Po dobre čebele v hribe, po dobro pašo v ravnino

Čeprav so se čebele že umirile in se pripravljajo na zimski počitek, bo jutri pred Čebelarskim centrom v Lescah pravi živžav. Čebelarji pripravljajo že četrti Festival medu, na katerem bodo gostom ponudili medene izdelke, jih seznanili z medovitimi trajnicami ter jih naučili uporabljati med v kulinariki.

Na zadnjem sestanku pred prireditvijo smo zmotili nekaj predstavnikov organizatorjev, novo upravnico Čebelarskega centra Lesce Danijelo Ambrožič, Franca Šolarja, predsednika Čebelarskega društva Radovljica, in Janka Sebastijana Stuška, predsednika Čebelarske zveze Gorenjske. Vsi trije so seveda strastni čebelarji.

»Vesel sem, ko ugotavljam, da Slovenci vse bolj cenimo med in se zavedamo njegovega pomena za zdravje,« je pripomnil Šolar. »Izobraževanje se že pozna. Včasih, denimo, so bili ljudje prepričani, da je kristaliziran med pokvarjen. Kakšen kupec mi je po enem letu tak kozarec vrnil, danes pa vedo, da je v njem kakovosten med. Kristalizacija zagotavlja, da v njem ni umetnih primesi.« Poudaril je, da so tudi pri medu opazne kakovostne razlike: »Čebelarji po okusu vemo, kateri je bil prehitro točen in ga čebele niso do konca dozorile. Sicer pa imamo Slovenci kakovosten med, ki tudi na ocenjevanjih v tujini dosega najvišja mesta. No, zdaj ga večina že kupuje pri čebelarjih, in ne več uvoženega v supermarketih.«

Po zagotovilu sogovornikov uvožen med ni najbolj priporočljiv. Danijela Ambrožič: »Tisti, ki na naše police pride iz daljnih krajev, lahko vsebuje pelode, na katere smo alergični. Na te, ki jih v panje prinesejo domače čebele, smo prilagojeni. Zato priporočam slovenski med. Še posebno tistega, ki je označen z nalepko geografske zaščite. Ta zagotavlja, da je bil tudi uradno pregledan.«

Popularen je ajdov

Slovenski med izstopa tudi po gostoti. »Evropski standardi določajo 20 odstotkov vlage, pri nas je določen maksimum na 18,6 odstotka. To pomeni, da je bolj gost, bolj dozorel, slajši. Če je v medu preveč vlage, vode, se lahko celo skisa,« je povedal Stušek, Šolar pa ga je dopolnil: »Nobena redkost ni, če naš med na ocenjevanjih vsebuje le 15 odstotkov vlage ali celo manj. Tudi po okusu imamo Slovenci krasne vrste medu. Aromatične. Imamo srečo, da je rastlinska sestava v Sloveniji takšna, da to omogoča. Gozdni med, na primer, smreka, jelka ali hoja, pa cvetlični, zdaj je zelo popularen ajdov, iskan je tudi lipov, so res izjemni. K temu svoje prispeva tudi kakovost čebelarjenja.«

Tudi letos so se čebelarji zelo potrudili. Sezona točenja medu se začne sredi julija in traja do konca meseca. Če pa se pojavi kakšno izredno medenje, lahko točijo tudi do konca septembra. A letos ni bilo te sreče, na splošno je bila letina povprečna. »V belokranjski regiji in v osrednji Sloveniji je bilo veliko bolje kot na Gorenjskem. Spomladi so dobro točili na vzhodu, ker je obilno medila akacija, pa tudi oljna repica nikoli ne odpove. Sicer pa je največ odvisno od vremena,« je poudaril Stušek.

Vsak dan iz sveta prihajajo novi izsledki raziskav, ki blagodejne učinke medu kujejo v zvezde. Najbrž se je z njim že vsakdo lotil zdravljenja prehlada. »Še danes je zelo priporočljiv v te namene, uporaben pa je tudi pri drugih zdravstvenih tegobah,« je začela Ambrožičeva. »Povedala vam bom kar domačo izkušnjo. Moj oče je ležal v bolnici in čez čas dobil preležanino. Predlagala sem, naj mu namestijo obliže iz kostanjevega medu, ki se kupijo v lekarni in jih je registrirala in potrdila agencija za zdravila, pa so me čudno gledali, češ da zanje še niso slišali. Povedala sem jim, da sem čebelarka in vem, kako delujejo. Šele ko smo očeta dobili domov, mu je patronažna sestra pomagala s temi obliži. V treh tednih se mu je rana popolnoma zacelila. Ko je prišel na pregled, so ga zdravniki zaslišali, kaj je počel. Povedal jim je za medeni obliž. Bilo je konec debate. Zdravniki nočejo govoriti o tem, toda med je naravni antiseptik in antibiotik.«

Tudi Franc Šolar je podobno izkusil s svojim sinom, ko se je ta grdo opekel po roki: »Ves je bil v mehurjih. Samo na debelo smo namazali z medom, kar z gozdnim, ker kostanjevega na Gorenjskem ni, pa po enem tednu ni bilo nobene sledi o poškodbi.«

Čebelarstvo je ljubezen

Vsi trije sogovorniki so se strinjali, da je Slovenija zelo močna čebelarska dežela, še posebno veliko čebelarjev je na Gorenjskem. »Tu je bilo precej razvito sadjarstvo, čebele pa so zelo pomembne opraševalke drevja. Pri vsaki premožnejši hiši so imeli vsaj nekaj panjev. Že takrat so vedeli, da je po dobre čebele treba iti v hribe, po dobro pašo pa v ravnino. Čebelarstvo jim je dajalo med, ki je bil edino sladilo ter sestavina za pripravo medice, pridobili pa so tudi vosek za izdelavo sveč. To je bila ena najbolj razširjenih kmetijskih panog na Kranjskem. K razvoju tradicije je veliko pripomogla tudi kranjska sivka, naša avtohtona rasa medonosne čebele. Odlikuje se po pridnosti, krotkosti, varčnosti s hrano in mirnosti. Že v 19. stoletju so jo slovenski trgovci s čebelami izvažali po Evropi in svetu. Imamo zelo močno tradicijo in ponosni smo, ker je že vse pripravljeno, da bo 20. maj prihodnje leto postal svetovni dan čebel. To je bil rojstni datum našega slavnega čebelarja in učitelja Antona Janše,« je povedal Stušek.

Na Gorenjskem tradicijo ohranjajo številni čebelarji. »Več kot tisoč je registriranih, v vsej Sloveniji jih je 10.000. Panjev pa nimamo prav veliko. Na našem koncu po deset ali petnajst, vložek pa se povrne le čebelarju, ki jih ima več kot 40,« so poudarili sogovorniki.

Franc Šolar se je s čebelarjenjem srečal že v otroštvu: »Pri nas je bila to družinska tradicija. Po svojem očetu je čebele nasledila moja babica, za njo jih je prevzel moj oče, že od 17. leta pa jih imam na skrbi jaz. Tudi moj starejši sin že čebelari, tako da pri nas to delo ne bo izumrlo.« Janko Sebastijan Stušek je mlad čebelar. Šolar ga je hudomušno špiknil, da so mladi, četudi se začnejo s čebelami ukvarjati šele pri osemdesetih, Stušek pa je pojasnil: »Prvi panj sem dobil pred desetimi leti kot nagrado Čebelarske zveze za čebelam najbolj naklonjenega gorenjskega župana. Sprva nisem vedel, kaj bi z njim, še odpreti si ga nisem upal. Potem sem dobil mentorja in danes imam 25 panjev ter veliko ljubezen do čebel.«

Tudi Danijelo Ambrožič je med čebele pripeljala ljubezen. Mož Blaž jih je podedoval po stricu. »Pred tem sem se jih zelo bala, a sem le postala 'čebelarjeva žena',« je pomenljivo pristavila, »potem pa sem se po sili razmer popolnoma posvetila tej dejavnosti. Po obeh porodniških dopustih sem ostala brez službe. Zdaj sva z možem razvila čebelarski turizem. Čisto sem 'zastrupljena' in čebel za nič na svetu ne bi več dala od sebe.« Danijela pa ni edina ženska med čebelarji, čeprav jih ni prav veliko. »Imeli smo eno, ki je čebelarila še pri 97, umrla pa je stara 103 leta,« je povedal Šolar in dodal, da njena visoka starost najbrž ni naključje, saj je imela med vedno pri roki.