Tiskane izdaje
Italijansko letalo se je 18. februarja 1916 pretihotapilo prek soške fronte vse do Ljubljane in spustilo smrtonosni tovor na Prule. Bomba je bila namenjena Samassovi tovarni opreme za avstro-ogrske torpedne čolne in podmornice, a je poškodovala le sosednjo hišo in terjala vsaj eno življenje.
Skozi okna svoje mogočne vile je oblak dima lahko opazoval tudi Maks Samassa, potomec kranjske zvonarske dinastije, ki je v 150 letih ulila 7200 zvonov v skupni teži, so izračunali kronisti, 2,8 milijona kilogramov. A že za časa vojne je zaradi vse večjega pomanjkanja kvalificiranih delavcev in kovinskih surovin začela proizvodnja pešati, in Maks se je leta 1919 izselil iz novonastale Kraljevine SHS na Dunaj, njegova neorenesančna vila, ki jo je dal postaviti leta 1871 njegov oče Albert, pa še danes kraljuje na pobočju ljubljanskega gradu.
Vila ima danes status arhitekturnega spomenika in je skupaj s Šempetrskim, Poljanskim in Karlovškim predmestjem kulturni in zgodovinski spomenik ter naravna znamenitost. V registru zavoda za varstvo kulturne dediščine lahko preberemo le, da je to dvoetažna vila razgibanega tlorisa z rizalitno poudarjenim, trietažnim osrednjim delom z dvema plastikama v nišah in neorenesančno oblikovanimi fasadami, ki jo je za A. Samasso zgradil gradbenik Del Cott (1869–1871). Kdo je bil njen arhitekt, ni znano, niti ni znan avtor dveh skulptur v nišah na južnem pročelju.
Odrezana od dovoza
Ko so leta 1959 skoraj pod njenimi temelji zvrtali predor, ki je povezal Prule in Poljane, so vilo fizično odrezali od Karlovške ceste, s katere je nekoč vodila lepo položna dovozna pot do vhoda. Vila je takrat izgubila del vrta in dvorišča, s tem pa tudi velik del nekdanje imenitnosti. Občepela je nad cesto kot nekakšen otožen spomenik minulosti pod strmim grajskim pobočjem. Zdi se, kot da predor v grajskem hribu, skozi katerega vrvi vsakdanjost, moti njeno rahlo odmaknjeno podobo in žali njeno častitljivost.
Kako imenitno je bila vila videti nekoč, si lahko ogledamo le še na starih razglednicah Ljubljane, ki jo kažejo hkrati z južnega in tudi zahodnega pročelja, kjer je bil izhod na vrt s paviljonom. Vrta in paviljona danes ni več, o nekdanjih vratih pričajo le kamnite obrobe v porumeneli fasadi. Čeprav je od spodaj vtis, da okrog vile pod ostanki grajske trdnjave Šance komaj obrne osebni avto, je na polici presenetljivo veliko prostora. Nekoč zagotovo lep razgled na ljubljanske Prule in naprej na Barje danes nekoliko omejujejo socialistični štirinadstropni bloki. Na zadnji strani sta vile sta se ugnezdili še dve hiši, ki sta prenovljeni in ju je morda sočasno z vilo postavil že podjetni Albert Samassa ali pa njegovi predniki za livarno. V Slovenskem biografskem leksikonu lahko namreč pod geslom Samassa preberemo tudi, da se je Janez Jakob Samassa po uku v Gradcu leta 1767 vrnil v Ljubljano in prevzel vodstvo zvonarne na hribu pred Karlovškimi vrati.
Rodbina Samassovih
Do takrat je bila zvonarna last Marije Ane, vdove po zvonarju Tadeju Baltazarju Schneiderju in hčere ustanovitelja te zvonarne Luke Dimca. Janez Jakob, čigar rod je izviral z Beneškega, se je leto kasneje oženil z lastnico in zvonarna se je poslej dedovala v Samassovi rodbini. Za časa vnuka Antona se je podjetje po francoskih vojnah in avstrijskem državnem bankrotu znova postavilo na noge in naročila za nove zvonove so prihajala iz vseh večjih farnih cerkva na Kranjskem, čedalje več pa tudi iz sosednjih dežel. Anton Samassa je igral vidno vlogo tudi v javnem življenju in kot oskrbniku mestne ubožnice se mu je mesto leta 1865 oddolžilo s podelitvijo naziva častnega meščana. Njegov sin Albert, ki je razširil proizvodnjo na številne umetnoobrtne in proizvodne izdelke, je poleg mogočne vile postavil tudi tovarno kovinskih izdelkov s parnim pogonom na zemljišču, ki ga je kupil v Zvonarski ulici na bližnjih Prulah. Zaradi starosti in bolezni na očeh, deset let pred smrtjo je popolnoma oslepel, se je umaknil iz javnega življenja in leta 1900 prepustil svoja podjetja sinu Maksu, ki je razširil očetove zveze z mornarico ter zaradi rastočih mornariških naročil leta 1908 postavil posebno livarno za kovine z najsodobnejšo opremo in povečal delavnice s prizidki. Osem let kasneje je njegova tovarna postala tarča prvega letalskega napada v teh krajih.
Ko se je Maks po prvi svetovni vojni izselil na Dunaj, kjer je leta 1945 tudi umrl, je prodal celotno podjetje Jadranski banki. Od nje ga je prevzela nova delniška družba Strojne tovarne in livarne, katere vodilni inženir in ravnatelj je postal Milan Vidmar starejši, znameniti elektrotehnik, šahist in filozof, ki je nekaj časa menda celo bival v vili Samassa, kakor se spominja govoric upokojenec Jože Mikolič, od rojstva stanovalec hiše za vilo, v kateri je bilo nekoč Samassovo skladišče. Vilo je od Strojnih tovarn in livarn kupila madžarska grofica Carlotte Varda. Kdaj je prešla v njene roke, ni znano, zagotovo pa pred letom 1933, saj je v Zgodovinskem arhivu Ljubljane v zvezi z vilo mogoče najti podatek, da je Carlotte tistega leta adaptirala hišo – na načrtu je navedena kot Karolina Varda – in postavila tudi prizidek, ki je v resnici samostojna hiška. Kadar je prihajala v Ljubljano iz Ljutomera, kjer da je imela ogromno vinogradniško posest, na kateri je menda, kot se spominja očetove pripovedi Jože Mikolič, delalo kar 300 viničarjev, je v hiški s kipom svetega Florjana na pročelju tudi prebivala. Veliko vilo je namreč oddajala v najem.
Iz rok v roke
V njej so se menjavali različni najemniki; še po vojni, se megleno spominja Mikolič, je v njej bivala žena Milana Vidmarja, potem ko se je bil ločil in odselil. V prvem nadstropju menda je prebivala premožna trgovska družina Štupica. Leta 1946 je bila ta deportirana nekam v Italijo, od tam pa so se izselili v ZDA. V italijansko Gorico pa se je odselila grofica Varda, ki ji je nova oblast pobrala vse imetje, razen vile v Ljubljani. Uspelo ji jo je prodati zdravnici Ani Zalokarjevi, ki je bila pri novi oblasti očitno dobro zapisana in je želela tam menda graditi nekakšen sanatorij. To ji ni uspelo, in hiša je leta 1961 prešla v roke zvezne statistike, ki je potrebovala urade, ko so začeli popisovati prebivalstvo, pripoveduje Mikolič, čigar oče se je priselil na Karlovško leta 1936 in bil tudi oskrbnik vile.
Prostorna rezidenca z visokimi stropi in velikimi sobanami, ki sta jo Albert in Maks Samassa uporabljala v stanovanjske in poslovne namene, je danes, razen enega stanovanja v prvem nadstropju, odkupljenega po Jazbinškovem zakonu, v lasti države oziroma ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. V njej domuje dober ducat društev in zvez s področij arhitekture, tehnike, inženirstva, kakor sporočajo napisne table pred mogočnimi dvokrilnimi vrati. Prostorno sivo stopnišče, na katerem kraljujejo visoka z večbarvnimi stekli zaprta okna, daje slutiti, da je bilo nekoč precej bolj razkošno. Na vsakem podestu so bila nekoč stojala z lesenimi skulpturami, ki pa so že zdavnaj izginile skupaj s stojali, pove naš vodnik. Močan kavelj sredi lepo izdelane rozete na stropu v vrhnji etaži je moral nekoč nositi zelo težak lestenec. Kakšen je bil in kam je izginil, ne ve nihče. Velika hiša je videti opuščena, čeprav je sredi delovnega dopoldneva za debelimi vrati slišati pridušene glasove. Ena izmed vrat so odprta in pogled skoznje razkrije velike sobe, medsebojno povezane s sobnimi vrati. Tla so prekrita s parketom, ki je verjetno še Samassov, prav tako je videti še nekaj originalnih opažev. Kadar so lastniki gostili sprejem, so bili verjetno vsi prehodi med sobami odprti, in gostje so se lahko neovirano gibali skoznje.
V vsakem prostoru so Samassovi, ki so imeli tudi tovarno peči, postavili ulite peči na koks, s steklenimi okenci, da je bilo mogoče opazovati migotanje plamenčkov. Novi lastniki so jih sčasoma zamenjali z lončenimi pečmi, ki tudi niso bile cenene. Nekaj jih je še v hiši, prav tako kot tudi starinskih kosov pohištva (miz, stolov in omar), ki jim nihče ne ve izvora.
V socializmu, ki je prisegal na elektriko, so kamine hiteli zamenjevati s termoakumulacijskimi pečmi, ki še danes ogrevajo prostore društev. Oropana nekdanjega blišča in odmaknjena od cestnega vrveža, pred katerim jo varujejo več kot pol metra debele stene, je vila na Karlovški 3 s tiho dejavnostjo teh društev kot pogreznjena v nekakšno čakanje, ki ga občasno zmotijo le koraki na stopnišču in cviljenje starih vrat.
