Mož, ki si je odrezal slepič

Načrtovalci ruske odprave na Antarktiko leta 1961 so predvideli tudi možnost, da bo treba katerega od članov posadke operirati. Zato je bil med člani tudi kirurg, 27-letni Leonid Rogozov. A kaj, ko je operacijo prvi nujno potreboval prav on. In je, odrezan od zunanje pomoči, rešil življenje samemu sebi, ko si je v tveganem posegu odrezal vneti slepič.

Zgodbo svojega očeta je pred kratkim za britanski BBC obnovil sin Vladislav Rogozov, prav tako zdravnik. Povedal je, da očetu med polarno zimo leta 1961 ni bilo težko prepoznati simptomov vnetja slepiča. Najprej se je počutil slabotno in vročično, nato se je razvila močna bolečina na desni strani trebušne votline.

Rogozov je vedel, da pomoči od zunaj ne bo; v dolgi polarni zimi je bilo 12 članov nove sovjetske postojanke na Schimacherjevi oazi na vzhodu Antarktike prepuščenih samim sebi. Preden bi se do njih prebil ledolomilec, bi bilo že prepozno, reševanje iz zraka pa zaradi vetra in sneženja ni bilo mogoče. Če bi čakal, bi se slepič lahko razlil, kar bi bilo skoraj gotovo usodno. Izbira je bila le ena: da se mladi kirurg sam loti operacije. »Moral je odpreti lastno trebušno votlino in iz nje vzeti črevesje,« je za BBC povedal njegov sin Vladislav. »Sploh ni vedel, ali je to mogoče.«

»Spal nisem vso noč, boli me kot hudič. Snežna nevihta biča mojo dušo, ječi kot sto šakalov,« je napisal v svoj dnevnik. »To je to … Misliti moram na edino možnost rešitve – da sam operiram … To je skoraj nemogoče …, ampak saj ne morem kar dvigniti rok in obupati,« je še zapisal.

Ko je bila odločitev sprejeta, je Leonid Rogozov skrbno pripravil vse za operacijo. Kolegom je določil naloge, dva je izbral za asistenta, ki mu bosta podajala instrumente. Dal jim je natančna navodila, kaj morajo storiti, če se bo onesvestil – kako mu morajo vbrizgati adrenalin in dati umetno dihanje.

Splošna anestezija je bila izključena. V trebušno votlino si je vbrizgal lokalni anestetik, ampak po začetku operacije ni mogel več upati na protibolečinske injekcije, saj je morala ostati glava čim bolj bistra. »Ko sem vzel injekcijo z anestetikom, sem samodejno preklopil na operacijsko delovanje in od takrat nisem opazil nič drugega.«

Rogozov je nameraval operirati s pomočjo ogledala, ampak mu je zrcalna slika delala preveč preglavic, tako da je na koncu delal na otip, brez kirurških rokavic. Ko je prišel do zadnjega, najtežjega dela operacije, je zaradi izgube krvi skoraj omedlel. Poleg tega si je med odpiranjem trebušne votline poškodoval slepo črevo in si ga je moral zašiti.

Zaradi omedlevice je moral počivati po pol minute na vsakih pet minut. Na koncu je le našel »prekleti slepič«, kot je zapisal v dnevniku. Z grozo je videl črni madež ne njegovem koncu, kar je pomenilo, da bi lahko počil vsak čas. Kljub omedlevici mu je uspelo, dveurno operacijo je končal tako, da je zašil lastni trebuh, nato pa, ko je dal navodila za razkužitev instrumentov, je pojedel antibiotike in zaspal. Čez dva tedna je toliko okreval, da se je vrnil k svojim običajnim zadolžitvam.

Operacija je bila uspeh, ki ga je Sovjetska zveza na vrhuncu hladne vojne s pridom izkoristila za propagando – Rogozov je postal heroj, simbol uspeha sovjetskega sistema. Le 18 dni prej je prav tako 27-letni Jurij Gagarin osvojil vesolje.