Tiskane izdaje
»Bilo je 29. novembra 1964,« se težko pričakovanega dne, ko je kranjski nebotičnik odprl vrata stanovalcem, da so se ti lahko vselili vanj, spominja pediatrinja dr. Milena Zavrnik. Kljub državnemu prazniku, dnevu republike, je bilo vreme vse prej kot praznično. »Deževalo in snežilo je, plundra vsepovsod.« Po turobnem vremenu zunaj je upa polne stanovalce v notranjosti pričakal še hladen tuš: hišnik je ljubosumno čuval obe osebni dvigali, zaradi česar so morali večino stanovanjske opreme, gospodinjskih aparatov, oblačil, obutve in drugih potrebščin po stopnicah prenesti v svoja stanovanja.
Dvigali sta bili atrakcija
In to ni bila šala! Nebotičnik, ki ga je na prelomnici med starim in modernim Kranjem, na mestu, kjer je bilo nekdaj kranjsko nogometno igrišče, zasnoval v Kranju rojeni in delujoči Plečnikov učenec, arhitekt Marjan Šorli (1915–1975), je bil s 55,15 metra višine in sedemnajstimi nadstropji najvišja stavba daleč okoli. Dvigali sta bili menda prvi osebni dvigali v Kranju, če že ne prvi, pa zagotovo najvišji – in s tem atrakcija, tehnološka novotarija, ki je v dobi neslutenega tehničnega napredka nezaustavljivo mamila radovedneže, še posebno otroke.
»Prva leta po vselitvi,« pripoveduje Milica Skrt, dolgoletna uslužbenka zavoda za pokojninsko zavarovanje, »so otroci, ko so se vračali iz šole, množično vstopali v nebotičnik, da bi se peljali z dvigalom. Po pet, tudi po deset se jih je nagnetlo v tesno kabino dvigala, če jih ni hišnik pravi čas zagledal in jim preprečil vožnje.« Stranska posledica množične uporabe je bila, da sta bili dvigali pogosto okvarjeni, stanovalci pa obsojeni na »grizenje kolen« po stopnišču. »Štopala sem čas vzpenjanja,« se spominja dr. Zavrnikova. »Če sem šla po stopnicah praznih rok, sem do dvanajstega nadstropja potrebovala tri minute in pol.«
Smetana kranjske družbe
Tako kot dr. Zavrnikova in Skrtova sodi tudi Vladimir Tehovnik med tisto peščico stanovalcev, ki v nebotičniku živijo nepretrgano vse od prvega dne njegove naselitve. Tehovnik je učitelj matematike in fizike. Poučeval je v mnogo krajih po Sloveniji, dokler ni v prvi polovici šestdesetih dobil povabila, da se zaposli v kranjski izpostavi zavoda za šolstvo. »Ker so me potrebovali, so mi rekli, da imajo zame v Kranju stanovanje. Odgovoril sem jim: 'Pridem'.«
Tehovniku je stanovanje padlo v roke dobesedno v paketu s službo. »V tistih časih je bilo to običajno,« pojasnjuje. Podobno kot on je v nebotičniku dobila stanovanje še kopica drugih izobražencev, »kadrov«, ki jih je nujno potrebovalo takrat naglo razvijajoče se mesto, ki je bilo v šestdesetih letih v polnem razmahu in je postajalo eno najpomembnejših industrijskih središč v Jugoslaviji. V njem so bile doma elektrotehnična, gumarska, tekstilna, čevljarska in druge industrije in bilo je sedež nekaterih največjih jugoslovanskih podjetij, med drugim Iskre in Save. Obe podjetji sta se oglaševali vrh nebotičnika: Sava z velikimi zelenimi neonskimi črkami svojega logotipa, Iskra z ogromnim, več metrov visokim krvavo rdečim neonskim znakom v podobi kroga, ki ga je prebadala vitka peterokraka. Iskrin simbol se je noč in dan vrtel okoli svoje osi vrh nebotičnika in bil viden že od daleč. Danes ni več nobenega od njiju.
»Takrat smo bili še mladi, to so bile naše prve službe in stanovalci smo bili pogosto z istih fakultet, tako da sta zakonca neredko oba bila inženirja, oba zdravnika ali oba profesorja,« se spominja dr. Zavrnikova, katere mož, Gorazd, je bil prav tako zdravnik, hkrati pa gorski reševalec, ki je življenje izgubil v prvi helikopterski nesreči pri nas – v strmoglavljenju helikopterja pod Kranjsko kočo na Ledinah nad Jezerskim junija 1975. Samo zdravnikov je bilo v nebotičniku okoli ducat, poleg njih pa še profesorji, sodniki, tožilci, arhitekti, računovodje ..., tako da ne preseneča, da se je o nebotičniku širil glas, da v njem prebiva kranjska smetana.
Nebotičnik se je majal
Vselitev je stanovalcem razkrila tudi nekatere hibe nebotičnika. »Arhitekt v stanovanjih ni predvidel prostora za pralni stroj, prav tako ne za hladilnik. Ni bilo sušilnice in perila ni bilo kje obesiti,« pripoveduje Skrtova. Navedene pomanjkljivosti so bile hkrati odraz dobe, ki je verjela, da bo velik del do takrat individualnih gospodinjskih storitev zdaj zdaj nase prevzela družba, kolektiv. »Govorilo se je,« se spominja Skrtova, »da se bo perilo pralo v bližnji pralnici, jedlo da se bo zunaj itn.«
Gradnja nebotičnika se je nekoliko zavlekla, po pripovedovanju njegovih stanovalcev zaradi rušilnega potresa v Skopju, ki je julija 1963 uničil tri četrtine makedonske prestolnice in vzel življenje več kot tisoč ljudem. Nebotičnik so zato gradili protipotresno, z obilico železja in betona, in med njegovo gradnjo se je govorilo, da »tudi če bo potres zravnal mesto z zemljo, bo nebotičnik še vedno stal«. Njegovi stanovalci z zadovoljstvom ugotavljajo, da je zgradba brez težav prestala vse potrese, tudi tiste najbolj rušilne v Posočju. »Pravijo, da nebotičnik leži na valjih,« pripoveduje Skrtova. »Dejansko ne čutite potresnih tresljajev, ampak lestenci nihajo; če nihajo, veste, da je potres. Nekdo, ki je med potresom v sedemdesetih letih stal pred nebotičnikom, je pripovedoval, da je videl, kako se nebotičnik nagiba sem in tja.« Tehovnik pritrjuje: »Potresi so bili, ampak nebotičnik jih je odlično prestal. Lestenci so se majali, razpok pa ni bilo nobenih. To pomeni, da je dobro grajen.« Bolj kot potres zato stanovalce skrbi morebitni požar, saj tudi najvišja lestev, ki jo imajo kranjski gasilci, ni dovolj visoka za reševanje iz vrhnjih nadstropij.
Ostala sta razgled
Še vedno pa med nespornimi prednostmi nebotičnika, ki so se ohranile vse do danes, vsi naši sogovorniki navajajo dve: fantastično lokacijo, s katere imajo na dosegu roke dobesedno vse, kar si poželijo, in prečudovit razgled. »Moj mož si je želel gledati Triglav, in iz stanovanja lahko v resnici vidite Triglav,« navdušeno pripoveduje dr. Zavrnikova.
