Modelarstvo je kot bolezen, ne rešiš se ga kmalu

Prizor pod Mančami, od koder se odpira pogled naravnost proti mogočnemu Nanosu, je bil sila nenavaden. Najprej si opazil veliko turško zastavo, ki je skupaj s postavljenimi šotori plapolala v burji. In šele nato modelarje, ki so ob svojih maketah jadralnih letal čakali, da se bes močnega vetra poleže. Kajti svojega ponosa, vrednega tudi deset tisoč evrov, mu niso bili pripravljeni kar tako žrtvovati. Pa čeprav je šlo za svetovno prvenstvo.

Za vse nepoznavalce najprej kratka predstavitev tekmovalne discipline: GPS Triangle je nova kategorija s področja radijsko vodenih jadralnih letal, kjer modelar s pomočjo GPS in radijskega oddajnika kontrolira letalo. Ta so seveda makete pravih letal, ki so trikrat manjše od originalov, tekmuje pa se podobno kot pri pravih jadralnih letalih.

»V eni kategoriji letalo z motorjem povleče jadralno letalo na višino najmanj petstotih metrov, v drugi pa se jadralno letalo dvigne na zadostno višino samostojno s pomočjo elektropogona. Potem se jadralno letalo odpne oziroma ugasne elektromotor in začne nalogo, pri kateri mora v tridesetih minutah opraviti čim več preletov okoli treh vnaprej določenih GPS-koordinat v obliki trikotnika. Letalo začne nalogo opravljati s hitrostjo pod 120 km/h na višini, ki je nižja od petstotih metrov. Pri tem mora odpeljati čim več trikotnikov,« razloži Jan Hlastec, vodja tekmovanja, ki ga je organiziralo Modelarsko društvo Ventus. Zatem doda, da je z višine petsto metrov mogoče teoretično odpeljati štiri oziroma pet trikotnikov. Za boljši rezultat pa mora tekmovalec z modelom letala jadrati in s tem pridobiti dodatno višino, da lahko preleti večje število trikotnikov. Najboljši je seveda tisti, ki zbere največ sklenjenih trikotnikov. »Druga naloga, ki jo imajo tekmovalci na svetovnem prvenstvu, pa je, da model pod petsto metri višine odpelje samo en trikotnik, in to s kar največjo hitrostjo. Že v soboto sta bila postavljena svetovna rekorda v obeh nalogah: v prvi je turški tekmovalec rekord popravil na devetnajst zbranih trikotnikov, nemški pa je odpeljal trikotnik s povprečno hitrostjo 160 km/h.«

Slovenska tehnologija za elito

Da si človek kar težko predstavlja takšno natančnost in hitrost, se nekaj trenutkov zatem strinjava oba. »Tekmovalci imajo zaslone ali tablične računalnike, ki s pomočjo tehnologije GPS prikazujejo položaj modela med letom. Poleg tega ima vsak tekmovalec še pomočnika, ki preverja smer letenja modela, saj mora biti ta med postavljenimi točkami in seveda na zadostni višini. Idealna smer letenja je po stranicah trikotnika, saj ima letalo v tem primeru najkrajšo pot in največjo povprečno hitrost, zato porabi manj časa za obračanje okrog točk. Tekmovalci vodijo modele tudi zunaj idealne linije, saj poskušajo s pomočjo zračnih tokov pridobiti med letom izgubljeno višino,« poudari Hlastec.

Disciplina GPS Triangle je po njegovih besedah v modelarstvu znana že slabo desetletje, medtem ko se Slovenci z njo ukvarjajo šele zadnji čas. »Imamo pa zato slovenskega proizvajalca elektronske opreme za prenašanje podatkov z letala do tekmovalca. Vsi tekmovalci, ki so danes tu: Turki, Nemci, Američani, Južnoafričani, Švicarji, Nizozemci in seveda Slovenci, uporabljajo tehnologijo slovenskega proizvajalca, Andreja Vrečerja iz Celja, ustanovitelja podjetja RC Electronics. V zadnjih dveh letih je ta tehnologija izredno napredovala,« še doda sogovornik. Ne preseneča, da nova modelarska kategorija ni ravno poceni. Zgolj modeli jadralnih letal stanejo po njegovih besedah med 5000 in 8000 evri, a zraven morate poleg sistema GPS poskrbeti še za vso preostalo opremo, h kateri sodijo servomotorji, podvozje, zavore, motor in celice za tista letala, ki imajo elektropogon. Za vse skupaj je tako treba odšteti med 7000 in 12.000 evri.

»Da, drag hobi je to. Zato bomo zdaj prvi start izpustili zaradi premočne burje. Modeli so enostavno predragi, da bi si lahko privoščili strmoglavljenje,« priznava Hlastec. Ob vprašanju, čigave makete letal so trenutno najhitrejše, pokaže proti turški ekipi, ki je vso svojo opremo v Vipavsko dolino pripeljala s posebnim avtobusom: »Njihov model je zelo okreten, zato mislim, da so glavni favoriti za končno zmago. V kategoriji modelov z lastnim pogonom pa ima močne predstavnike Nemčija.« Odgovor, zakaj sredi Vipavske doline tako ponosno plapola turška zastava, je torej jasen. »Turška ekipa ima močno finančno podporo, medtem ko se pri nas z modelarstvom ukvarja majhna populacija. Zato si trije naši tekmovalci, ki na tem svetovnem prvenstvu sodelujejo, sami financirajo opremo in modele.« Ko beseda nanese na to, kako razširjeno in priljubljeno je modelarstvo v Sloveniji, pa vodja tekmovanja meni, da se tudi v tej dejavnosti pozna vpliv gospodarske krize. »Modelarstvo ni poceni hobi in zahteva tudi veliko časa, zato se mi zdi, da število modelarjev pri nas v zadnjem času kar malce upada. Pa čeprav je za razvoj mladih, če vprašate mene, to odlična dejavnost. Sam sem ji zapisan že od petega razreda osnovne šole.«

Močni sponzorji

Od Slovencev k Turkom, natančneje k Mustafi Koçu iz Istanbula, pobudniku razvoja makete jadralnega letala, ki je med zbranimi poznavalci dobil oznako najbolj okretnega. Njegov odgovor na vprašanje, ali bodo na tokratnem svetovnem prvenstvu najboljši, je nadvse diplomatski. »Upam, da bomo med najboljšimi. Mislim pa, da imamo dobre možnosti tudi za najvišjo uvrstitev,« presodi. Koliko denarja v Turčiji vlagajo v razvoj tovrstnih letal, ni želel razkriti. Toda računico lahko naredite ob podatku, da je eden njihovih glavnih sponzorjev turški Beko, svetovno znani proizvajalec bele tehnike. »Ko razvijaš takšne modele letal, moraš na začetku vložiti precejšnja denarja. In to smo naredili. Modelov sicer ne prodajamo, uporabljamo ga izključno za svoje potrebe,« opozori Koç, ki se z modelarstvom ukvarja že 35 let.

Nekaj povsem drugega izvemo od Daniela Aeberlija, švicarskega tekmovalca. »Izdelava modelov jadralnih letal je hkrati moj hobi in moja služba. Doma imam namreč podjetje, ki modele prodaja po vsem svetu,« se pohvali. Simpatični Švicar, na tokratnem svetovnem prvenstvu v GPS Trianglu tekmuje v obeh disciplinah, je pred nastopom vidno vznemirjen. »Pred mano je precejšen izziv. Pa tudi vreme se, kot vidite, izredno hitro spreminja. Rekel bi, da je to eden tehnično najzahtevnejših terenov, na katerih sem doslej letel, čeprav se z modelarstvom ukvarjam že vse življenje, od sedmega oziroma osmega leta. Ker so tu zbrani najboljši piloti sveta, bi bil z uvrstitvijo med prvih deset zelo zadovoljen,« se glasi iskreno priznanje.

Reinhard Vallant, Nemec, ki je že na predtekmovanju postavil nov svetovni rekord v hitrosti odpeljanega trikotnika, pravi, da moraš imeti za tak podvig poleg dobrega zraka tudi nekaj sreče. »Toda bil sem tako srečen, da sem od veselja vreščal,« zadovoljno pove. »Ali pričakujem še kaj novih rekordov? Zdi se, da je ta prostor ustvarjen za rekorde. Bomo videli,« se nasmehne. Marko Zubalič, ki sicer tekmuje v drugih modelarskih disciplinah, tokrat pa je eden od članov ekipe, ki pomaga pri izvedbi svetovnega prvenstva GPS Triangle v Vipavski dolini, ima očitno kar prav, ko trdi, da je modelarstvo podobno bolezni: ko te zagrabi, se je ne rešiš hitro. »Ker svetovno prvenstvo traja skoraj ves teden, lahko vse skupaj postane precej naporno. Pomembno je, da kljub vročini vse skupaj zdržiš, tudi psihično. Tovrstna preizkušnja vendarle ni kot partija šaha,« doda. Sicer pa je modelarstvo po njegovem mnenju eden redkih hobijev, ki lahko 'zagrabi' tako desetletnika kot osemdesetletnika. »Težko bi našel še kateri drug hobi, kjer je stikov med različnimi generacijami tako zelo veliko,« je prepričan.

Če verjamete ali ne, toda v izrazito moškem hobiju včasih naletite tudi na kakšno predstavnico nežnejšega spola. Maja Marc, doma s Planine pri Ajdovščini, je že ena takšnih. Svetovno prvenstvo si je prišla ogledat, sicer pa tekmovalk na njem nismo videli. »Deklet modeli letal pač ne pritegnejo, meni pa se vse skupaj zdi izredno zanimivo. Oba moja brata v modelarstvu tekmujeta, tudi oče je že zelo dolgo zapisan temu hobiju. Jaz na takšnih dogodkih opazujem dogajanje in pomagam. Moraš pa posamezno modelarsko kategorijo poznati, da lahko dogajanje v zraku spremljaš. Drugače ti letala v zraku najbrž bolj malo pomenijo.«