Tiskane izdaje
Za 21-letno Pataramon Čanbua je bila nosečnost posel. Prodajalka sadja iz tajskega mesta Si Rača je namreč privolila, da bo nadomestna mati za dvojčka avstralskih bioloških staršev. Zdelo se je, da bo mlada ženska, ki že ima dva otroka, s tem poslom rešila velik del finančnih težav. Za najem maternice so ji obljubili 300.000 bahtov (9300 dolarjev).
Toda ko sta se dva meseca pred rokom dvojčka rodila, se je izkazalo, da zadeva ne bo tako preprosta, kot so mislili takrat, ko sta se David in Wendy Farnell iz mesta Bunbury s posredovanjem agencije dogovorila za Pataramonino pomoč. Deklica se je rodila zdrava, deček pa ima downov sindrom, luknjo v malem srcu in težave z ne dovolj razvitimi pljuči. Farnellova sta v Avstralijo odpotovala brez njega.
Ali sta ga zapustila, kakor trdi mlada Tajka, ki je malega Gammyja obdržala in zanj skrbi z največjo ljubeznijo, ki jo ima lahko mati do otroka – ali pa jima je agencija, s posredovanjem katere sta se dogovorila za nadomestno nosečnost, preprečila, da bi vzela dečka, češ da ne bo živel dlje kot dan ali dva. Tako namreč trdita Farnellova, obupana zaradi stigme brezčutnih preračunljivcev, ki ju spremlja že, odkar sta se vrnila domov.
Karkoli je že resnični vzrok za to, da je Gammy ostal na Tajskem, je njegov primer še enkrat sprožil razprave o najemanju maternice in nevarnih pasteh tega rastočega posla, pri katerem predvsem agencije na leto zaslužijo več kakor milijardo dolarjev.
Nadomestna nosečnost je prepovedana v večjem delu Evrope, v nekaj državah ZDA ter na Kitajskem in Japonskem. Vendar je v dobi internetne globalizacije za iskanje potencialne porodnice v eni od držav, v katerih je komercialno najemanje maternice dovoljeno (na primer v Indiji ali pa tam, kjer to še ni jasno zakonsko urejeno, denimo na Tajskem), potreben samo klik.
V Avstraliji je, tako kot v Veliki Britaniji in večjem delu ZDA, dovoljeno iz altruističnih razlogov roditi otroka za žensko, ki ga ne more na noben način nositi in roditi. To pomeni, da se za to uslugo ne sme nič zaračunati. David, ki ima iz prejšnjega zakona tri odrasle otroke, in njegova žena Wendy, ki se je v Avstralijo preselila iz Kitajske, sta hotela čim prej dobiti otroka. Zato sta se odločila za tajsko agencijo, po kateri sta prišla do Pataramon.
Par in mati nezmožna neposredne komunikacije
Že med njeno nosečnostjo se je pokazalo, da ima deček downov sindrom. Ali je avstralski par zahteval splav, kakor trdi tajska mati, ali pa sta bila Farnellova zgolj šokirana in sta takoj izrazila željo, da s seboj odpeljeta oba otroka, kakor trdita sama, je težko ugotoviti. Še posebno zato, ker s Pataramon nista mogla neposredno komunicirati. David in Wendy ne govorita tajsko, ona pa ne zna niti besede angleško.
Ni pa povsem jasno, kakšna je v celotni drami vloga agencije, ki ji je seveda veliko do tega, da se izogne zapletom, zaradi katerih bi Avstralca lahko zahtevala povračilo denarja. Položaj je še dodatno otežila novica, ki je pricurljala v javnost, da je bil namreč David pred časom obsojen zaradi seksualne zlorabe mladoletnic. Pataramon je zahtevala, da ji vrnejo tudi deklico, saj se je ustrašila, da ta ne bo odraščala v varnem okolju. Na koncu se je morala v afero vmešati avstralska vlada. Vendar tej očitno ni povsem jasno, kakšno stališče naj zavzame v stikih z Bangkokom. Toliko bolj, ker je ravno te dni tajska vojaška hunta predlagala zakon za omejitev ali celo prepoved nadomestnih nosečnosti.
Medtem ko svet obkrožajo fotografije mlade Tajke z Gammyjem v naročju, pa se znova postavlja vprašanje, ali je najemanje maternice legitimen način zaslužka oziroma moralna pot do potomstva. »Da, obstaja temačna stran tega posla,« priznava uslužbenka tajske agencije, ki je za Avstralca organizirala Pataramonino nosečnost, »toda večinoma se vse srečno konča.«
David in Wendy bi se seveda lahko obrnila na koga, ki govori angleško, in bi bila komunikacija enostavnejša. Toda če bi poskušala nadomestno mater za svoja otroka najti v ZDA, bi ju to stalo približno 150.000 dolarjev. Tajska agencija je verjetno zahtevala manj kot polovico te vsote, čeprav se o finančni plati pogodbe v javnosti ponavadi nikoli ne govori.
V Indiji so cene še nižje. Za devet mesecev nošenja tujega otroka zaračunavajo agencije med 18.000 in 30.000 dolarji. Od tega ženski, ki v svoji maternici nosi embrio, pripada med 5000 in 7000 dolarji. Aktivistke za ženske pravice trdijo, da je to izkoriščanje. Še posebno ko se zgodi splav. V tem primeru nadomestna mati ne dobi nič.
Na Kitajskem rešitev za politiko enega otroka
Čeprav so takšni posli na Kitajskem prepovedani, se na sivem območju kitajskega pravosodja iz najetih trebuhov na leto rodi približno 10.000 otrok. Do zdaj so to tolerirali predvsem zaradi veljavnega zakona o omejevanju rojstev. Dogajalo se je namreč, da so pari, ki so smeli imeti samo enega otroka, tega izgubili v letih, ko naravno spočetje in prihod otroka na svet nista več mogoča. V tem primeru ga je za njih rodila mlajša ženska in življenje je spet dobilo smisel.
Nadomestnim materam gledajo skozi prste tudi zato, ker zaradi večje dinamike življenja, onesnaženja in drugih vzrokov narašča sterilnost. Približno deset odstotkov mestnih parov ni zmožnih spočeti otroka. Ta delež se povečuje sorazmerno s količino smoga v zraku in stresa v vsakdanjem življenju.
Za osem dojenčkov
Agencijam pa dopuščajo urejanje takih nosečnosti tudi zato, ker so stranke pogosto vplivni ljudje, pri katerih se zaradi debeline denarnice vse prepogosto razume, da ne obstaja »ne«, ko kdo kaj zahteva. Kitajski mediji so z zgražanjem pisali o bogatih zakoncih iz Kantona, ki sta pred tremi leti plačala več kot milijon juanov (več kot 150.000 dolarjev), da bi od dveh žensk dobila osem dojenčkov. Nihče ne bi nič vprašal, če se ne bi fotografije otrok pojavile v reklami za neki fotografski studio in če se ne bi razvedelo, da sta za hranjenje osmerice najela enajst dojilj.
Medtem ko na Kitajskem za nadomestno nosečnost večinoma iščejo dekleta z vasi, ki privolijo v svojevrstno devetmesečno ujetništvo (agencije najamejo stanovanje, v katerem dekleta preživijo nosečnost in ga ne smejo zapustiti toliko časa, dokler ni otrok v rokah staršev, ki sta ga naročila), pa hočejo bogatejši kitajski pari za porodnice svojih potomcev Američanke. Kitajcev, ki od posrednikov zahtevajo, da žensko, ki bi jim na svet prinesla njihovega biološkega otroka, poiščejo med prebivalkami Združenih držav, je čedalje več. Niso tudi redki, ki zahtevajo ameriško jajčece, saj si želijo, da bi bil potomec visok, modrook in močne konstitucije.
Za to so pripravljeni plačati 150.000 dolarjev, kolikor bi za isti postopek odšteli tudi v ZDA. Včasih pa plačajo še več, samo da bi nadomestna mati upoštevala recepte kitajske tradicionalne medicine za zdravo nosečnost. To pomeni, da v prvih štirih mesecih miruje (po možnosti v postelji), da med nosečnostjo ne jé morskih sadežev, ampak čim več kikirikijev in orehov ter ne pije hladnih pijač. Neki oče je zahteval, da si nadomestna mati takrat, ko stoji pred mikrovalovno pečico, čez trebuh nadene železni predpasnik, da bi preprečila obsevanje dragocenega plodu.
Poleg ekstravagance pa Kitajce k ameriškim nadomestnim materam vleče tudi praktična stran takšnega dogovora. Otrok, ki je rojen v ZDA, dobi ameriški potni list, in ko dopolni 21 let, ima tudi pravico zaprositi za zeleno karto za starše. Tudi zaradi tega se visoka cena splača, čeprav za večino strank (med njimi so pogosto homoseksualni pari) to ni glavni razlog. Preprosto si želijo otroka. In ker na Kitajskem še ni povsem sprejeta ideja, da se potomec rodi iz sposojene maternice, odhod čez ocean zagotavlja tudi diskretnost.
Akcija za Gammyja
Ali je vse to etično? Tisti, ki imajo otroke ali so jih zmožni imeti, bodo z lahkoto izrekli sodbo. Toda vprašati je treba tiste, ki jim je iz kakršnegakoli vzroka ta naravna pravica kratena. Kakor koli je že zgodba o malem Gammyju ganljiva, besni odzivi javnosti na odločitev avstralskega para, da ga pustita Pataramoni, pa razumljivi, ni nič od tega tako preprosto, kakor je zapisano v časopisih. Od vsega je najbolj pozitivno to, da so fundacije za pomoč bolnim otrokom zagnale akcijo za to, da bo Gammy obravnavan kot avstralski državljan, kar pomeni, da bo imel pravico do zdravniške pomoči, kakršno imajo avstralski otroci. To pa je edino, kar je nedvomno moralno. O vsem drugem se da razpravljati.
