Tiskane izdaje
Spomladanski paradni resničnostni šov na Planet TV je prinesel kar nekaj presenečenj, kontroverznosti in razvrata, še najmanj presenetljiv in zanimiv je bil verjetno finale, v katerem je favorit, Primorec Črt, premagal jezično mladenko Ivono. Oba smo povprašali o spominih na bar in načrtih za naprej.
Od začetka ste veljali za favorita, kdaj pa ste sami ugotovili, da se vam nasmiha zmaga?
Že na začetku, ko sem videl, da med tekmovalci ni barmanov, takšnih, ki ta posel obvladajo. Bolj je bilo odvisno, ali bom zdržal pritisk. Tekmuješ in se odločaš, ali boš pomagal drugim, da dobri pridemo do konca, ali boš izločil najmočnejše. Nekje do polovice tekmovanja sem samo čakal, ali bom sploh preživel, ker bi lahko tudi drugi imeli taktiko, da bi metali ven močnejše. Nekje na polovici sem začutil, da bom prišel do finala, potem pa sem imel slab občutek, da bom v finalu izgubil. Tudi pred leti je v Baru Mišo kot komunikativen, pozitiven in dober barman izgubil proti Andreju.
Vas je bilo kaj strah, ko sta dekleti na vročem stolu izločali fante? Ste pomislili, da bo tokrat zmagala ženska?
Tega se nisem bal, seveda pa sem imel pomisleke, dokler Bastjan ni odprl kuverte. Nikoli nisem govoril, da bom zmagal, čeprav smo seveda vsi hoteli zmagati. Emi je glasno govoril, da bova midva v finalu, jaz pa sem mu rekel, naj počaka in ne razglaša. Prvič sem kaj takšnega izjavil, ko smo šli na vodne športe in je naprej v vodo padla Suzana in potem še Ivona, jaz pa sem izjavil, da bo tako tudi na naslednjih vročih stolih (smeh).
Verjetno še v nobenem šovu ni bilo toliko regionalne povezanosti, koliko je k vaši zmagi pripomogel »primorski klan«?
Primorska je bila poenotena, trikrat sem bil na Obali kot barovec tedna in sem videl, da ljudje dihajo z mano. Seveda te nikoli nimajo vsi radi, tudi na Obali so navijali za Suzano ali pa v Prekmurju zame. Veliko se jih je tudi oglasilo v baru, bar je bil v Ljubljani, gostje pa so bili Prekmurci in Primorci. Čutil sem tudi podporo iz Ljubljane in Štajerske.
Če vas primerjamo z Ivono, Emijem ali Milošem, ste imeli malo ekscesov, le tisti izključeni mikrofon na stranišču. Ste se morali pošteno zadrževati na poti do zmage?
Seveda pride do izpadov, v šovu si utrujen, ves čas pred kamerami, nate vplivajo sotekmovalci, ki niso tvoji prijatelji, tu so še pijane stranke, glasna glasba, malo spanja, nezdrava hrana … Moraš se obvladovati, vdihniti, izdihniti in potem povedati. Ko je prisoten alkohol, ne vdihneš več dvakrat in kaj prehitro rečeš. Nisem se zadrževal, morda sem le v teh letih, ko sem se že naučil malo potrpeti in paziti, kaj povem. Emi in Ivona sta mlajša in bolj neposredna, a to ne pomeni, da jaz nisem iskren. Le mislim, da marsikatera beseda ne sodi na televizijo, nikomur ne bi preklinjal družine ali pa drugim delal nekaj, česar ne bi želel, da bi kdo naredil meni.
No, verjetno ste malo taktizirali, ker ste predvidevali, da bodo gledalci denar na koncu raje namenili poštenemu in delavnemu fantu kakor divji mladenki?
V finalu sva se znašla dva povsem različna kandidata, na eni strani nekdo, ki je skrbel za bar, na drugi nekdo, ki je skrbel za šov. Tudi jaz sem ekstravertiran, a sem se moral zaradi rumenega kartona umiriti. Podpirali so naju povsem drugačni ljudje, za Ivono je navijala mladina, ki je rekla: poglej jo, ta malo, vse si upa povedati. Saj tudi jaz priznam, da je iskrena in vse pove, ampak vseeno, mladi, ne zgledujte se po njej. Lahko bi se ugriznila v jezik ali pa kaj povedala drugače. Zdaj bodo vsi govorili 'majkemi' in 'prsti v rit'. Ali jaz nisem iskren, ker ne razlagam o prstih v riti? (smeh) Nekaj zasebnosti lahko zadržimo zase, tako je bilo tudi z mojim rumenim kartonom, vedno lahko rečem, da sem šel na stranišče zamenjat papir (smeh). In tudi v kadi se nisem nikoli obrnil proti kameri, vsaj upam (smeh).
Kaj bi bilo, če bi se v finalu znašli s katerim od fantov?
Imeli smo tri mesece in pol, da se pokažemo, finale in zadnji teden nista toliko štela, moral si samo paziti, da ne bi naredil kakšne velike napake. Tudi zadnja oddaja je bila večinoma posvečena Ivoni, kar je razumljivo, imela je več izpadov, hodila je na izzive, jaz pa sem vodil bar. Pri tem so mi pomagali Damjan, Joel in Sanja, bili so opora, da sem prišel do konca. Če bi bilo v šovu pet Suzan in pet Ivon, bi šel kar sam domov (smeh).
Nekaj denarja ste obljubili Ivoni in trem izpadlim, ki so vam pomagali, kaj boste s preostankom?
Obljubo bom držal in jim dal denar, ostalo bo kakih 25.000 evrov, s tem bom dokončal stanovanje, drugo pa bom dal na račun za varen jutri. V dobrodelne namene ne bom dajal, bomo pa peljali 50 otrok na morje in šli tja z njimi, udeležil se bom tudi drugih dobrodelnih dogodkov.
Z Ivono in Suzano ste se nekoč proti koncu šova pogovarjali, da bo odslej vse drugače, da boste zunaj zvezde. Ali to res verjamete? Vendarle ste malo starejši od Ivone.
Verjetno se bo svet najbolj drugače vrtel za zmagovalca, smo pa vsi prepoznavni. Ko greš po ulici, ni človeka, ki te ne bi poznal. Ne bo več enako, treba bo paziti, kje, kaj in s kom nekaj počneš. In kdo je tvoj prijatelj, kdo pa se ti lepo smehlja, ker se hoče prilizovati. Se bo pa ta medijski pomp umiril v mesecu dni, kdor ne bo hotel biti v medijih, ne bo.
Si vi želite ostati v medijih?
Medijska prepoznavnost me ne zanima, prišel sem zmagat in tega sem se držal. Zdaj bom videl, ali lahko od prepoznavnosti kaj odnesem. A to ne pomeni, da boste brali naslove: našli smo ga, ko se je sončil, ležal je pod točilnim pultom … Pa tudi sam ne bom pošiljal medijem fotografij in se kazal, ker hočem obvarovati svojo zasebnost. Poskušal bom najti kakšno delo, višjo urno postavko, kakega sponzorja za kozmetiko, uro in očala …
Kakšen je bil sprejem na Obali?
Po zmagi so me čakale limuzine s prijatelji, šli smo na Obalo v bar, kjer delam, tam je bilo kakih tristo ljudi, brizgale so penine, letel sem po zraku, Portorož je bil nabito poln, žurali smo do 10. ure dopoldne.
Ko smo gledali posnetke, se je zdelo, da je bar pogosto prazen. Kako ste to videli vi, bi imeli takšen bar?
Ta bar je na čudni lokaciji, v 11. nadstropju, ne greš mimo po promenadi, ni parkirnih mest, ta lokacija je zgrešena. Bar je dobro delal ob četrtkih, petkih in sobotah, preostale dni pa tudi ni realno veliko pričakovati, to ni edini bar v Ljubljani. Oddaja je bila dobro zrežirana za gledanost, ni pa bila zrežirana tako, da bi napolnili bar, bilo je več protireklame kakor reklame. Kdo si želi iti v bar, kjer se vsi otipavajo, prdijo, »drkajo«, se prepirajo, vse je umazano … Pokažite ljudem, da je dobra kava, pokažite jim zadovoljne stranke, prodali smo tudi ogromno koktajlov, ker so bili res dobri.
Tudi posnetki nasilja v baru so verjetno odvrnili ljudi?
Presenečen sem, da je bilo v 150 dneh tako malo nasilja. V nočnih lokalih se to dogaja, vedno se zgodijo pretepi in nevšečnosti, ampak tega ne vidimo. Škoda, da se je nekaj takšnega zgodilo, potem pa se je to predvajalo ves teden. Ljudje potem mislijo, da se tam tepejo, v resnici pa se tepejo povsod, le da drugje ni kamer.
S kom od sotekmovalcih se boste družili?
S svojima Primorcema, Damjanom in Sanjo, pa z Joelom, Renejem in Tanjo. Dobro smo se razumeli, že v soboto smo zažurali. Pomagali smo si, da smo šli čez to. Druženja te držijo pokonci, ko ti nekdo reče: zdrži še malo, nisi v kopalnici kazal riti vsej Sloveniji, da boš šel zdaj domov (smeh).
Foto Uroš Hočevar in Planet TV
