Tiskane izdaje
Česa vse niso sposobne morske školjke! Verjamete, da obstajajo ljudožerske? Da je orjaška školjka že zagrabila potapljača za roko in ga ni spustila iz morja? Menda se je to zgodilo iskalcu velikih, tudi več kilogramov težkih biserov. V piranskem konhilariju so dobili eno največjih školjk na svetu: orjaško zevo, ki bi bila najbolj nevarna, če bi komu padla na nogo, saj lupini tehtata kar 150 kilogramov.
»Leta sem jo iskal. Res moraš imeti nekaj sreče, za kaj takega. Moram potrkati na les,« je dejal biolog Jan Simič, zbiralec in zelo dober poznavalec mehkužcev pri nas, ki se mu je pred nekaj tedni uresničil življenjski sen: svojo nadvse bogato zbirko polžjih in školjčnih lupin je dopolnil z orjaško zevo, ki zdaj krasi piranski muzej školjk in polžev, v katerem je 3000 razstavljenih lupinic. »Dobil sem jo od nekega Italijana. Njegov oče jo je pred več kot 40 leti prinesel iz Indopacifika, ne vem iz katere države natančno. Dal jo je pripeljati z ladjo. Tedaj zavest javnosti ni bila tako občutljiva na varovanje okolja in ljudje so iz tropskih morij prinašali vse mogoče. Zeve sodijo danes med ogrožena in zaščitena bitja. Zadnja leta je ta lupina ležala na dvorišču lastnikove vile, vse bolj zanemarjena, dokler se ni odločil in jo prodal,« pove Jan. Ko jo je dobil, jo je dva tedna, skupaj 25 do 30 ur, čistil. »Ni se svetila, bila je umazana, skoraj črna. Poskusil sem z različnim ščetkami in na koncu ugotovil, da je še najbolj primerna vileda krpa. Vsako jutro sem imel po dve uri 'čistilnega fitnesa' z njo. Zdaj se sveti in je ena od šestih različnih vrst tridakn, ki jih premore naš konhilarij, na svetu pa jih biologi ločijo devet vrst.«
Največje na svetu
Orjaške zeve so največje školjke na svetu. Zato tudi vse legende in zgodbice o njih. Vzdevek ubijalska ali celo ljudožerska školjka je pretiravanje, saj ne gre za agresivno vrsto. In ko se začneta lupini zapirati, se to dogaja tako počasi, da bi človek v običajnih okoliščinah imel dovolj časa, da bi iz nje umaknil roko ali nogo. Toda školjke so morda kdaj ujele katerega preveč vnetega lovca na bisere. Prav v tridakni na Filipinih so namreč odkrili 6,5-kilogramov težak Alahov biser, njegovo vrednost cenijo na več kot 90 milijonov dolarjev. Janova orjaška zeva meri sto centimetrov v dolžino in 60 v višino, literatura pa pozna tudi 137-centimetrsko, ki so jo našli leta 1817 pri Sumatri. Zdaj je na Severnem Irskem in tehta 230 kilogramov.
Najbolj presenetljivo je, da to ni edina orjaška zeva v Piranu. V cerkvi sv. Frančiška so že pred 20 leti dobili približno pol manjšo in jo uporabljajo za kropilnik z blagoslovljeno vodo.
Skromne stoletnice
Orjaške zeve lahko živijo sto in več let. Prva leta tudi nadvse hitro rastejo. In to navkljub temu, da živijo v morjih, kjer ni veliko planktona zanje. Raziskovalcem dolgo ni bilo jasno, kako jim uspeva hitra rast v tako revnem morju. V njenem tkivu so našli plašč, ki se razteza po školjki in malce štrli iz lupine. Kmalu so odkrili, da na njem živijo simbiontske alge zooksantele, ki s pomočjo fotosinteze proizvajajo sladkorje. Izračunali so, da 60 do 80 odstotkov hrane pridobi od alginih »cukrčkov«, alge pa dobijo dušik in življenjski prostor od tridakn.
Simičevi so zevo lahko kupili, ker so z evropskega sklada za ribištvo prejeli 59.000 evrov sredstev, z njimi pa v zadnjem letu dodobra izpopolnili muzejček.
Poleg zeve je Jan dokupil še tristo drugih zanimivih vrst školjk in polžev, naročili in izdelali so nekaj posebnih vitrin za razstavo školjk, zaslone na dotik, s katerih je mogoče brati različne informacije o najbolj značilnih školjkah in polžih. Dokupili so nekaj reflektorjev, še posebej so ponosni na nove digitalne mikroskope, s pomočjo katerih si lahko obiskovalci natančneje ogledajo, kako v resnici zgleda pesek s plaže, denimo, in ugotovijo, da to ni pesek, ampak milijarde in milijarde drobnih lupinic.
S pomočjo evropskega sklada za ribištvo je Jan Simič lahko napisal in izdal knjigo Polži in školjke slovenskega morja. Vodič za določanje pogostejših polžev in školjk z našega morja na poljuden in strokoven način predstavlja 77 polžev in 77 školjk. V Jadranu živi 235 vrst morskih polžev z lupino in 142 vrst školjk, v Sredozemlju pa 1564 vrst polžev in 400 vrst školjk. Na svetu je v skupini mehkužcev več kot 200.000 vrst. Jan natančno pojasni razlike med školjkami in polži. Vodič je izjemen učbenik in prvi korak k resnejšemu spoznavanju morskih prostranstev.
Lepe, a nevarne
Jan je poskrbel za sistematično ureditev in predstavitev posebnosti teh nenavadnih pravljičnih bitij a tudi pošasti. Pri čarobni gibuli je zapis, kako radi se v njihove lupine naselijo raki samotarci. Turbani (očesa svete Lucije, volovska očesa) so ogrožena vrsta, ker jim nabiralci radi poberejo lep, rožnate barve apnenčast pokrovček, ki je kot nalašč za poceni okrasek na prstanu ali verižici. Grbasti čeladnik ali bačvar se hrani z morskimi ježki, torej je njihov smrtni sovražnik.
Bodičasti voleki ali garuže so bili nadvse cenjeni v zgodovini, ker iz posebne žleze izločajo sluz, ki se na zraku spremeni v škrlat. Za manj kot dva grama škrlata so morali iz morja pobrati 12.000 bodičastih volekov. Ni čudno, da so ponekod že v davnih časih izginili iz morja.
Priseljena rapana (iz družine volekov) uničuje ostrige in užitne klapavice in je na španskih školjčnih farmah že prava nočna mora. Progasta mitra (Mitra zonata) je bila zaradi svoje lepote in redkosti včasih tako dragocena, da si zanjo lahko kupil manjši avto, danes nič več. Stožci, predvsem večji, so lahko tudi v Sredozemlju nevarni, saj izstrelijo harpunico, ki pa ni tako strupena, kot denimo Conus geographus, ki ima v sebi skrito dolgo in lahko smrtno nevarnmo želo. Noetove barčice (mušole) so še danes cenjena morska dobrota.
Morski datlji (prstaci) so so skoraj sesuli Serapisov tempelj pri Neaplju in načeli kamnite in betonske temelje mostu na Krk, čeprav potrebujejo kar 25 let, da zrastejo pet centimetrov. Jakobova pokrovača, ki je pogosto na krožnikih, ima očesa, s katerimi zaznava svetlobo, njena posebnost je, da je verjetno ena redkih školjk, ki lahko plava s pomočjo vodnega curka, ki ga iztiska iz škržne votline.
Tudi trnasta srčanka z dolgo rdečo nogo lahko zbeži plenilcu. Beli kamnovrt (beli datelj) se ponoči modrozeleno sveti. Tistim, ki so jih jedli, naj bi se svetila usta in celo sapa naj bi postala fosforerescenčna, kar je dajalo vtis, kot da bi ob izdihu bruhali modrozelene plamene. Med najbolj škodljive školjke sodi živi sveder, po domače biša. V njenih škrgah živijo simbiontske bakterije, ki ji pomagajo razgraditi težko prebavljivo celulozo v lesu. Bila je največja nevarnost vsem lesenim ladjam. Potopila je vse, kar je bilo lesenega na morju. Simič pravi,da so biše potopile največ ladjevja v zgodovini človeštva. Ime biša pa je prišlo iz beneškega dialekta, kjer bisa pomeni kača, benečani so jim namreč pravili lesne kače.
Konhilarij je premajhen
Jan Simič je za nekatere vrste, ki še niso imele slovenskega imena, tudi sam poiskal ta imena. »Izbral sem jih na podlagi barve, oblike in strukture polža ali školjke.«
Janov oče Slobodan Simič upravlja z muzejem, Jan pa je v njem redno zaposlen. Doma ima nepreučenih še približno 3000 školjčnih in polžjih lupinic, ki jih bo nekoč predstavil, če bo dobil večji muzej. Tega letos obiskalo že nekaj čez 7000 obiskovalcev. Ena najpopolnejših zbirk »školjkic v tem delu Evrope si zasluži večji razstavni prostor. Sami imajo premalo sredstev, da bi lahko pokrili stroške najema prostorov in tistih, ki čuvajo in vodijo po zbirki. Zato si Simiči nadvse prizadevajo, da bi jim županstvo bolj prisluhnilo in jim pomagalo najti primernejši prostor v bližini Tartinijevega trga ali piranskega akvarija.
Zdaj se je izkazalo, kako tesno je konhilarij povezan z akvarijem, saj ključno dopolnjujejo prikaz življenja v na morskem dnu. Slobodan Simič ne razmišlja, da bi se selil iz Pirana, čeprav ve, da bi ga ponekod sprejeli z odprtimi rokami. V Ljubljani bi imel bistveno več obiska. Toda zdi se mu pomembno, da je muzej v avtohotonem okolju, kjer je mogoče vonjati morje. Tam, kjer je Jan še kot šolar na plaži iskal in zbiral prve školjkice.
