Tiskane izdaje
Ni ravno mačji kašelj. Teža odgovornosti je hudo breme, tekma s časom še dodatno pritiska na tekmovalce. Tudi Delova ekipa je reševala svet. »Glej, tam je ena kocka. Kje so druge?« smo se spraševali in brskali po prvi sobi v igluju, kamor so nas zaklenili. »Kaj pomenijo te številke? H kateri ključavnici sodijo?« Teh je v prostoru veliko. »Čas teče, kaj nam še manjka? Bomo iz kontrolne sobe dobili kakšen namig?« Ni ga bilo. Ne še. Menda se še nismo dovolj zavozlali. Uh, čas pa kar teče. Že petnajst minut je minilo. Kako bomo našli vse štiri elemente, zrak, vodo, zemljo in ogenj? Ne, ne gre za te elemente, v Kranjski Gori so se prelevili v sodelovanje, pogum, ljubezen in znanje. »Končno, bravo!« Uspelo nam je s ključavnico na prvi skrinji. Kaj naj z namigom v njej? Kakšno zvezo z vsem skupaj imajo krplje? Kakšno sani? In meh za razpihovanje ognja?
Vse je mogoče
Sprva se vsakemu tekmovalcu v glavi res poraja vrsta vprašanj in prepričan je, da se nikoli ne bo rešil iz igluja, da nikoli ne bo mogel rešiti sveta, vendar stvari iz minute v minuto postajajo bolj jasne in logične. »Doslej je še vsaki ekipi uspelo, nekaterim zelo hitro. V povprečju tekmovalci za igro potrebujejo 45 minut, najboljša ekipa doslej pa se je skozi dve sobi in vrsto zavitih ugank prebila v pičlih 25 minutah. Samo debelo sva gledali. Vse so shekali,« jih je pohvalila vodja projekta Ana Peskar. Živa, ki v kontrolni sobi ob računalniku skrbi, da igra poteka tako, kot mora, pa je dodala: »No, med tekmovalci so bili tudi takšni, ki so se z zankami mučili kar dva termina. Niso želeli nobenega namiga. Uro in pol sem držala pesti in strmela v računalnik, oni pa so se neizmerno zabavali. Na koncu so naju z Ano povabili na večerjo.«
Še nihče doslej ni obupal in prosil vodje igre, naj ga izpusti iz igluja. »Ugotavljamo, da so še najbolj spretni otroci, ki jim življenje še ni okrnilo sposobnosti logičnega mišljenja,« je poudarila Ana. »Po izkušnjah, ki smo jih nabrali v treh escape roomih v Ljubljani, lahko rečem, da je ta v igluju naša najboljša soba. Resnično je neverjetna,« je navdušeno dodala.
Adrenalinska igra Pobeg iz sobe je v zadnjih dveh letih obnorela svet. Prvi ljubljanski Escape Room Enigmarium je vrata odprl septembra lani in se na turističnem portalu Trip Advisor že po nekaj tednih uvrstil na prvo mesto med vsemi ljubljanskimi aktivnostmi. Doslej so v prestolnici razvili že tri sobe: (od)Rešitev, (m)Učilnico in najnovejšo, Profesorjeva skrivnost. »Veliko zanimanja je iz tujine pa tudi Slovenci so že nori na takšne izzive. To nam je dalo krila,« je priznala Peskarjeva.
Le ekipa zmore
Gotovo je prav nepričakovano veliko povpraševanje na začetku leta pripomoglo k odločitvi, da bodo resničnostno igro, narejeno po vzoru računalniških iger, prenesli še v iglu. Pri tem so enigmariumovci združili moči še z ekipama Eskimska vas in Time out events. »Kar 15 ljudi različnih poklicev, izkušenj in znanj je dva meseca trdo delalo pri projektu. Tehniki, robotiki, računalničarji. Deset dni smo delali dobesedno noč in dan. Ves januar smo zrli v nebo in si želeli snega, pa ni bilo nič s tem. Potem smo se odločili, da bomo poskusili z umetnim. Kranjskogorski mojstri so nam ga naredili dve toni. Le dva dni je bilo dovolj hladno za to opravilo,« je povedala Živa. Ana jo je dopolnila: »Ekipa Eskimske vasi je tu napihnila ogromen balon, nanj smo nametali ves sneg, ko pa se je ta dovolj strdil, so izpustili zrak iz balona. Ni bilo enostavno postaviti dveh iglujev, se pravi dveh čarobnih sob, ju opremiti z avtohtonimi zimskimi rekviziti in vanje namestiti vse zanke, uganke in zagonetke. Nekaj več pozornosti kot v sobah za pobege, kjer je potrebno kar nekaj matematičnega znanja in logike, smo v igluju namenili spretnostim preizkušnjam. Zaradi konteksta igre pa smo si izmislili še simpatično zgodbo.«
V ponedeljek, 9. februarja, je bilo vse nared za prve reševalce sveta. Najmanj dva morata biti v ekipi, več kot pet pa jih ne spuščajo v iglu, ker bi si delali gnečo. Organizatorji priporočajo, naj se obiskovalci dobro oblečejo, saj se temperatura v igluju giblje med 0 in 4 stopinjami. Kakšna dodatna posebna oprema ni potrebna, tekmovalcem dovolijo vstop celo v smučarskih čevljih, za eno misijo reševanja sveta pa mora ekipa skupaj odšteti 60 evrov, ne glede na to, koliko članov šteje.
Gremo, akcija!
Odziv je enkraten. »Tekmovalci so navdušeni. Ko pridejo iz igluja, si želijo nadaljevati. To je nalezljivo. Še zlasti za otroke v spremstvu staršev je to neponovljiva zabava. Imeli smo tudi že ekipo petih otrok, ki so sami zbrali denar, starši sploh niso vedeli za to. Mama jih je čakala, debelo gledala, otroci pa so šli v akcijo,« je pripovedovala Živa, ki skupaj z Ano v Kranjski Gori, ob vznožju smučišča pri vlečnici Mojca, v kontrolni sobi ob računalniku skrbi, da igra poteka tako, kot mora. Dekleti sta povedali, da so si termine takoj rezervirali posamezniki, ki so si izkušnje v podobnih igrah nabirali že v tujini: »Veliko jih pride s smučišča, precej pa se jih v Kranjsko Goro pripelje tudi samo zaradi našega igluja. Te dni je še posebej veliko Angležev, ki stojijo v vrsti za proste termine.« Iglu je odprt vsak dan od 9. do 21. ure, rezervacijo pa je v tekočem dnevu skoraj nemogoče dobiti, zato se je dobro zanjo predhodno potruditi.
»Ne vemo, kako dolgo se bomo še lahko šli tole,« je potarnala Živa. »Zelo se bojimo odjuge. Že zdaj se iglu malo poseda in moramo zjutraj na določenih mestih z njega praskati in piliti sneg, da se vrata lahko odprejo.« Vsak dan gledajo v nebo ter milo prosijo naravne in nadnaravne sile, naj jim vsaj malo podaljšajo sezono. Toda tudi po najbolj črnem scenariju z zgodnjo pomladjo obljubljajo, da bo iglu v Kranjski Gori sprejemal resničnostnih iger željne obiskovalce še vsaj dva, tri tedne. Načrti za prihodnjo sezono pa sploh niso skromni: »Projekt želimo postaviti na vseh največjih svetovnih smučiščih.«
