Tiskane izdaje
Stereotipi so krivi, da si redovnice predstavljamo kot v strogem samostanskem redu živeče ženske, ki roke ves čas sklepajo v molitev. Morda nekatere res še živijo tako, sestre usmiljenke iz Lužnice, ki so odprle d. o. o. in registrirale kar 70 različnih dejavnosti, pa te zastarele predstave zagotovo rušijo.
Dobrih deset minut vožnje iz Brežic nas pot čez mali mejni prehod Harmica pripelje v hrvaško Lužnico. Kmalu za oznako območja občine Zaprešič smerokaz pokaže, kam je treba zaviti, če želimo priti do Duhovno-izobraževalnega središča Marijin dvor, izza koruznih polj se vidijo obrisi vogalnih stolpov baročnega dvorca, malo naprej po poti pa se pogled že ujame v zelenje ogromnega parka.
Pred vhodom na posestvo Lužnica nas je s širokim nasmehom pričakala sestra Berislava, ravnateljica skupnosti sester usmiljenk. »Bi najprej spili kavo ali kakšen sok za osvežitev,« je prijazno predlagala, »potem bomo šli po posestvu.« A novinarska radovednost je malo skazila njene gostiteljske načrte, zato je med hojo po vrtni potki do dvorca že zavzeto razlagala: »Plemiška družina Rauch ga je dala sezidati sredi 18. stoletja. Hkrati z dvorcem je na osmih hektarih rastel tudi park. Zasnovali so ga v angleškem romantičnem slogu. Rauchovi so tu živeli dvesto let. Lužniški dvorec je bil njihova glavna rezidenca, tod okoli pa so imeli še druge gradiče. Ko so se otroci ženili, so jih dobili za doto, glavni pa je pripadel najstarejšemu sinu. Tako je bilo do leta 1923, ko so zadnjega lastnika ubili. Vdova Ana Rauch se tu ni več počutila varno. S sinom sta zapustila Hrvaško in prodala vse posesti. Leta 1924 se je tudi Lužnica znašla na dražbi. Družba usmiljenk sv. Vinka Pavelskega je takrat dvorec po zelo ugodni ceni kupila za potrebe ostarelih in obolelih redovnic. Ker so še aktivne delale v Bolnici sester usmiljenk v Zagrebu, so potrebovale tudi polja, da bi pridelale hrano, ki je je takrat primanjkovalo. Posest se je zdela idealna in že leta 1925 so se v dvorec naselile prve sestre.«
Danke, Deutschland!
Polja so jim po drugi svetovni vojni nacionalizirali, dvorec pa je, po čudežu, ostal nedotaknjen. »Sestre je rešil neki partizan, ki je oblastem pojasnil, da bo tu zraslo svetišče, če jih bodo pobili, saj bodo ljudje na morišče množično hodili molit. V dvorec so še vedno nameščali ostarele redovnice, a se je kmalu pokazalo, da to ni primeren kraj zanje, saj je bilo prehladno in vlažno, za takšen kulturni spomenik pa po drugi strani tudi ni dobro, če ni odprt za ljudi. Z razvojem demokracije je prišla tudi sprememba, ki je sestram dovoljevala javno delovanje, a zapletlo se je, ker dotedanjih stanovalk niso imeli kam nastaniti. No, tedaj se je pojavila katoliška fundacija Renovabis, ki pomaga pri obnavljanju cerkvenega premoženja v državah, kjer je vladal komunizem. Čeprav je bilo tu v Lužnici vse zapuščeno in zaraščeno, so očitno dojeli potencial posestva. Rekli so, da je treba v dvorec s posebnimi programi privabiti ljudi. Za sestre in udeležence dejavnosti pa so načrtovali gradnjo novega objekta. V celoti so ga donirali Nemci, sestre pa so se vanj vselile leta 2007. Danes lahko rečemo le, Danke, Deutschland!«
Na potki do gradu se nam je pridružila snežno bela, puhasta Grofica. »Zelo rada spremlja ljudi. Ko sem v dvorec pospremila skupino mladih, sem jih prosila, naj za seboj zaprejo vrata, da ne bi Grofica razbila kakšne vaze. Vsi so pozeleneli. V domišljiji se jim je gotovo slikala podoba duha grofice, ki se prikazuje in povzroča nered,« je v smehu razlagala sogovornica, se sklonila in pobožala prijazno muco, ki je že postala zaščitni znak posestva. »Ne vem, od kod je prišla. Ko je vsa shujšana v visoki brejosti z ljudmi prvič vstopila v grad, je tam skotila mladičke. In postala je Grofica.«
Lužnica, d. o. o.
V prostranih sobanah dvorca sestre organizirajo številne konference, seminarje, kongrese, delavnice, koncerte. Pritličje je namenjeno kuhinji, restavraciji in mladinskemu hostlu s 64 ležišči v dveh velikih sobah. Udeleženci prireditev pa tudi tisti, ki si pridejo v mirno, zeleno okolje lužniškega posestva oddahnit in napolnit baterije, bivajo v novem, hotelsko urejenem kompleksu. Arhitektke so ga neverjetno lepo, nevsiljivo vključile v okolje gradu in širnega parka, ki se konča z jezerom. Imajo 60 sob za goste, od teh je šest dvoposteljnih. »Le televizorjev ni v njih. Če bi jih namestili, bi imeli tri zvezdice, tako imamo samo dve,« je bolj za šalo kot zares pripomnila sogovornica in dodala: »Televizije naši gostje sredi teh prelepih parkov in gozdov v resnici ne potrebujejo, je pa v sobah mogoča internetna povezava. Polni penzion pri nas stane manj kot 40 evrov. Bale smo se, da nam bodo ljudje očitali pretirano komercializacijo. Saj veste, kako je, takoj ko Cerkev nekaj malega zasluži, se sprožijo govorice o velikem bogastvu. Nekateri mislijo 'te sestre so strašne bogatunke'. Sprva smo imeli neprofitno ustanovo. Namestiti in nahraniti smo smeli le tiste, ki so se udeleževali naših programov. Veliko je bilo povpraševanja po drugih možnostih. Pomislite, kako velika škoda bi bila, če bi morali zavrniti skupino petdesetih ljudi, ki bi prišla za pet dni! Zato smo leta 2012 ustanovile podjetje Lužnica, d. o. o. Zdaj lahko sprejmemo, kogar hočemo.«
V enem krilu novega poslopja so si dom uredile usmiljenke. »Dvajset nas je, devet aktivnih, druge so upokojene. Starejše od 80 let. Nekatere nam po svojih močeh pomagajo po hiši, brišejo prah, lupijo krompir, za druge pa smo srečni, če se sploh lahko samostojno gibljejo. Glavnino del tako nosi deveterica, imamo pa zaposlenih še pet delavcev. Trenutno nam veliko pomagata še dva fanta, nekdanja odvisnika, ki sta prek skupnosti Cenacolo pri nas na resocializaciji. Živita v hiši na posesti. Tu je bilo v nekem obdobju barakarsko naselje. Ko so nam v denacionalizacijskem postopku vrnili polja, smo podedovale tudi te uboge ljudi. Nismo jih mogle vreči na cesto. Zgradile smo dvonadstropno, večstanovanjsko hišo, jih vselile, eno stanovanje pa namenile našim delavcem. Zdaj sta v njem fanta.«
Dober turistični izplen
Dela sestram ne zmanjka, zelo rade pa bi odprle še dodatna delovna mesta in zaposlile brezposelne iz okolice. »Dobro delamo, edina naša težava so finance. Sestra Renata je v podjetju direktorica za kmetijstvo, jaz za turizem,« je pojasnila Berislava. »To sta osnovni dejavnosti. S posestvom imamo precej stroškov. Računi za infrastrukturo so ogromni. Z vsemi dejavnostmi zdaj zaslužimo toliko, da jih pokrijemo in zagotovimo plače delavcem. Spomladi in jeseni, ko imamo nekoliko več obiska, lahko nekaj denarja vložimo tudi v vrtove. Avgust je pri nas najbolj prazen, saj so vsi na morju. Pa tudi januar. Julija, ko so starši po službah, pa imamo na taborjenju precej otrok.«
V Lužnici imajo dve vrsti programov. V prvo sodijo tisti, ki jih razpišejo sestre, kot so različni tečaji duhovne obnove, kaligrafije, slikanja akvarelov, izdelave nakita ... Vsebine še zdaleč niso samo verske. Na njihovem posestvu pa lahko svoje programe izvajajo tudi zunanji organizatorji. »Najamejo prostore, namestitev, obroke, programe pa izpeljejo sami. Šola v naravi, na primer, se tu zelo dobro obnese. Med našimi programi pa je zelo priljubljena Oaza miru. Menedžerji in profesorice se pridejo k nam spočit. Kdor želi, se lahko udeležuje meditacij s sestrami, če ne, lahko mirno prespi ves dan. Termine objavimo na spletni strani, uvrstimo pa jih v obdobja, ko tu ni otrok in je vse tiho,« je pojasnila.
V enem letu Marijin dvor obišče okoli 15.000 ljudi, prenočilo pa jih je lani približno tisoč. »Upoštevati morate, da jih je precej spalo po več dni, tako da je prenočitev več. Po drugi strani pa število obiskovalcev ni tako veliko. Če na ogled posestva pridejo s petimi, šestimi avtobusi hkrati, se jih hitro nabere. Ob dnevu odprtih vrat ali na velikonočno ribarjenje jih pride po nekaj tisoč. Veliko je domačinov, pridejo pa celo iz Indije, Singapurja, s Filipinov. Seveda tudi Slovenci,« je poudarila sogovornica, sicer doma iz Mostarja, ki je po končani fakulteti pred četrt stoletja mislila, da bo delala v kakšni mirni župniji ali vrtcu. Začela je v italijanskem centru za begunce, ko je na Balkanu divjala vojna, nadaljevala s hendikepiranimi in potem poučevala na gimnaziji. »Nisem si predstavljala, da bom kdaj delala stvari, kakršne počnem zdaj. To mi je življenje prineslo na pot.«
Vse legalno, vse zakonito
V turizem jo je napotila nuja. Na obisk v Lužnico so prihajali Nemci, ki so si želeli ogledati Zagreb, Dalmacijo, Slavonijo. Sestra Berislava: »Nastala je zadrega, ker v naši državi nihče ne sme voditi turistov, če nima licence. Nismo mogli za vsako skupino najemati vodnika. To je drago. Šla sem na tečaj za vodnike in tako prišla v stik s svetom turizma. Neka pravnica mi je svetovala, naj Lužnico registriramo širše, da programov ne bi izvajali ilegalno. Prijavili smo več kot 70 dejavnosti. Tudi turistično agencijo imamo. Res je, da zdaj plačujemo višje takse in davke, ampak vse, kar delamo, je v skladu z zakoni.«
Cerkvenim zakonom se sestre podrejajo, kolikor morejo. Vsako jutro imajo že ob šestih mašo, čez dan pa vsaka po svoje najde stik z Bogom. Tudi z delom. »Naš zavetnik, sv. Vinko, je rekel, da so naši samostanski hodniki mestne ulice. Red sester usmiljenk je usmerjen k ljudem in k delu zanje, tako da s svojimi dejavnostmi ne kršimo nobenih pravil,« je poudarila sogovornica.
Med sprehodom po osemhektarskem, zavidljivo urejenem parku nas je zmotil nenavaden hrup. Iz zavetja drevesne krošnje je na sodobni rdeči kosilnici pridrvela 65-letna sestra Renata, že prej omenjena direktorica za kmetijstvo v podjetju Lužnica, d. o. o., ki je do upokojitve na začetku vojne 22 let delala kot medicinska sestra na kardiološkem oddelku Zemunske bolnice. »Včasih po 24 ur nisem videla dnevne svetlobe, zato zdaj v delu na prostem zelo uživam. Pa tudi na stroje se spoznam. V naši bolnici smo prvi na območju takratne Jugoslavije imeli ultrazvok. Od takrat sem z aparati na ti. Tudi avto sem vedno sama popravila. To mi preprosto leži,« je pripomnila Renata in potarnala: »No, danes ni najbolj primerno za košnjo, ker je trava zaradi dežja mokra. A če hočem vse pokositi, moram to malenkost zanemariti. Letos je toliko dežja! Rastline ogrožajo bolezni. Ker želimo pridelavo ohraniti na biološki osnovi, imamo kar nekaj težav. Sicer pa je naša skrivnost v tem, da namesto umetnega gnojila uporabljamo humus, ki ga pripravimo same. Odlično se obnese! Zdaj načrtujemo še dodatne rastlinjake, da bomo imeli zelenjavo vse leto. Ljudje zelo povprašujejo po njej. Letos smo jim prodale precej zabojčkov. Če bi bilo vreme boljše, bi se nam vložek gotovo povrnil. Pridelali smo zelje, lubenice, melone, paradižnik, bučke, kumare, fižol, grah, krompir, korenje, peteršilj, zeleno, vse, kar potrebujemo za goste.«
Vonj po dobrotah
V pristojnost sestre Renate sodi tudi moderna pekarna, kjer svoje spretnosti udejanja sestra Klara, ki peče imeniten kruh, kolače in vsa peciva za potrebe Lužnice. Medtem ko smo se pogovarjali, se nam je s prostranih polj počasi približevala 84-letna sestra Tarzicija. Kar v predpasnik je nabrala posušene stroke fižola: »Jaz sem že dolgo upokojena,« je poudarila, »a zdravje mi, hvala Bogu, še dobro služi, zato pripravljam semena, da jih bomo spomladi sejale. Tako vsaj malo prihranimo. Veste, kako drage so male semenske vrečke? Pa še čisto malo semena je v njih! Zakaj bi to kupovali?«
Tudi ozimnice ne kupujejo. Ko smo prišli v dvorec, je vonj iz kuhinje razkril, da so sestre vlagale pridelek. »Naša kuhinja je zelo sodobno opremljena. Imamo več kotlov iz inoksa, vse aparate, celo konvektomat ... Vse je elektronsko. Jaz zelo rada kuham, a tu ne bi znala nič spraviti skupaj,« je priznala Berislava, medtem ko se sestri Lauri ne zdi nič takega, če mora pripraviti obroke za več kot sto ljudi: »Zakaj bi bil problem? Saj ne kuhamo à la card, imamo le en meni. Danes na primer smo imeli za kosilo juho, stročji fižol, skutine palačinke in solato. Ostalo mi je še toliko časa, da sem lahko vložila nekaj paprike.«
Toliko o mirnem življenju nun za samostanskimi zidovi! Sestre iz Marijinega dvora v Lužnici gotovo zrušijo še tako trdne stereotipe. Vsaka »pokriva« najmanj tri delovna področja. Sestra Berislava na primer fotodokumentira vse dogodke na posestvu. »O, fotografiranje je moja strast. To sem prinesla iz družine. Moj pokojni oče je bil odličen fotograf, zdaj pa se s tem ukvarja tudi brat,« je ponosno povedala in nam pokazala še bogato galerijo fotografij, ki še tako trmastega skeptika prepričajo, da so lužniške sestre usmiljenke res nekaj posebnega.
