Tiskane izdaje
»Čeprav o ljubezni pogosteje govorimo spomladi, že bežen pogled v statistiko pokaže, da je v mesecu ljubezni, maja, spočetih precej manj otrok kot, denimo, aprila in junija ali pa decembra,« je dr. Gregor Majdič, profesor za fiziologijo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, v ljubljanski Hiši eksperimentov začel predavanje o tem, kaj o ljubezni ve nevroznanost.
Čisto natančnih odgovorov na vprašanja, kaj je ljubezen, kaj se med zaljubljenostjo dogaja v možganih in ali je ta samo človeška lastnost, niti nevroznanost nima. Medsebojna navezanost nekaterih živalih kaže na neke oblike ljubezni tudi v naravi, so pa genetski testi pri labodih, ki pogosto simbolizirajo ljubezen, pokazali, da so mladički labodjega para pogosto različnih očetov. »Tudi raziskave iz kar nekaj držav kažejo, da od 15 do 20 odstotkov otrok živi z očeti, ki niso njihovi biološki,« poudarja dr. Gregor Majdič. Večina živali je poligamnih, pri človeku pa je biologijo težko ločiti od sociokulturnih vplivov. Po teoriji ameriške znanstvenice in antropologinje Helen Fisher so ljudje serijsko monogamni pa tudi pri nekaterih živalskih vrstah so samci s samicami toliko časa, dokler niso potomci sposobni preživeti. Čeprav krizo v ljubezni pričakujemo po sedmih skupnih letih, so raziskovalci dokazali, da so najbolj kritična prva štiri po poroki, kar bi lahko pojasnili tudi s tem, da je otrok takrat že »popolnoma« samostojen.Vazopresin in oksitocin
Kljub vsemu je za odgovori o občutkih ljubezni treba pobrskati po možganih, najbolj neverjetnem organu z nekaj deset milijardami živčnih celic in vsaj desetkrat več pomožnimi živčnimi celicami, o katerih vemo zelo malo. To je organ, ki dela 24 ur na dan 365 dni na leto in začne delovati, še preden se rodimo – pri drugem mesecu starosti zarodka, in kot se je pošalil predavatelj, deluje vse do takrat, ko se zaljubimo. »Živčne celice v možganih se 'pogovarjajo' deloma z električnimi impulzi, deloma pa z živčnimi prenašalci oziroma biokemičnimi snovmi, ki so po naših domnevah soudeleženi tudi pri občutkih ljubezni. To so hormoni oksitocin, vazopresin, dopamin, serotonin, deloma pa tudi spolni hormoni, čeprav ti občutka ljubezni ne vzbujajo. Med zaljubljenostjo se količina spolnih hormonov celo zmanjša in s tem tudi spolna sla,« razlaga Majdič, ki se ukvarja z raziskavami s področja delovanja genov in hormonov, predvsem v povezavi z možgani.
Z občutki zaljubljenosti in ljubezni se največkrat povezujeta majhni beljakovini skupnega izvora iz le nekaj aminokislin: vazopresin in oksitocin, ki laično slovi kot hormon ljubezni, v porodničarstvu pa kot umetni popadki ter se izloča med dojenjem in naj bi vplival tudi na to, da se mati naveže na svojega otroka in mu s tem omogoči preživetje. O oksitocinu in vazopresinu so se raziskovalci zelo veliko naučili iz življenja dveh vrst voluharic: prerijske, ki je monogamna, in gorske, ki je poligamna. Glavna dejavnika, ki poskrbita, da pri monogamnih voluharicah pari ostanejo vse življenje skupaj, sta prav oksitocin in vazopresin. Ob njihovem parjenju se izloča precej oksitocina, in ko so raziskovalci njegovo delovanje pri samčkih blokirali, ti po parjenju niso več ostali pri samičkah, ampak so šli iskat drugo. V drugi raziskavi, v kateri so ugotavljali delovanje vazopresina, pa so vzeli sprejemnik za vazopresin iz možganov monogamnega samčka in ga presadili v možgane poligamnega, zaradi česar so se dotlej poligamni samčki spremenili v monogamne. Tudi ovce, ki so pripravljene hraniti samo svoje mladiče, so po vbrizganju oksitocina nenadoma začele sprejemati tudi tuje.
Pri ljudeh bolj zapleteno
Znanstveniki domnevajo, da oksitocin tudi pri zaljubljencih sproža občutke navezanosti, toda pri ljudeh so procesi zapletenejši. Nekaj oksitocina, denimo, se izloči tudi med orgazmom, kar naj bi partnerja navezalo drug na drugega, a vlogi oksitocina in vazopresina pri ljudeh nista povsem pojasnjeni.
Po besedah dr. Majdiča trenutno poteka kar nekaj kliničnih raziskav, kako bi oksitocin, ki ga je mogoče zaužiti v obliki nosnega pršilca, lahko uporabili za zdravljenje, denimo, socialnega strahu pri avtističnih otrocih, a je kot ustrezno zdravilo še dvomljiv. V ZDA so testirali njegov vpliv na zaupanje. Tisti sodelujoči, ki so ga zaužili, so bili bolj pripravljeni poslušati bančnega svetovalca, kam vložiti denar, in več tvegati kot tisti, ki oksitocina niso zaužili. A tak učinek se je pokazal samo, če je bil svetovalec živa oseba, in ne računalnik.
V nizozemskem poskusu pa so se sodelujoči preizkusili kot vozniki tramvaja, ki s 50 anonimnimi potniki drvi v prepad. Potnike so lahko rešili z zavojem na drugo tirnico, a pri tem ubili človeka z imenom in priimkom, ki je stal na njej. Ljudje, ki so bili pod vplivom oksitocina, so bili pripravljeni rešiti posameznika in s tem tvegati preostalih 50 življenj le, če je posameznik imel nizozemsko ime. Do tistih z nemškim ali muslimanskim imenom so bili manj prizanesljivi, kar kaže, da oksitocin povečuje zaupanje le znotraj naše socialne skupine. Zato bi bil lahko problematičen za zdravljenje patološkega agresivnega vedenja, o čemer so znanstveniki že razmišljali. Nasilneži bi bili po zaužitju morda prijaznejši do prijateljev, do tujcev pa morda še agresivnejši.
Za zadovoljstvo kriv dopamin
Pri občutkih zaljubljenosti igra vlogo tudi hormon dopamin, ki nam daje občutek zadovoljstva ali nagrajenosti po dobro opravljeni nalogi ali, denimo, zaužitju čokolade. Dopamin je namreč v svojem bistvu preživetveni mehanizem.
Pri voluharicah je oksitocin, ki se je izločal med parjenjem in navezal samčka na samico, vplival tudi na izločanje dopamina in prinesel občutek nagrajenosti, zaradi česar je samček ostal s samičko. »Ko so v poskusih preprečili delovanje dopamina med parjenjem, se samčki niso navezali na samičko. Tudi pri ljudeh bližina partnerja sproža izločanje oksitocina, ki povzroči izločanje dopamina in s tem občutek nagrajenosti, zaradi česar si želimo biti ponovno s partnerjem,« razlaga Majdič.
Med zaljubljenostjo se v možganih izloča tudi serotonin, imenovan tudi hormon sreče, katerega kronično pomanjkanje povezujemo z depresijo. Motnje v izločanju serotonina so prisotne tudi pri obsesivno-kompulzivni motnji, duševni bolezni, za katero so značilne štiri faze, ki prehajajo druga v drugo: od obsesivnih misli v občutek tesnobe in kompulzivna dejanja, kot je, denimo, nenehno čiščenje ali umivanje rok, do olajšanja, ki že kmalu zatem znova preide v kompulzivne misli. Če pogledamo začetno zaljubljenost, lahko potegnemo kar nekaj vzporednic. Ko smo v nekoga sveže zaljubljeni, nenehno razmišljamo o njem, ko ga ni ob nas, nas muči tesnoba, ali nas morda ne mara več, ter se vedemo kompulzivno, denimo, nenehno preverjamo mobilni telefon, ali je poslal sms, in ko tega dobimo, sledi olajšanje. A kmalu po tistem nas spet napadejo obsesivne misli ...
Naše telo se na zaljubljenost odziva tudi z uravnavanjem stresa, primarnega obrambnega mehanizma za zaščito v nevarnih situacijah, kar je tudi zaljubljenost v začetni fazi, ko je raven stresnih hormonov zvišana. To je delno povezano s tesnobo, obsesivnimi mislimi in kompulzivnimi dejanji, delno tudi z evolucijo. Evolucijsko gledano smo bili ljudje veliko več časa plen kot plenilci, in ko smo zaljubljeni, se v resnici približujemo tujcu. Zvišana raven stresnih hormonov naj bi tudi pomagala, da se zbližamo s tujcem in premagamo strah pred neznanim. A to le v prvi fazi zaljubljenosti. Pozneje imajo ljudje, ki zadovoljni živijo v dolgotrajnih odnosih, nižjo raven stresnih hormonov kot samski. Prav glede na raven stresnih hormonov pa delimo ljubezen v tri faze: zaljubljenost, ki najpogosteje traja od tri do šest mesecev in je najbolj stresna faza, druga je strastna ljubezen, ki po nekaj letih preide v tretjo fazo – prijateljsko ljubezen. Drugo in tretjo fazo je po Majdičevih besedah zelo težko ločiti in nekateri pari lahko ostanejo v fazi strastne ljubezni vse življenje. Še zanimivejše so ugotovitve, da naj bi na dolgotrajnost zveze bolj kot odsotnost prepirov ali pogostost spolnih odnosov kazala pogostost vsakodnevnih nežnosti med partnerjema – od poljubov do objemov.
Ljubezen je norost
Medtem ko se med zaljubljenostjo nekateri deli možganov aktivirajo, se drugi deaktivirajo – na primer amigdala, del, pomemben za strah, ki ga lahko povezujemo z zbližanjem z neznano osebo, pa tudi čelni reženj oziroma sedež razmišljanja in zavesti, zato se ni čuditi, da so že babice ljubezen razglašale za norost.
Toda kljub vsemu je možgane zelo težko preučevati, dodaja profesor, saj uveljavljeni metodi, kot sta funkcionalna magnetna resonanca in pozitronska emisijska tomografija, lahko pokažeta le na možgansko aktivnost glede na pretok krvi oziroma dotok kisika v možgane, v katerih pa je posamezne procese zelo težko razločevati. Kljub vsemu je dr. Gregor Majdič prepričan, da romantična ljubezen obstaja in da vsega le ne moremo zreducirati na razmišljanje o tem, kaj se med zaljubljenostjo dogaja v naših možganih. Namesto tega se je bolje posvetiti ljubljeni osebi.
