Tiskane izdaje
Prav neverjetno je, kako lepe izdelke lahko ustvarijo marljive in spretne ženske roke. O tem so nas prepričale tudi gospe, ki jih je združil ustvarjalni in izobraževalni projekt, namenjen socializaciji in povečanju zaposljivosti brezposelnih priseljenk, večinoma iz nekdanje Jugoslavije. V naše kraje so jih pripeljale različne življenjske usode, med njimi pa so tudi Slovenke.
V Srečni hiši na Jesenicah nas je pričakala skupinica simpatičnih in zgovornih dam, vse si zunaj rednih srečanj pač niso mogle utrgati prostega dopoldneva. Nekatere so v projektu Razkrite roke že od vsega začetka, od leta 2012, druge so se mu priključile dve leti kasneje, v drugi fazi, zdaj ko poteka že tretja, pa imajo že vrsto izkušenj. Sogovornice trdijo, da so vse pozitivne. Družijo jih vztrajnost, potrpežljivost, spretnost, natančnost in ljubezen do dela z rokami. Med njimi je nekaj upokojenk, redke so zaposlene, druge službo iščejo, tretje si želijo delati doma. Nekatere dobro govorijo slovensko, druge ne. Te so v srečanjih videle novo možnost za utrjevanje slovenskega jezika, vse pa prežema potreba po delu z rokami, finančni neodvisnosti, sprostitvi in spremembi okolja, po povezavi z lastnimi kulturnimi koreninami in še po marsičem.
»Projekt Razkrite roke 3 nosi podnaslov Humani in poslovni uspehi. Bistvo je, da bomo z njim izpopolnili znanje udeleženk projekta, ki se družijo na Jesenicah in v Ljubljani. Doslej so se učile osnovnih likovnih elementov tekstilnega oblikovanja in različnih tehnik, spoznavale balkansko, slovensko, islandsko kulturno dediščino in svoje izdelke že predstavljale na številnih razstavah, sejmih, festivalih in drugih javnih dogodkih. Zdaj nameravamo na trgu ponuditi visoko kakovostne dizajnerske ročne izdelke, ki bodo nadgradnja prejšnjih dveh projektov,« je razložila Alenka Kreč Bricelj, koordinatorica projekta Razkrite roke 3. »Vsebinski vodja projekta je Zavod Oloop iz Ljubljane. Njihove mojstrice, večina jih predava na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, so se lotile oblikovanja izdelkov. To so blazinice, balkanski copati, nogavice in še kaj. Določile so velikosti izdelkov, kakšno volno je treba uporabiti, spretne udeleženke projekta to prelivajo v prakso. V naslednjem sklopu projekta se bodo spopadle še s trženjem teh izdelkov. Učile se bodo promocije, dela v spletni trgovini in osnov poslovnega načrta. Nova znanja bodo omogočila, da bo projekt živel tudi po tem, ko bo usahnilo sedanje financiranje, ki ga je delno prevzelo ministrstvo za kulturo s pomočjo Evropskega socialnega sklada. Z izdelki nameravamo prepričati tudi kupce na švicarski platformi množičnega financiranja (crowdfundinga), ki je temu namenjena in primerna za ročna dela. Gospe bodo na njej lahko povedale svojo zgodbo, zgodbo Jesenic in zgodbo svojih izdelkov. To bo projektu gotovo dalo nov zagon in bo dolgoročno živel.«
Fotografije Mavric Pivk
Nič več jih ne prestraši
Razkrite roke 1 so k sodelovanju pritegnile prvo ranljivo skupino priseljenk. Med njimi je bila, od vsega začetka, tudi Senada Bjelkić, mati petih otrok. »Prijateljice, ki so delale za Oloop, so me povabile, spoznala pa sem tudi Fajlo Pašić Bešić – društvo UP, ki ga vodi, je namreč partner projekta Razkrite roke – pa smo se zmenile. Takoj mi je bilo všeč. Nismo le pletle in kvačkale, tudi z vezenjem smo se spoprijele, celo nakit smo se učile izdelovati. Kar je znala ena, je prenesla še na druge. Izmenjavale smo znanje in izkušnje,« je pripomnila Senada, ki je leta 2008 v Slovenijo prišla iz Bosne. »V glavnem smo bile brez službe, nismo imele kaj početi. To druženje nam je ogromno pomenilo in nam še vedno. Če ne bi imela te priložnosti, bi mi bilo v življenju bistveno težje. Ne znaš jezika, nimaš družbe, še kave nimaš s kom popiti. Tukaj pa se veliko dogaja. Druženje, nova poznanstva, sprostitev, vse. Kvačkati in plesti me je mama naučila že v otroštvu, a tu so mi pokazali nove vzorce in mi odprli oči za bolj moderne izdelke. Tradicionalnim smo dali sodobnejšo noto. Tudi tiste, ki smo jih prinesle od doma, so oblikovalke iz Oloopa posodobile in nam pripravile nove načrte.«
Hasnija Dugonjić je k Senadinim besedam dodala: »Razlika med našimi prvimi izdelki in zdajšnjimi je velika. Prej smo delale bolj po svoje, balkanske copatke na primer pa smo lani že izdelovale po natančno določeni shemi. Ne boste verjeli, toliko smo že napredovale, da smo jih znale brati, hahaha. Zdaj nas nič več ne prestraši. Tudi šivati nismo znale. Še hlač nismo znale zarobiti, zdaj pa brez težav šivamo pečvork.«
Seveda bomo pletle
V času vseh dosedanjih faz projekta Razkrite roke so udeleženke stkale tudi trdne prijateljske vezi. »Res je, dvakrat na teden se družimo tu v Srečni hiši, pride nas 12, včasih 15, sicer se pa tudi zasebno veliko obiskujemo. Rade delamo. Pomembno je, da smo s svojimi izdelki že postale prepoznavne. Zadnjič, denimo, nas je obiskala predstavnica društva Dora in vprašala, ali bi jim za potrebe akcije v mesecu ozaveščanja javnosti o raku na dojkah lahko spletle večje število šalov v roza barvi. 'Seveda jih bomo spletle,' smo rekle. Po vseh Jesenicah bodo obešeni. Na drevesa jih bodo privezali, za njih pa zataknili listke z informacijami o tej vrsti raka. Pred zdravstvenim domom je že eden,« je ponosno povedala Hasnija, ki sodi v drugo generacijo, že med potomce prvih priseljencev.
»Oče je pred 60 leti dobil službo v jeseniški železarni,« je nadaljevala zgodbo. »Hodila sem v slovenske šole in se kasneje zaposlila v trgovini. Zdravstvene težave so me prisilile, da sem se od tega dela poslovila še pred upokojitvijo. Otroci so odrasli, prvo vnukinjo sem dobila že pri 39. To je bilo super, a ko je tudi ona zrasla, mi je postalo dolgčas. Rada govorim in potrebujem družbo. Opazila sem, da se nekatera dekleta že družijo ob ročnih delih. Kar na sprehodu sem zaustavila njihovo takratno koordinatorico in jo vprašala, ali se jim smem pridružiti. Ni me poznala, pa me je malo čudno gledala. No, še istega večera pa mi je poslala elektronsko sporočilo, da bom dobrodošla v ekipi.«
Nekaj izkušenj z ročnimi deli je Hasnija Dugonjić že imela. »Najhuje mi je bilo, ko sem šla rodit prvo hčerko. V porodnišnico sem vzela le kupljene stvari, gospa iz Bohinja, ki je ležala poleg mene, pa je imela za svojega dojenčka vse naštrikano. Občudovala sem njene izdelke, njen otrok se mi je zdel kot angel. Odločila sem se, da bo tudi moj naslednji otrok ves 'poštrikan'. S prijateljicami smo se dobivale kar v parku ter se učile kvačkati in plesti. In res, moja druga hči je imela vse doma spleteno. Zelo sem bila važna, hahaha.«
Kmalu je spoznala, da jo ročno delo umirja, ji prinaša smisel, lepoto in trenutke spontanega veselja. »Po drugi strani pa si gospe s takšnim delom lahko ustvarijo tudi dodaten zaslužek. Ko bo projekt samostojno stekel, ko se bodo začela naročila, se jim bo to poznalo tudi pri družinskem proračunu. Zavedamo se pomena pomlajevanja skupine, saj bi jih prav nove generacije lahko spodbujale pri ambicijah. Na Jesenicah in na več lokacijah v Ljubljani jim bodo pomagale mentorice. Eva Matjaž iz Poligona jih bo učila spletnega trženja in komuniciranja, Nataša Briški promocije, Lucija Ćirović pa nastopanja v javnosti in pred kamero,« je dodala Alenka Kreč Bricelj. »Veseli smo, da bodo prišle tudi predstavnice Textile Arts Centra iz New Yorka. Ukvarjajo se s podobnim projektom in predstavile nam bodo primer dobre prakse. Usposabljanja bodo potekala v Srečni hiši in v ljubljanskem Poligonu. K sodelovanju bomo v Ljubljani povabili še azilantke. Vrata projekta so odprta za vse.«
Glavna za rožice
Bila so odprta tudi za Kristo Trobec. Nima priseljenskih korenin, a tudi njena zgodba pove, da je bila v nekem trenutku življenja še kako ranljiva. »Ko mi je bilo najhuje, kar dvakrat sem se namreč soočila z rakom in se tudi finančno zlomila, sta mi na pomoč priskočila Fajla in njen brat, Ahmed Pašić. Rešila sta me hude krize. Videla sem, kako srčni ljudje so to. Čutila sem dolžnost in kasneje kot prostovoljka sodelovala v vseh akcijah društva UP. Torej ni tako čudno, da sem pred tremi leti prišla tudi k Razkritim rokam,« je pripomnila Krista.
Nekaj osnovnih ročnih spretnosti je razvila že prej. »Ko sem se po prvi bolezni vrnila v službo, je šla firma v stečaj. Takrat je bilo tako, da smo pač morali biti na delovnem mestu, čeprav nismo imeli kaj delati. Nihče nas ni potreboval in nihče plačal. Ženske smo s seboj nosile volno in pletilke. Takrat sem zelo veliko pletla, od sodelavk pa sem se naučila še kvačkanja,« je povedala Trobčeva, Dugonjićeva pa jo je pohvalila: »No, zdaj je naša Krista glavna strokovnjakinja za rožice. Zdaj jih dela zame. Našila jih bom na kape, ki so jih naročili z blejskega otoka, kjer jih prodajajo. Do petka jih moramo končati. A ne bo težav. Pletenje ene vzame kakšni dve uri. Če nam je, le dvanajstim, uspelo v desetih dneh splesti sto parov nogavic za Bahrein, bomo tudi to končale. Ogromno volne smo že prepletle, na stotine kilogramov. «
Veliko je resnega dela, a vmes je čas tudi za čisto človeško sprostitev in zabavo, kar je ne nazadnje tudi eden od ciljev projekta Razkrite roke. »V skupini praznujemo tudi vse rojstne dneve. Skoraj vsak teden ga ima kakšna. Doma spečemo burek, piro, baklavo, brez kave pa Bosanke tako in tako ne moremo,« je poudarila Senada. Krista je sproščeno dodala: »Super se počutim in zelo rada imam te moje Bosanke. Nisem edina Slovenka med njimi. Ko imamo zabavo, zaplešemo kolo pa tudi polko. Če na srečanjih nismo dovolj pridne, moramo pač doma bolj poprijeti za delo.«
