Recikliranje kot življenjsko poslanstvo

Matic Praznik je eden tistih umetnikov, ki tako rekoč iz vsakega prostora naredijo atelje. Svojevrsten atelje je tudi njegova delavnica ob stari zapuščeni hiši v vasi Pušče: polna železja, vijakov, starih in pošteno obdelanih miz, orodja, pnevmatik ... Čeprav so nekateri kosi videti pozabljeni, jih hrani – prepričan, da bodo nekoč prišli prav. Mladi pedagog namreč na vsakem koraku sledi filozofiji »naredi si sam«.

Njegova delavnica je tako polna stvari, da še sam kdaj pozabi, kaj se skriva pod kakšnim kupom ali kakšno rjuho. Recimo njemu zelo ljubi MZ ETZ 250, kakor je stari motor, ki nima le kulturno-tehniške, ampak tudi čustveno patino, opremil z imenom. »Z njim sem šel na prvi daljši izlet. Po vsej Dalmaciji in vseh otokih ...« je dejal in do konca odstrl rjuho. »Ta je hud, pišuka, saj res!« je zadovoljno ugotavljal. In že v naslednji sapi začel razlagati, kje na motorju je pustil svoj pečat. Nekatere dele, denimo prtljažnik, je že porabil za nekaj drugega, nekateri kosi ležijo na kupu, ki bi ga večina ljudi poskušala čim prej spraviti na deponijo.

Toda triintridesetletni Matic Praznik zna vsako reč, pa naj se zdi še tako neuporabna, porabiti tako, da je videti, da je bilo njeno mesto natanko tam, kjer je. Kos stare lesene ograje, ki jo je odstranil iz stanovanja, je zdaj nosilec na stojalu za platna. Brez Matičeve razlage sploh ne bi opazili, da je kos, ki je zdaj že pod debelim nanosom barv, res del ograje. Ne samo da stare predmete uporabi, ti so pravzaprav tudi nekakšen vodnik po njegovem življenju: miza je del starega kuhinjskega pulta, ki so ga imeli doma, star kuhalnik je iz jazz kluba, kjer je delal, ventilator je zavržen kos iz bifeja na drsališču, kjer je prav tako delal, prijateljica mu je podarila sod, ki je postal zelo varčen »vodovod« v delavnici, staro peč na drva je sam privlekel z vikenda, star glasbeni stolp se je prijatelju »pokvaril«, nabral je še kup drugih zavrženih zvočnikov in si v delavnici ustvaril pravi »surround sound« ... In tako se v blogu na spletni strani Zelena Ljubljana v šali zahvaljuje »donatorjem«: »Hvala za smeti!«

Res si naredi sam

To, čemur danes pravimo »naredi si sam« (ali DIY – Do It Yourself) ter »ponovno uporabi« (Reuse) in se je zasidralo kot pomemben trajnostni vidik življenja sodobnega urbanega človeka, je v njem od otroštva. »Nobena stvar nikoli ni bila povsem po mojem okusu. Vsaki sem kaj dodal, jo po svoje dodelal.« In ravno tako ga je od nekdaj privlačilo blato. Še v vrtcu je bil, ko je dobil prvo BMX-kolo, ki mu je najprej odstranil kolesca. Kolo je prineslo Maticu veliko blatnega veselja, staršem pa jeze – mami zaradi umazane obleke, očetu zaradi umazanega kolesa. Zato mu je oče nekoč zagrozil, da bo imelo naslednje kolo »strehce«, torej blatnike, ki bodo zadržali vsaj nekaj umazanije. Res se je to zgodilo, a kaj, ko je zapeljal v prvo lužo in bil spet od glave do peta blaten. Zato je mulec vzel plastenko, jo prerezal in z njo podaljšal blatnike. To je bilo v drugem razredu osnovne šole, ko so živeli še na Fužinah, je brskal po spominu. Ko je bil ta nesporazum z očetom rešen, so se začeli novi, saj je Matic ves čas stikal za njegovim orodjem. Problem je bil rešen tako, da je v petem razredu dobil svoje prvo orodje in začel predelovati reči. »Zakaj bi kupil, če lahko sam naredim?« se je resno vprašal in se zazrl v napol razdrt motor sredi delavnice, se sklonil h kolesu in začel sam pri sebi razglabljati: »Hmmm, tega pa sploh opazil nisem ...«

Svoje delo v delavnici vrednoti po tem, koliko je privarčeval: »Za popravilo tega motorja bi gotovo plačal petsto evrov. Sam ga 'šraufam', recimo, deset ur, kar pomeni, da sem zaslužil petdeset evrov na uro. Ni slabo!« Medtem je zavrela voda na kuhalniku, Matic je vzel kozarca, ju umil pod pipo iz soda, s stare nočne omarice vzel mleko in postregel kavo, potem pa se znova malce ležerno naslonil na delovno mizo ter med prsti, na katerih je bilo videti, da je popravljanje motorja umazano delo, počasi zvijal tobak. Prvi predmet, ki ga je izdelal sam, je bil povezan s kavo. Mizico si je zaželel, ko so se s starši preselili v Velike Lašče in je dobil svojo sobo ter hkrati prostor, ki ga je lahko oblikoval po svoje. »Šel sem na deponijo v Laščah in tam našel star boben od pralnega stroja.« Nastala je mizica za kavo, ki jo še vedno uporablja. »Perfektna je!« Takrat je hodil v prvi letnik srednje šole za oblikovanje in fotografijo, po kateri je bil, kakor je priznal, malo izgubljen. »Nisem vedel, kaj bi, zato sem si vzel leto časa za razmislek, vmes pa malo kelnaril.« Med drugim je delal v jazz klubu Gajo – »zaradi jazza« – in kmalu postal tudi tamkajšnji hišnik (kot v drugih lokalih, kjer je delal). Glasba je tudi sicer zelo pomemben del njegovega življenja: »Brez glasbene umetnosti tudi likovne ne bi bilo.« Z ekipo prijateljev sestavljajo skupino didžejev JuicyJuice.

Prvinskost in luksuz

»Potem je šla sošolka, Severa Gjurin, študirat likovno pedagogiko in rekla: Matic, to je zate! Sploh nisem razmišljal, povsem sem ji zaupal, šel na sprejemne izpite in jih naredil.« Med študijem je užival: »Končno sem delal nekaj zanimivega!« Kmalu si je uredil atelje/delavnico in začel ustvarjati. Sprva je res veliko slikal, pripravljal je tudi razstave, toda kakor mnoge mlade ga je počasi srečala realnost: od tega, kar je študiral, ne bo mogel preživeti: »Za slike prav veliko ljudi nima denarja.« Ker je po naravi praktik, je tudi tukaj ubral takšno logiko, se prijavil na razpis za učitelja v Osnovni šoli Velike Lašče in tako zdaj dela v podaljšanem bivanju. Za tem ni začutiti nobenega obžalovanja. »Zakaj? Imam perfektno službo! Hočem to delati, ker si s tem tudi omogočim odplačevanje kredita za stanovanje in plačevanje najemnine za delavnico, v kateri lahko šraufam in ustvarjam. Ne zamenjam!?? je vzkliknil.

Z dolgoletnim kreditom – ki pa je v mesečnem znesku še vedno nižji kot najemnina – je dobil nov prostor za ustvarjanje, podobno kakor je bil vsak, kamor se je preselil, tega pa je bilo veliko, se je smejal Matic. »Pa nikoli nisem kupil nobenega pohištva.« Tudi v stanovanju na Vodmatu v Ljubljani je staro spalnico prodal in jo zamenjal s tisto, ki si jo je sam naredil iz palet, tudi za drugo pohištvo je uporabil odpadni material: televizija je k steni pritrjena s skirojem, pod njo je polica, ki stoji na starem radiu, luč je sestavljena iz starega avtomobilskega dela in kosa breze, avtomobilski deli so del skulptur, slike so kajpak tudi njegove ... Iz starega odpadnega materiala je pred časom na novo opremil bar Prulček, kjer se je sukal tudi zato, ker je »pogrešal Gajo«, nato še kakšno stanovanje in postavil kakšno vrtno garnituro iz palet ter tako našel nov način izražanja. Z uporabno umetnostjo, je dejal, še vedno lahko poteši svojo umetniško slo (»Kot umetnik pač moraš ustvarjati.«) in hkrati naredi nekaj uporabnega. »Moje razstave bodo v zasebnih galerijah,« je zadovoljno sklenil.

Na velikem potovalnem enduro motorju, ki stoji sredi delavnice, je nalepka Recycled by Matic Praznik (Recikliral Matic Praznik) in podobno kot ves prostor tudi ta razkriva domiselnost. Zaščito za zadnjo luč, s katero zadnje čase nima prav velike sreče, je naredil iz zavržene plastike od nagrobne sveče. Namesto originalne prednje luči je vgradil traktorsko in jo zaščitil z delom stare nakupovalne košarice. Za posodo za orodje je uporabil kos plastične vodovodne cevi ...

Čeprav si v življenju želi čim več prvinskosti, si privošči tudi luksuz: »Ko gremo na izlet z motorji, resda prespimo v naravi, toda jemo najboljšo hrano izpod peke.« Zato pravi, da je bogat, zelo bogat. In verjame, da se ljudem, ki delajo s srcem in dobro mislijo, zgodijo dobre reči.