdesetih so oddelek za graverstvo zaprli in odtlej se za graverja v Sloveniji ni več mogoče izučiti, kvečjemu priučiti.
Sedemdeseta:
Ta je svojevrstni »kopirni stroj«, ki ročno izdelani model, ki ga graver ulije v mavec ali izdela iz drugega materiala, pomanjša na želeno velikost končnega izdelka. Novopridobljena tehnična novotarija, v katero je Vinko Tomšič vložil med delom v Nemčiji privarčevane prihranke (tedanjih 14.000 nemških mark), mu je omogočila, da je s 1. januarjem 1970 na domači Vrhniki odprl lastno graversko obrt.
Ravno pravi čas, kajti sedemdeseta so bila zlata leta graverstva. »Skoraj ni bilo podjetja, obrtnika, gasilskega društva ali planinske postojanke, ki ne bi imela svoje značke.« Značkarstvo je popolnoma obsedlo ljudi, povpraševanje po značkah je bilo tako veliko, »da je bilo v Ljubljani vsaj pet delavnic, ki so izdelovale samo značke«. Tomšič je po predlogah ročno ali s strojem vrezoval matrice zanje, večinoma v cinku. Med »klasične« graverske izdelke sodijo tudi štampiljke, ki pa jih Tomšič ni nikoli izdeloval, »ker je bil nadzor notranje uprave tako oster in je vedno obstajala možnost falsificiranja«. Sodeloval je z vrsto slovenskih podjetij (Iskra polprevodniki Trbovlje, Iskra Semič, Aero Celje itn.), med večjimi poklicnimi izzivi pa omeni izdelavo medalje ob petdeseti obletnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Popolnoma nesodoben poklic
»Graverski poklic ni za sodobnega, mladega človeka današnjega časa,« pripoveduje Tomšič. »V uku sem imel dva fanta. Obema sem položil na srce, da če ju dolgočasi štirinajst dni sedeti samo zato, da bosta izdelala eno samo matrico, je bolje, da uk opustita in se preusmerita v drug poklic.«
Ni mogoče biti graver brez veliko potrpežljivosti kakor tudi ne brez estetskega čuta za oblikovanje. Prav ta je vzrok, da se je graverski poklic v preteklosti pogosto podedoval skupaj s talentom, nadarjenostjo. Od telesnih organov morajo graverju dobro služiti zlasti oči pa tudi mirna roka. So pa imeli graverji v zgodovini neredko druge telesne hibe. »Moj predstojnik Rudolf Užnik je bil od rojstva invalid, eno nogo je imel krajšo. Zelo znana ljubljanska graverska delavnica Sitar-Svetek je zaposlovala celo vrsto zelo sposobnih gluhih ali gluhonemih graverjev,« se spominja Tomšič. V času socializma, a tudi že prej, že pred drugo svetovno vojno, je bilo graverstvo ena od obrti, ki so omogočale zaposlovanje slušno prizadetih.
Ročni graverji še vedno uporabljajo isto orodje, kot so ga pred sto ali dvesto leti. Najpomembnejša so dleta ali graverski noži, ki so narejeni iz izjemno trdega jekla. Graverji jih brusijo sami. Obdelovani predmet vpnejo v vrtljivi primež, ki omogoča poljubno sukanje in nagibanje predmeta v vse smeri neba. Nepogrešljivo orodje graverja je tudi drobnogled, pri zahtevnejših delih pa mikroskop.
Hipoteka za čudežni stroj
Tomšič je bil med letoma 1992 in 2002, ko se je upokojil, župan Vrhnike. Obrt si je želel nadaljevati tudi v pokoju, a kaj kmalu je bil prisiljen ugotoviti, da klasična tehnologija graviranja zamira in da jo izpodriva računalniško podprto graverstvo. Po intenzivnih družinskih posvetovanjih se je pred štirimi leti odločil za nakup 150.000 evrov vrednega računalniško vodenega rezkarja, tako rekoč življenjske investicije.
»Hipoteka na hišo za ta čudežni stroj,« zajedljivo pripomni žena Marija. In »stroj« je res pravo čudo; omogoča graviranje do tisočinke milimetra natančno, njegova delovna površina pa je na ogromni, skoraj petnajst centimetrov debeli granitni plošči, tudi nekateri njegovi drugi deli so iz granita. Zakaj, pobaramo Tomšiča. »Ker je granit neprimerno bolj odporen proti temperaturnemu krčenju ali raztezanju kakor, denimo, jeklene litine,« odgovori. Pa se mu je investicija povrnila? »Meni ne,« odgovori, »morda se bo sinu.«
Računalniško vodeno rezkanje je uvedlo pravo revolucijo: ni samo skrajšalo produkcijskega časa, povečalo natančnosti graviranja (meja natančnosti pri ročnem vrezovanju je pri dveh, največ eni stotinki milimetra), ampak je omogočilo tudi ponovljivost.
»Če danes naredim žig in mi nato čez dva tedna sporočijo, da potrebujejo še dva natanko enaka, ju z računalnikom lahko naredim, medtem ko klasično graverstvo tega ni omogočalo.« Tako je računalniško vodeno graverstvo zabrisalo mejo med kopijo in originalom.
Preživelo je vrhunsko graverstvo
A računalniška revolucija, ki je delno razvrednotila ročne spretnosti, je le eden od vzrokov za današnje zamiranje graverstva. Poleg propada industrijskih panog, ki so graverske izdelke potrebovale, Tomšič navaja predvsem uvoz cenene bižuterije, sprva iz Italije in kasneje zlasti iz Kitajske.
Vendar ne tehnološka revolucija ne vdor cenenih izdelkov nista mogla nadomestiti vrhunskih graverskih spretnosti. »Švicarska graverska obrt se je razvila do vrhunske natančnosti in se kljub poplavi izdelkov iz Kitajske obdržala,« navaja Tomšič. Tudi kovnice kovancev in tiskarne bankovcev še vedno ne morejo shajati brez vrhunskih graverjev.
»Slišal sem,« pripoveduje Vinko Tomšič, »da se kar nekaj Slovencev izobražuje v puškarski šoli v Borovljah. To pomeni, da potrebe so, le možnosti, da bi se v poklicu izobrazili v Sloveniji, ni.« Obrtno-podjetniška zbornica si zato prizadeva, da bi se zainteresirani tudi v Sloveniji spet lahko izučili za graverja.
