Balkanski copat na poti na Islandijo

»Joj, kako lepa volnica!« je na glas ugotavljala ena od gospa, ki je še pred začetkom pletilske delavnice pod vodstvom islandske oblikovalke in profesorice Bryndís Gudrun Björgvinsdóttir v kupu raznobarvnih klobčičev preverjala, iz kakšnega materiala bodo v jeseniški Hiši sreče ustvarjale tokrat.

»Ja, to so prav za nas podarili v eni od islandskih tovarn volnene preje,« je povedala Tjaša Bavcon, ena od članic skupine Oloop in mentoric v projektu Balkanski copat na poti na Islandijo. S tanko nitjo med prsti je pojasnila, da je islandska volna precej drugačna od tiste, iz katere običajno pletejo, saj nastaja iz povsem drugačne ovčje dlake in je še drugače navita. »Notranja dlaka islandskih ovc je zelo mehka in z veliko zraka, zato kljub temu da je tanka, je pletivo še vedno zelo toplo. Iz take tanke preje, stare kar šestdeset let, ki jo je podedovala od svoje babice, si je Bryndís spletla pulover, ki ga ima danes na sebi,« jim je razkrila Tjaša Bavcon in namignila na bel pulover s tradicionalnim severnjaškim vzorcem, ob čemer je ena od svetlolasih gospa vzkliknila: »Vidiš, to je pa lepa dediščina! Naši otroci bodo pa vse stran vrgli!« je še dodala v smehu, medtem ko je druga dodala, da toplota oblačil res ni odvisna od debeline volne ali tesno zategnjenih zank.

»Potovanje« na Islandijo

Kmalu zatem se je za večinoma domačinke z Jesenic različnih narodnosti začelo potovanje na Islandijo, za njihove pridne in ročnih del vešče roke pa pot v tamkajšnjo tekstilno tradicijo. Islandska gostja Bryndís Gudrun Björgvinsdóttir je namreč ob fotografijah začela pripovedovati o svoji rodni deželi; deželi vulkanov, črnih peščenih puščav in neskončnih travnikov, deželi, kjer so razdalje nekoč merili s številom obrabljenih tankih usnjenih čeveljcev iz ovčjega usnja ali ribje kože, deželi s komaj 300.000 prebivalci, ki živijo bolj ali manj le v priobalnem pasu, in ovcami s prav posebno dlako, ki jo je Bryndís prinesla pokazat, da bi jo lahko otipale in spoznale tudi udeleženke delavnice. Občudovanja in zanimanja so bili deležni tudi tradicionalni vzorci, zlasti na ročno spletenih volnenih vložkih za čevlje, ki jih Islandci imenujejo ilepp. »V vsakem muzeju jih lahko vidite, in medtem ko so vložke z ravnimi črtami oziroma preprostejšimi vzorci nosili vsak dan, so si za praznike oziroma za k nedeljski maši v čevlje vstavili lepše, bolj dodelane. Čeprav jih ni nihče videl, je bilo to pomembno za tistega, ki jih je nosil. Te unikatne vložke za čevlje so dekleta poklanjale tudi fantom, ki so jim bili všeč. A ti vzorci drugače nimajo posebnega pomena, z njimi so pač krasili in še vedno krasijo najrazličnejše izdelke,« so bile mnoge zanimivosti, o katerih je predavateljica pripovedovala zbranim, preden so se lotile praktičnega dela.

Vrtnica z osmimi cvetnimi listi

Osrednja naloga triurnega druženja je predvidevala večbarvno pletenje tradicionalnega cvetličnega motiva – vrtnice z osmimi cvetnimi listi, za katero so gospe v roke dobile tudi načrt na papirju. Ko so naslednji hip že zavzele svoja mesta na sedežnih garniturah, je bilo na vrsti navijanje preje različnih barv v majhne zvitke. Bryndís Gudrun Björgvinsdóttir jim je naročila, naj si izberejo tiste, ki so jim najbolj všeč. »Če jih nimate, si jih sposodite od sosede. Potem si posamezno nit trikrat ovijte okoli mezinca, nato pa še desetkrat do palca. Počnite to s celim telesom, celo telo naj diha s pletenjem,« so se glasila navodila v angleščini, ki jih je v slovenščino prevajala Tjaša Bavcon. Pojasnila je še, da bodo v skladu z islandsko tradicijo pletle samo desne zanke. »Nasnuli bomo trideset zank, pri vrsticah pa je treba upoštevati, da vsak kvadratek na risbi ponazarja dve vrstici. Če bi pletli tako, kot prikazuje slika, bi bil vzorec preveč sploščen,« je pojasnjevala, pritajeno posvetovanje med udeleženkami pa je z glasnim, a zadovoljnim oglašanjem spremljala tudi dojenčica v vozičku.

Skupinica gospa na levi je želela še dodatna pojasnila. »Vedno obračaš tako, da se spremembe dogajajo na hrbtni strani. Ves čas pa pletemo desne,« jim je podrobneje razlagala Tjaša Bavcon, ob čemer je temnolasa gospa srednjih let z očali ugotavljala, da bo vse skupaj videti rebrasto. »Ahha! Rebrasto bo, ja!« so se strinjale tudi njene sosede na modrem kavču, za boljšo predstavo pa jim je mentorica prinesla še že spletene vzorce Bryndís Gudrun Björgvinsdóttir. »In še nekaj: ko bo treba zaradi vzorca vpeljati novo barvo, boste vedno znova začele z novo nitko, in ne boste te prenašale naprej,« jim je naročila.

»Mislim, da ne bo težko, bo pa treba nitke jemati tako lepo po vrsti, kot zahteva vzorec,« je na vprašanje o težavnosti naloge odgovorila Vojka Čelešnik, ki trenutno živi v Celovcu in se je tisti dan prav zaradi delavnice pripeljala na Jesenice. Pred kratkim se je namreč udeležila delavnice Razkritih rok kvačkanja z rokami v Ratečah in tam izvedela še za gostjo z Islandije, kar je še posebej pritegnilo njeno pozornost. »Ne, ne pletem veliko, včasih pa sem,« je povedala in pritrdila ugotovitvi, da je vijoličen šal okoli njenega vratu eden njenih najnovejših izdelkov.

Veliko bolj dejavna v tej smeri je že več kot dve leti Hasna Dugonjič, doma z Jesenic, ki se je skupini pridružila že pri projektu Razkrite roke in je od tedaj stalna članica kvačkarskega in pletilskega »omizja« pod vodstvom skupine Oloop. »Na spletu sem videla vabilo pa sem se priključila, da si malo zapolnim čas. Prej sem petnajst let pazila vnučke in nisem imela časa za nič drugega. Dvajset let gotovo nisem ne kvačkala ne pletla, saj sta bili v ospredju služba in skrb za otroke. Zdaj pa se srečujemo že več kot dve leti in to mi je v veliko veselje! Pri Razkritih rokah smo se učile tehnike kvačkanja, izdelovale smo copate, torbice, košarice ... Od decembra lani pa se dobivamo vsako drugo sredo v okviru projekta Balkanski copat, pri katerem se posvečamo pletenju copat in nogavic. Učimo se različnih tehnik in vzorcev ter spoznavamo različne materiale. Dekleta so nam iz Bosne prinesle tudi povsem naravno volno, ki je povrhu še cenejša,« je razlagala med uživanjem v pletenju značilnega islandskega vzorca.

Tudi doma ne odnehajo

Priznala je, da se je na začetku bala, kako ji bo šlo od rok, in je pričakovala, da bo treba spleteno večkrat razparati, a na koncu sploh ni naštela veliko neuspelih poskusov. »Ko začneš, dobiš še večje veselje in me tudi doma ne odnehamo. Sama pletem doma vsak dan. Poleg sredinih srečanj, ko se nas s pletilkami v rokah tukaj v Hiši sreče srečuje med dvajset in trideset, nas kakšnih petnajst enkrat ali dvakrat na teden tukaj plete tudi zunaj tega termina. Na današnji delavnici je kot ob sredah bolj po šolsko, drugače pa ustvarjamo tudi po svojih željah. A najpomembneje se mi zdi, da vsaka nekaj zna in da se učimo druga od druge. Včeraj smo se zbrale in pletle otroške copatke, ena gospa pa nam je pokazala, kako se kvačkajo odejice. Običajno si skuhamo še kavico ali čaj in prigriznemo pecivo, ki ga spečemo. Tako da se mimogrede še malo redimo,« je iskreno pristavila v smehu in poudarila, da jih je pletenje povezalo tudi v skrbi za zdravje, saj skupaj hodijo na sprehode v bližnji gozd. Večinoma se družijo Jeseničanke, a na sredina srečanja zdaj prihaja tudi gospa iz Škofje Loke. »Opazila nas je, ko smo se predstavljale na tamkajšnjem sejmu, in kupila enega naših izdelkov, zdaj pa se nam je še pridružila,« je naštevala pozitivne učinke projekta.

Tudi Senada Bjelkić se je ročnim delom začela posvečati že v Razkritih rokah, zdaj pa nadaljuje še pri Balkanskem copatu. Če ji ne bi bilo všeč, gotovo ne bi prihajala sem, je poudarila, kot materi petih otrok pa ji ustvarjanje v Hiši sreče prinaša predvsem sprostitev. »Družimo se in se marsičesa naučimo druga od druge, veliko smo izvedele tudi od deklet iz skupine Oloop, ki vodijo projekt. Tudi današnja delavnica je zanimiva in nekaj vzorcev, ki sem jih danes spoznala, bom gotovo izdelala, saj so zanimivi in lepi,« je dejala sogovornica, ki se je pred šestimi leti iz Bosne preselila na Jesenice. Doma pogosto šiva, in kot je še dodala, se je plesti naučila kot deklica, a potem ni veliko pletla. Kaj pa njeni otroci? »Mlajša hči kaže nekaj zanimanja za ročna dela, starejša pa ne. A to je povsem odvisno od otroka do otroka,« je prepričana. Zamisli ji ne manjka, je še dodala, pri njej in njenih sokrajankah pa je bilo opaziti, da je pri vsem skupaj še pomembnejša zagnanost.