Nostalgična patina v boroveljski časovni kapsuli

To je muzejska zbirka, in ne prodajna razstava, zato so vse morebitne želje po nakupih eksponatov nesmiselne. Opozorilo vodstva muzeja je smiselno. Med več kot 500 razstavljenimi eksponati se za vsakogar najde kakšen, ki požene srce v višjo prestavo.

Običajno se pot v preteklost začne (in konča) na postajah Svetna vas, Bistrica v Rožu (Weizelsdorf, Feistritz im Rosental) s parno lokomotivo, ki med prešernim piskanjem potegne vlak proti boroveljski postaji. Tam potniki presedejo na starinsko cestno železnico in po kilometru poti izstopijo pred Muzejem tehnike in prometa Historama na obrobju Borovelj (Ferlach). Če se pripeljete po cesti z Ljubelja, ste prikrajšani za to starosvetno izkušnjo, toda boste imeli vsaj dovolj časa, da si lahko v miru ogledate izjemno muzejsko zbirko. Ena ura, kolikor jo skopo odmerja vozni red starega vlaka, zadošča komaj za hiter sprehod skozi nekdanjo tovarniško halo, v kateri je bila pred 40 leti še tovarna žebljev. Na več tisoč kvadratnih metrih velikega objekta, ki ga je boroveljska občina postavila leta 1954, se v labirintih časovne kapsule z nostalgično patino prenovljene stare pločevine, ki nazorno predstavlja 50-letni razvoj tehnike, mimogrede lahko izgubite za več ur.

Eksponati še vozijo

»To je eden najbolj uporabnih eksponatov,« reče v šali predstavnik muzeja Burkhard Hager, in pokaže na eno izmed klopi, ki na vsakih nekaj metrov vabijo utrujenega obiskovalca, da si malce odpočije in v miru napase čute na razstavljenih starinah. Gospod Burkhart, nekdanji računalniški tehnik, je tako kot drugi v muzeju zbiralec. Njegovo navdušenje velja tramvajem in vsemu, kar je z njimi povezano. Glede na obsežno zbirko tramvajskih vozil je videti, da je našel Dunajčan po rodu v zakotju pod ljubeljskim predorom sanjsko službo. Na Koroško se je priženil v 80. letih, na tramvaje pa se je, jasno, navezal na Dunaju. Njegov kolega in vodja muzeja Hansgeorg Prix je v otroštvu živel poleg železničarskega depoja in vlaki so za vedno utirili njegovo življensko pot.

Tako kot njiju tudi drugih 80 članov društva ljubiteljev starodobnikov (Nostalgiebahnen in Kärnten) druži nostalgija po tehniki iz analognih časov. Društvo upravlja Historamo od leta 1993, ko mu je občina podarila prostore stare žebljarne. V objektu, ki spominja na naš Litostroj, grajen približno v istem obdobju, je pod stekleno streho, montirano na močne železne traverze, sredi julijskega vročinskega vala že vroče.

Tako je moralo biti nekoč poleti vroče tudi v vozilih, osebnih, tovornih ali potniških, ki zdaj počivajo v dopoldanski tišini do odprtja muzeja ob 13. uri. Obiskovalca v preteklost, tako se tudi spodobi, med prvimi zapelje domačin, avto Bohrer s spoštljivo letnico rojstva 1901. Takrat ga je izdelal Celovčan Thomas Bohrer, izdelovalec kočij, ki je med prvimi spoznal, da prihodnost pripada avtomobilu. Živorumeni starček z deloma še lesenim podvozjem, verižnim prenosom moči na zadnjo os, in polnimi dunlopovimi pnevmatikami je z registrsko številko F 6 vse do leta 1948 požiral cestne kilometre po Koroškem. Vmes je nekoč zakrivil tudi prometno nesrečo, v kateri jo je skupilo nekaj nič hudega slutečih kokoši. Voznik je pobegnil s kraja nesreče in na skrivaj prebarval avto v modro, da ga ne bi prepoznali.

Ko je pravnuk izdelovalca kočij pred leti primaknil denar, da so avto povsem obnovili, so ga znova prebarvali na živorumeno. Mladi Bohrer še vedno vsake toliko pride ter zavrti zaganjač in z Bohrerjem številka 6, narejenih je bilo le osem takšnih, zdrvi nekaj krogov okrog muzeja. Če ne drugače, gre avto na svetlo vsaj zadnjo nedeljo v avgustu, ko je množični piknik društvenikov. Takrat iz muzeja zvlečejo na dan vse, kar se še premika. In tega ni malo; večina skrbno obnovljenih eksponatov je tudi voznih, nekateri imajo celo začasne registracije, tu in tam je na vetrobranskem steklu opaziti tudi vinjeto. Tako kot Bohrer imajo tudi nekateri drugi avti še svoje lastnike ali pa jih je mogoče, kot denimo prenovljene starinske avtobuse, celo najeti.

In tako kot Bohrer ima vsak od njih svojo zgodbo. Nekoliko mlajši od njega, izdelan že v postcesarski Avstriji leta 1928, je Grofri. Ta dunajska družba je že izdelovala osebne avte z izrazito športnim karakterjem, a so bili, kljub serijski proizvodnji, predragi. Čudovit, leta 1990 obnovljen, rdeč bolid iz leta 1928 s platneno streho nosi zaporedno številko 609 od 610 izdelanih.

Vsak s tehnično ali oblikovalsko posebnostjo

Med nekoliko »novejšimi« modeli je veliko Volkswagnovih hroščev iz 50., 60. in 70. let, vsak izmed njih s kakšno tehnično ali oblikovalsko posebnostjo. Obdobje druge svetovne vojne zastopa Volkswagnov posebnež, rdeče amfibijsko vozilce, ki ga je zasnoval oče hroščev Ferdinand Porsche po ukazu vojske. Seveda ga je postavil na podvozje hrošča. »Splovili« so ga leta 1943, po vojni pa je ostalo na Koroškem. Uporabljali so ga drsalci za preizkušanje trdnosti ledu na Vrbskem jezeru. Gospod Hager je prepričan, da vojaška amfibija nikoli ni plavala, saj so jo morali drsalci nekajkrat potegiti iz vode, ko je na tankem ledu potonila.

V neposredni bližini hroščev je svoje mesto našel tudi Renaultov mali 4 CV iz leta 1959. Podobnost oblike z nemškimi hrošči je nezgrešljiva in ima tudi svoje jasno ozadje. Gospod Porsche je bil »povabljen« k sodelovanju pri razvoju tega vozila, ko je bil v francoskem ujetništvu. Francoskega sorodnika hrošča pri nas nismo poznali, v Avstriji pa je bil menda prava prodajna uspešnica, ki ga je v 60. letih zamenjal Renaultov R 8.

Svoje mesto med ljudskimi vozili je našel tudi vzhodnonemški trabant. Plastičnega trabija je muzeju po padcu železne zavese poklonil neki obiskovalec, rekoč, da v tako pomembni zbirki ne sme manjkati ta simbol Vzhodne Nemčije. Lastnik se občasno še vrne in pogleda, kako gre njegovemu nekdanjemu vozilu, ki je pod muzejskimi lučmi videti kakor malo večja igrača.

Leteči originali

Prav posebna igrača je bil leteči avto, ki je dobil svoje zadnje počivališče na eni izmed galerij. Kovinsko ogrodje, ne bistveno večje od današnjih nakupovalnih vozičkov, je po vojni »scimpral« skupaj neki domači mojster iz Beljaka. Propeler je prek grede povezal z Volkswagnovim motorjem in prikazen je kot vozilo menda izvrstno delovala, celo tako zelo, da je raje niso več preizkušali, ker je imela strahovite pospeške. Vozilce so na domačem dvorišču preizkusili tudi boroveljski zbiralci, ko so ga dobili. Sprva je menda začelo zelo počasi, potem pa je v hipu napravilo ogromen, zadušljiv oblak prahu, tako da so ga hitro ugasnili.

Na testnega voznika za častitljivi letalni stroj iz leta 1914 pa še čakajo. Razen enega jadralnega letala in starinskih vprežnih sani, ki so videti, kakor da so hollywoodarji po njih izdelali leteče božičkove sani, je letalnik Khevenhüller edina naprava, ki vzbuja iluzijo letenja. Mehanski leteči stroj z dvema gigantskima ptičjima kriloma, sešitima iz platna in sanmi namesto koles, je zasnovan tako, da posnema letenje ptičev. Njegov izumitelj Georg Khevenhüller je krila poganjal z nogami prek posebnih stopalk. Plovilo je, kažejo fotografije, tudi zares nekaj trenutkov letelo po zraku. Zelo verjetno pa je bila moč človekovih mišic premajhna, da bi lahko obdržala starinskega pterodaktila v zraku, ugibamo, medtem ko se že dvigamo na galerijo, koles, mopedov, skuterjev in drugih naprav. Posebnež med njimi je tudi bambusovo kolo, ki sta ga Grundner & Lemitsch izdelovala v letih med 1895 in 1905.

Pogled z galerije razkrije še na desetine starinskih vprežnih vozil, od najbolj razkošne poštne kočije z dvema kabinama za devet potnikov, ogromnim prtljažnim prostorom in prostornim kozlom za dva voznika do ozkega mrliškega voza, s katerim so k zadnjemu počitku vozili okoliške kmete. Posebno poglavje je območje tovornjakov, avtobusov in drugih delovnih vozil. Skupaj se gnetejo rudniški vlakci, različne železničarske drezine, mali in veliki tramvaji, avtobusi, elektrobusi ... Prava starinska pošast med njimi je tovornjak za prevoz železniških vagonov, še bolj nevaren je videti odprti nizki avtobus iz 50. let z lesenimi klopmi in policijskimi lučmi ob strani. Med tramvaji najdemo vagon, narejen leta 1910 v Gradcu, ki je svojo pot končal v hrvaškem Dubrovniku leta 1970, ko je iztiril in padel s ceste. Takrat so tudi ukinili tramvajsko progo. Če ste obiskali mesto pred tem letom, ste zelo verjetno sedli v enega izmed »20 mjesti za sjedanje«.

Po triurnem kolovratenju skozi pločevino – o ladijskem oddelku, starih strojih ali prometni signalizaciji nismo rekli še nobene – se tudi obiskovalcu prileže krajši postanek. Lahko si v mali kinodvorani ogleduje stare filme ali pa sede pred ogromno maketo miniaturne železnice, po kateri neutrudno hitijo vlakci brez voznega reda. Pravi vlak z vagoni in parnimi lokomotivami, ena je celo iz leta 1888, pa je spravljen v sosednjem hangarju, kjer so tudi delavnice za restavriranje starinske tehnike. Na dan prisopiha le med poletnimi konci tedna.