Kupujmo manj potratno in recimo ne odpadkom

Hrana je draga, se strinjamo vsi, a še vedno je vsak Slovenec v povprečju letno zavrže 82 kilogramov. Dve družini sta se odločili, da bosta prekinili­ potratno prakso in se udeležili­ delavnice, na kateri sta dobili praktične nasvete, kako s premišljenim izbiranjem hrane spremeniti svoje navade.

Pobudo zanjo so dali v informacijski pisarni evropskega parlamenta v Sloveniji – ta je tematiko zavržene hrane letos postavil med pomembnejše teme – in se povezali z zadrugo Buna, ki je pripravila tematske delavnice v okviru projekta Pojej naprej. »Zavržki hrane nastanejo ne glede na to, kako dobro načrtujemo nakupovanje. Ampak bolj kot se bomo temu posvetili, manj hrane bomo zavrgli. Tega se moramo navaditi in se to zavestno odločiti. Najlažje je hrano kupovati kompulzivno ali izbirati najnižjo ceno. Vsak, ki vloži nekaj truda, lahko kaj spremeni. Ker o tem nismo hoteli le teoretizirati, ampak pripraviti konkretne predloge, smo se odločili, da bomo s sodelovanjem družin prikazali primere dobre prakse,« je povedala vodja pravične trgovine v Sloveniji Živa Lopatič.

»Ali lahko družina s 30 evri načrtuje jedilnik za celoten vikend? Kako z živili za 30 evrov in ostanki hrane pripraviti sedem zdravih in polnovrednih obrokov?« so se vprašali v Buni. Vsako gospodinjstvo lahko zmanjša odpadek hrane, privarčuje denar in zmanjša količino odpadne embalaže že z upoštevanjem petih korakov koncepta zero waste: kupi manj hrane (refuse), kupuj hrano, ki ni zavita v preveč embalaže (reduce), poišči načine za ponovno uporabo hrane in njene embalaže (reuse), predelaj hrano, ki jo imaš, in uporabi kasneje (recycle) ter uporabi energijo (recover). Udeleženci delavnice so se osredotočili predvsem na prvi dve zahtevi za zmanjšanje zavržkov hrane: kupuj manj in hrano, ki ima čim manj embalaže.

Sprva je bil dogodek zamišljen kot tekmovanje med družinami, a se je prevesil v prijetno sobotno dopoldansko druženje in koristno izmenjavo izkušenj. Živa Lopatič in Tine Čokl iz zadruge Buna sta družinama predstavila pravila in jima dala 30 evrov, iz rok Alenke Kreč Bricelj iz Kulturno ekološkega društva (KED) Smetumet pa so dobili zložljive nakupovalne vrečke jagode iz blaga zastav Slovenske turistične organizacije ter vrečke iz zaves babic ali »zavestne« vrečke za sadje in zelenjavo. Družini sta sestavili še jedilnike, nato sta se odpravili po nakupih. Romihovi – mama Tina in oče Sandi ter otroka Jaša in Kaja – so se odpeljali v BTC, mi pa smo jo z Daliborjem Kostandinovićem in njegovima otrokoma Ano in Markom iz središča Ljubljane peš mahnili proti najbližjemu avstrijskemu trgovcu.

Okoljska ozaveščenost – privilegij preskrbljenih

Dalibor in njegova družina zadnjih pet let preživljajo težko obdobje. »Deloma zaradi napak, ki sva jih storila s partnerico, deloma zaradi razmer, deloma zaradi bolezni in smrti v družini,« razloži. Ko je izgubil službo, je odprl s. p., a mu ni šlo in po treh letih ga je moral zapreti. Ostali so dolgovi in davčna blokada. »S partnerico sva dolgo odlašala, preden sva zaprosila za pomoč Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. Ponos nama ni dovolil.« Nekoliko lažje je, odkar ima službo, vendar bo zaradi dolgov še dolgo dobival le minimalno plačo. Partnerica je prav tako brezposelna.

Sedemletna Ana in desetletni Marko gotovo čutita pritiske vrstnikov, ki imajo več, a ju Dalibor uči, da je v življenju marsikaj drugega bolj pomembno od dobrega telefona. »Razmišljata bolj zrelo od vrstnikov,« pove Dalibor. Svetlolasa Ana igra klavir in je izjemno nadarjena; trenutno ima najraje Schumanna, pove. Resni Marko obiskuje malo šolo juda in tekmuje na državni ravni.

Izziv – s 30 evri nakupiti hrano za tri dni – po Daliborjevih besedah ni težak, saj so navajeni varčevati. »Glede na razmere maksimalno izkoristimo vsak evro.« Skrb za izbiro živil s čim manj embalaže je drugotnega pomena. Kljub drugačnemu mnenju nekaterih je okoljska ozaveščenost vseeno privilegij tistih, ki imajo. Z revščino in pomanjkanjem gre bolj težko skupaj, toda družina Kostandinović se vseeno trudi.

Po nakupih živil gre enkrat ali dvakrat na mesec. Kupujejo živila v akciji, pred iztekom roka uporabnosti in hrano, iz katere je mogoče pripraviti več različnih jedi. »Vedno so doma riž, fižol, čebula, krompir, korenček in jušna zelenjava.« V smeti pa največkrat letijo mleko, ki se pokvari, preden ga popijejo, ker ga kupujejo v večjem pakiranju, zaradi istega vzroka jogurti in špageti, ki jih Dalibor ne mara preveč, otroka pa imata prevelike oči, ko mu naročata, koliko naj jih skuha.

Dalibor je naredil zelo natančen seznam sestavin, ki jih sproti prečrtuje, ko družno z Ano in Markom polnijo nakupovalno košarico. Kupujejo samo živila s seznama. Sadje in zelenjavo stehtajo, čeprav v trgovini to storijo šele na blagajni, a Dalibor iz teže približno izračuna njihovo ceno. Te si sproti zapisuje v beležko in jih sešteva. »Smo že pri petih evrih,« rutinsko obvesti otroka. Tudi onadva prispevata k iskanju izdelkov; iščeta predvsem najcenejše. »Ta je predrag,« je najpogostejši stavek, ki ga uporabita.

Natančno zapisovanje cen se je izplačalo. Zaključni račun na blagajni je 30 evrov in 40 centov. Presežek da Ana iz lastnega žepa, v katerem ji ostane še evro. Ko se vračamo v informacijsko pisarno evropskega parlamenta prek Tromostovja, hčerka Daliborju reče: »Oči, če bo tisti moški še vedno sedel tam, mu bom dala evro.« Dalibor se toplo nasmehne in jo še tesneje stisne za roko.

Vrnili smo se prvi, nato so prišli Romihovi. Najprej smo se podprli s prigrizki iz Gostilne dela, nato sta družini nakupljeno zložili na mizo. Tine in Maja Rijavec iz KED Smetumet sta vsak izdelek komentirala z različnih vidikov: uporabnosti (ali ga bo mogoče pripraviti v več jedeh, ali obstaja verjetnost, da bodo ostanki romali v smeti), embalaže (možnost recikliranja, problematičnost dvojnega embaliranja, več embalaže teoretično pomeni daljši prevoz), izvora (lokalno, iz tujine) in ga simbolično točkovala z orehi. Zmagovalki sta bili seveda obe družini, že zato, ker sta pokazali voljo in se udeležili dogodka, na katerem je mrgolelo koristnih nasvetov za zmanjšanje zavržkov hrane.

Tine jima je na koncu predstavil rešitve, s katerimi lahko še zmanjšajo zavržke v gospodinjstvu: Zelemenjavo, primer pobude skupinskega naročanja Nakupujmo skupaj, dnevnik Ekologov brez meja Volk sit, koza cela, akcijo za zmanjšanje plastike v gospodinjstvu, Maja pa je naštela nekaj predlogov iz društvene malhe. Nakupovalna seznama obeh družin in jedilniki so objavljeni na spletni strani zadruge Buna.

Poučni in zabavni delavnici bodo v prihodnjih dnevih sledile tri druge. Jutri bodo udeleženci v sodelovanju z Kulturno ekološkim društvom Smetumet predelovali embalažo od hrane v lične predalnike. Šestega decembra bodo strokovnjaki Snage Ljubljana pred informacijsko pisarno evropskega parlamenta v Ljubljani obrnili na glavo tri zabojnike in analizirali odpadke v njih. Osmega decembra bo sledila kuharska delavnica, na kateri bodo udeleženci v sodelovanju z Gostilno dela pripravljali okusne jedi iz ostankov hrane in jih delili z ljubljanskimi brezdomci. Januarja prihodnje leto bodo učenci in dijaki sami pripravljali jedilnike iz jedi, ki jih imajo radi in so hkrati zdrave.