Ingemar Stenmark, boljši kot prvi?!

Kakor mit in nikdar dosegljiv ideal se zdi njegovih 86 zmag v svetovnem pokalu, vsi njegovi globusi, kolajne, rekordni niz zmag in neverjetna prednost, s katero je nekdaj premagoval tekmece na belih strminah.

Še zlasti novim generacijam, ki nis(m)o doživele njegovih mojstrovin na snegu. Legenda o Ingemarju Stenmarku je pravzaprav resnična pravljica, ki so (nam) jo (kot) otrokom pripovedovali starši. O tihem, skrivnostnem in čudežnem junaku, ki so ga tako občudovali, čeprav so se pravzaprav nanj vedno jezili. »Ker je spet premagal našega Bojana Križaja.«

A tudi Stenmark je bil malo »naš«. Smučal in zmagoval je na naših elankah. Šampion, kakršen je bil, je redno dobival ponudbe tujih opremljevalcev, a le zakaj bi menjal zmagovalnega konja? Menda so ga k sebi za mastne denarce vabili Avstrijci, češ da bo boljši na njihovih smučeh. »Mar bom boljši kot prvi?« jih je vprašal. Te zvestobe najbrž slovenski smučarski navdušenci ne bodo nikdar pozabili, tudi zato ima Šved pri nas prav posebno veljavo. Že od nekdaj je imel bučno podporo na tekmah v Kranjski Gori; tudi te dni, ko ga je Elan povabil v goste ob praznovanju 70. obletnice, je bilo zanimanje zanj še vedno v skladu s kultnim statusom najboljšega vseh časov.

In tako imam priložnost spoznati tega tako opevanega šampiona, največjega med največjimi, junaka iz pravljic. Dejali so mi, da je bil od nekdaj uganka, mož, ki ni veliko govoril, temveč vse povedal s smučanjem na progi. In tudi, da je po upokojitvi postal bolj zgovoren, bolj »ljudski«. A sam pravi nasprotno. »Zdaj sem bolj tih,« je dejal in nasmejal zbrane z odgovorom na vprašanje, ali se je po smučarski karieri kot človek kaj spremenil. »Pravzaprav sem bil zelo temperamenten, ko sem še tekmoval. Tega marsikdo ni vedel. Verjetno sem to dobro skrival.«

Kjerkoli se pojavi, še vedno dežujejo vprašanja o tistih zlatih časih. Morda ravno zato, ker je bil nekdaj s sedmo silo tako redkobeseden. »Brez težav govorim o tem, a dejstvo je, da ne razmišljam veliko o smučanju. Ljudje me sprašujejo vse mogoče, toda veliko stvari sem že pozabil,« je dejal danes 59-letni Šved, potem ko je tehtno premislil in previdno izbral besede. Dejal je, da je bila v tem pogledu njegova kariera zelo težka. »Nisem bil vajen medijev in toliko ljudi okoli sebe, še zlasti pa ne pritiska vseh, ki so od mene pričakovali zmago. S psihološkega vidika je bilo vse skupaj precej zahtevno.«

Tudi motivacije ni bilo enostavno tako dolgo vzdrževati na tako visoki ravni, ko v nekem obdobju (zlasti sezoni 1978/79 z nizom zmag na vseh desetih veleslalomih) praktično ni več znal smučati, ne da bi zmagal. Drugo mesto je bilo zanj šok, a tudi vsaka posamična zmaga ga ni več zadovoljila. Tako si je začel postavljati nove mejnike: nov rekordni niz ali čim višja mogoča prednost – zgodovino je spisal leta 1979 na veleslalomu v Jasni, kjer je Križaja premagal za kar 4,06 sekunde. Sam sicer pravi, je bil v resnici pred vsako tekmo zelo nervozen in se nikdar ni počutil, da je toliko boljši od drugih. A tekmece je spravljal ob živce. »Tekmovati z njim je bila nočna mora za vse fante tiste generacije. Ne zato, ker ga ne bi imeli radi ali ker bi bil nečloveški, temveč zaradi njegovih sposobnosti, da je, ko je hotel, zmagal. Malo bolj je pritisnil na plin in že deklasiral konkurenco. Biti del te dobre generacije je velika čast zame,« je ob srečanju nekdanjih velikih rivalov povedal Križaj.

Tudi danes ju še vedno druži Elan. Skupaj z zanimanjem ugotavljata, kako je napredovala smučarska tehnika, in se sprašujeta, kako bi bilo, če bi že tekmovala na smučeh s poudarjenim stranskim lokom. »Če bi jih imel le jaz, bi bil gotovo boljši,« se je šalil slovenski smučarski as, Stenmark pa ugotavljal, da je bil dejansko »karving« zavoj to, k čemur je vedno stremel. A z dolgimi »sulicami« je bilo to praktično nemogoče. In še o marsičem drugem bi lahko špekuliral legendarni smučar. Prešteval bi lahko dodatne globuse, ki bi mu pripadali, če ne bi Mednarodna smučarska zveza zaradi njegove premoči spremenila pravil točkovanja. Ali če bi lahko nastopil tudi na OI v Sarajevu, ki se jim je odpovedal s polprofesionalno licenco. »To ni bilo nič dramatičnega, saj sem že štiri leta prej vedel, da ne bom nastopil. Sam sem se odločil za B-licenco, tako sem lahko tudi uradno služil denar,« je mirno odgovoril, tudi zaradi »izgubljenih« globusov pa le hladnokrvno skomignil z rameni. »Enega ali šest, danes je to povsem nepomembno.« Da so zaradi njega spreminjali pravila, si pravzaprav šteje za poseben dosežek. »To je bilo nekaj najboljšega v moji karieri, morda celo boljše kot zlata olimpijska kolajna.«

Danes smučanje pri Stenmarkovih (iz Monte Carla se je pred nekaj leti preselil nazaj na Švedsko, v predmestje Stockholma) ni na sporedu nič pogosteje kot pri povprečni družini. Večinoma smuča tedaj, ko ima njegova komaj 8-letna hči Isa (iz prejšnjega zakona ima še 31-letno hčer Nathalie) šolske počitnice. »Ve, da sem nekoč tekmoval, kaj drugega pa ne,« pravi polno zaposlen z očetovsko vlogo. Hčerko vozi v šolo, sicer pa vrtnari in ureja okolico hiše. To je danes njegova služba. Ne skriva, da je med kariero zaslužil dovolj za udobno življenje. Kakšnih drugih izzivov pa nikdar ni našel. Pravi, da je zaradi tega tako dolgo trajala njegova kariera: ker enostavno ni vedel, kaj bi v življenju počel brez smučanja. Nič drugega ga namreč doslej ni navdalo s toliko adrenalina kot nekdaj tekme na najvišji ravni.

No, morda le plesni izziv, ki se ga je lotil pred časom. V televizijski oddaji Zvezde plešejo je navduševal s soplesalko Cecilio Ehrling. Blestel je v vlogi Jamesa Bonda, po dolgem času spet pokazal svoje izjemne atletske sposobnosti in odlično telesno pripravljenost, čeprav se že bliža 60. rojstnemu dnevu. In kot rojeni zmagovalec je bil najboljši tudi v plesnem tekmovanju. »To je bila najboljša stvar, ki sem se je lotil po smučanju. Nikoli prej nisem plesal, tudi zdaj z ženo ne bi znal več korakov. Tam me je vodila soplesalka in užival sem.«

In ko se je po dolgem času spet predstavil širši švedski javnosti, ga je spoznala tudi generacija, rojena po njegovi upokojitvi. »Redko se mi zgodi, da me ljudje cukajo za rokav ali prosijo za intervju. No, po tej oddaji je bilo drugače. Toda dejansko so se otroci želeli slikati z menoj, ker sem plesna, ne smučarska zvezda.« •