Za turiste, ki opazujejo kite grbavce, kako se s svojimi mladiči igrajo v tropskih vodah ob obali Ekvadorja v bližini mesta Puerto Lopez, je to nepozaben prizor: kiti plavajo tik pod vodno površino, tako da so dobro vidne njihove velike plavuti, z repi udarjajo po morski gladini in brizgajo vodo iz nosnih odprtin. Podobne prizore je mogoče zaslediti ob vsej južnoameriški obali – od mesta Puerto Piramides v Argentini do kraja Caba Blanco v Peruju in Bahia Malage v Kolumbiji.
Presuhi, polni parazitov
Kiti vsako leto preplavajo na tisoče kilometrov od Antarktike do ekvatorja, kjer se parijo in kotijo mladiče. Ti so ob rojstvu dolgi od tri do 4,5 metra in lahko tehtajo več kot eno tono. A voda oceanov je vse toplejša, zato so se začeli kiti seliti prej in na bolj oddaljena območja. Toplejša voda pa uničuje zaloge krila (male, rakom podobne živalice, ki so del zooplanktona), ki so glavna hrana teh velikih sesalcev. Kiti na dan pojedo po nekaj ton krila, da se okrepijo in pripravijo zaloge za dolgo potovanje.
Ker je voda v oceanih vse toplejša, to vpliva na njihovo biološko uro, ki jih tako predčasno opozarja, da je napočil čas za selitev. »Začeli so spreminjati svoje selitvene cikluse. Običajno so sem prihajali junija, zdaj pa jih opažamo že maja,« pojasnjuje Cristina Castro.
Na Antarktiki manj krila,
Roger Payne, ameriški znanstvenik, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja svetu predstavil pesem kitov grbavcev, pravi, da so kiti še posebej ogroženi zaradi zakisanosti oceanov, ki jo povzroča povečanje ogljikovega dioksida v vodi. Raziskave, ki so jih 45 let izvajali v Argentini, so pokazale, da te in druge posledice podnebnih sprememb uničujejo hrano kitov. »Samice kotijo mladiče samo, kadar so ugodne razmere za njihovo prehranjevanje,« je povedal Payne. Ker je na Antarktiki vse manj krila, se je zmanjšalo število na novo skotenih kitov ob ekvatorju, poleg tega imajo mladiči zaradi pomanjkanja hrane vse manj možnosti preživetja. »Vse je povezano,« pravi Mariano Sironi, argentinski kolega ameriškega znanstvenika, ki je prav tako specialist za proučevanje teh velikih sesalcev.
Posebno skrb vzbuja novica, ki so jo objavili pred kratkim: v odmaknjenem zalivu v Patagoniji na jugu Čila so našli najmanj 337 mrtvih kitov, ki so očitno poginili zaradi izčrpanosti. V zadnjem času je to največja skupina živali, ki so poginile na enem mestu. »To je pravo znamenje apokalipse,« pravi Vreni Haussermann, ena od znanstvenic, ki so junija sodelovale v raziskavi.
Ne ve se, kaj je povzročilo smrt omenjene jate kitov, pa tudi ne, ali je morda tudi ta dogodek povezan s podnebnimi spremembami. Zaradi cikličnega segrevanja osrednjega Pacifika – tako imenovanega pojava El Nino – se razmere dodatno zaostrujejo, po svoje pa je ta pojav nekakšen znanilec prihajajoče nevarnosti, opozarjajo znanstveniki. El Nino je že povzročil razdejanje na Galapaških otokih, v tem biološko sila bogatem raju, kjer je zaradi vremenskih vplivov že poginilo 90 odstotkov morskih legvanov, 50 odstotkov morskih levov, 75 odstotkov pingvinov in skoraj vsi galapaški kožuhasti tjulnji, mlajši od treh let.
Živali trčijo ob ladje
Poleg tega kite ogrožajo tudi različne človeške dejavnosti: zgodi se, da živali trčijo ob ladje ali pa ostanejo popolnoma brez orientacije, ker hrup, ki ga na morju povzročajo ljudje, moti njihovo medsebojno komuniciranje.
Sicer pa že od leta 1986 velja moratorij lova na kite. V tem času so te živali postale velika turistična atrakcija v številnih deželah ob njihovi poti na sever in nazaj proti Antarktiki. Njihovo preživetje je ključnega pomena za ohranjanje zdravja v svetovnih oceanih. Iztrebki kitov vsebujejo velike količine železa, s katerimi se hranijo mikroskopske alge, ki so življenjskega pomena za obstoj morske prehranjevalne verige. »To je tisto, kar ohranja pri življenju vse, kar živi v oceanih,« poudarja Roger Payne.