Revija, ki ima najboljšo tetko na svetu

Najstarejša revija za najstnike Pil, ki letošnje šolsko leto praznuje 70 let, se je s štirih strani za Titove pionirje razširila na slikovitih devetdeset

tor, 28.11.2017, 10:49; spremenjen: 12:00

»Vsi govorijo, kako si najboljša tetka, zato sem se odločil, da ti pišem. Imam kar nekaj problemov. Že zelo dolgo sem zaljubljen v neko punco. Čeprav je to lani izvedela, se letos pretvarjam, da sem v neko drugo punco,« je trinajstinpolletni Matevž v Pilu zaupal slavni teti Justi. Ta si na straneh revije za najstnike že kakšnega četrt stoletja prizadeva zmanjšati njihove velike težave in s kančkom humorja pomiriti obupanega odraščajočega človeka.

Tudi Matevžu je odgovorila v prepoznavnem slogu in z nasvetom o iskrenosti – naj se neha pretvarjati, da je zaljubljen v neko drugo. »Varaš sebe, varaš tisto dekle. Čemu le? Kot bi jaz hodila s poštarjem Gezo gledat balinarsko prvenstvo Šiške in se pretvarjala, da je to nekaj najlepšega v mojem življenju, samo zato, da bi obdržala Gezo za prijatelja. Mogoče nimaš priložnosti, da bi bil s tisto, ki ti je všeč, ampak ali misliš, da imaš več možnosti, če igraš pred njo in drugimi, da ti je všeč neka druga? Bojim se, da te bodo hitro prečitali. To zmorejo samo najboljši glumači,« mu je odgovorila na problem številka 2 v njegovem pismu.

Šnofijeva druščina

Medtem ko so njeni nasveti na očeh slovenskega najstniškega občestva, pa je sama teta Justi zavita v debele plasti tančic. V uredništvu kot kakšen dragocen zaklad skrivajo podrobnosti o njej, zato se je drži enak status, kot ga imata dedek Mraz in Božiček. A je kljub vsemu v zadnjem desetletju dobila resno konkurenco – kužka Šnofija. Tudi on je zasut s pismi, povrhu pa mladi bralci urednici Pila Jani Zirkelbach pogosto naročajo, naj mu privošči še kakšno kost. Na začetku izhajanja Šnofijevega stripa je prejela pisemce, v katero je njegova oboževalka priložila čisto prave kosti.

»Ko sem pred desetletjem prevzela urednikovanje Pila, sem vsebine na novo zastavila. K sodelovanju sem povabila vsestranskega ustvarjalca Boštjana Gorenca - Pižamo in striparja Mateja de Cecca, ki sta ustvarila tega stripovskega junaka, zdaj neločljivo maskoto Pila,« Jana Zirkelbach opisuje Šnofijevo skotitev pred desetimi leti. V tem času so ga bralci posvojili kot vrstnika – navsezadnje govori in hodi v (pasjo) šolo, mučijo ga običajne najstniške težave, ima simpatijo Kodrlajsasto Pepco, nagajata pa mu sosedova mačka in Bulo, opisuje sogovornica Šnofijevo druščino, o kateri so doslej izšle tri knjige.



Za njihovimi pogovori v belih oblačkih, ki so natisnjeni tudi na plakate in razobešeni po šolah, se skrivajo pomembna sporočila o različnih temah; od medvrstniškega nasilja in zlorabe drog do varnosti na spletu. »Naši glavni junaki nikoli niso vitki, lepi in popolni pa tudi zmenki nikoli ne potekajo po načrtu. Trudimo se spodbujati prijazne medosebne odnose, poleg vseh tem, o katerih mi bralci sami pišejo, da si jih želijo brati, pa predstavljamo aktualne novice tako iz sveta politike kot znanosti. V zadnjih številkah smo pisali o Severni Koreji, atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja pa o Nobelovih nagrajencih in morskih živalih, ki so se po svetu razselile zaradi cunamija na Japonskem pred šestimi leti. Je pa res, da je kar polovica naših vsebin iz sveta popularne kulture, saj današnje otroke zanimajo predvsem hollywoodski filmi, junaki tujih in domačih televizijskih serij. Zato smo na njihovo željo lani morali objaviti intervjuje z vsemi igralci Usodnega vina pa nastopajočimi iz oddaj Zvezde plešejo in Znan obraz ima svoj glas. A to je odraz časa, v katerem živimo,« poudarja sogovornica.

Odraz časa in duha

Toda Pil je bil že od svoje prve številke 18. februarja leta 1948 – tedaj še kot Pionirski list na štirih straneh – vselej odraz časa in duha. Rodil se je v povojnih letih socializma, Titove Jugoslavije, njegovih pionirjev in mladinskih delovnih brigad, spodbujal jih je h gradnji nove domovine in krepil domovinsko zavest. Poleg pogostega poročanja o tovarišu Titu so strani polnile novice o štafeti in dnevu mladosti, o tem, kaj počnejo vrstniki po Jugoslaviji, saj so bralci na naslov Pionirskega lista pošiljali najrazličnejše prispevke in pisma. Eden prvih urednikov je bil oče zdajšnje urednice Miran Zirkelbach, ki je z revijo ostal tako ali drugače povezan vse življenje. »Iz obdobja očetovega urednikovanja se najbolj spomnim Jugoslovanskih pionirskih iger, pri katerih je sodeloval tudi Pil. Ker je bilo uredništvo številnejše, je pogosto gostoval po šolah in jih obiskoval, zato je bil Pil bolj aktivno vpet v šole, več je bilo druženja z učitelji, ki so bili dragocena vez za uredništvo,« pove Jana Zirkelbach.

Okoli leta 1965 je nastopil prvi prelom z uveljavljenimi temami, na strani je vstopilo več otroških vsebin, več literarnih prispevkov priznanih avtorjev od Toneta Pavčka in Daneta Zajca do kakovostne prevodne literature, denimo Pike Nogavičke Astrid Lindgren ali Mary Poppins Pamele Travers. Prav tako je sodelovalo več priznanih likovnih ustvarjalcev, med njimi Jože Ciuha, Milan Bizovičar in Aco Mavec. Božo Kos je v stripu objavljal dogodivščine kavboja Pipca in Rdeče pese. Ta podobnost s Cicibanom je po besedah urednice ena od največjih razlik z zdajšnjim Pilom. »Če bi bil Pil danes bolj literaren in ilustriran, ga najstniki zagotovo ne bi prebrali,« je prepričana.

Vesela šola

Leta 1968 so na pobudo Ivana Bizjaka in pod urednikom Igorjem Longyko ustanovili Veselo šolo, s katero so si želeli širiti obzorja bralcev z vsebinami, ki jih ni bilo v učnem načrtu, kar je naletelo na velik odziv po vsej Sloveniji. V najboljših časih se je v reševanju nalog preizkušalo okoli 95.000 šolarjev. »Danes je Vesela šola mnogo skromnejša, a je s približno 11.000 tekmovalci še vedno eno najbolj množičnih državnih tekmovanj. Okoli 70 državnim prvakom na leto pa tako kot Vegova, Stefanova in Cankarjeva priznanja prinaša dodatne točke za Zoisovo štipendijo. Kar je zlasti za devetošolce bolj ali manj tudi največja spodbuda, da sodelujejo,« pravi sogovornica, ki je v 14 letih, ko je delala kot šolska psihologinja, sodelovala tudi kot mentorica.



Nekje med letoma 1970 in 1980 so se vzpostavili temelji današnje revije. Stripi so ostali, strani pa so začeli polniti intervjuji z uveljavljenimi pisatelji, več je bilo literature, prihajali so reportaže, naravoslovni članki, zanimivosti iz sveta, domovinska vzgoja pa se je umaknila kulturi. Koncept revije se po letu 1989, ko se je preimenovala v Pisani list, ni več bistveno spreminjal, le zaradi precejšnjega upada branosti se je enajst let zatem razdelila na mesečnik Pil za mlajše otroke ter tednik Pil Plus za starejše. A po razmahu interneta, ko so naklade začele strmo padati, je obstala le ponovno združena različica – Pil, kakršen izhaja še danes.

Zarja Koliševska, ki je med septembrom 1976 in decembrom 2007, torej vse svoje poklicno življenje, kot urednica bedela nad revijo, to obdobje opisuje kot »zelo lepe čase«. Bila je tista, ki je z navdušenjem sprejela teto Justi, ko se je uredništvu pred približno petindvajsetimi leti kar sama ponudila kot svetovalka mladim dušicam, saj se ji je zdelo, da bi s svojim bolj tetkovskim načinom lahko pomirila tegobe. In ko je tam nekje v prvi polovici 90. let začela svoj prijazni besedni pohod med mlade bralce, je bila njena rubrika drobcena, danes pa se razširja čez tri strani.

Zrahljana jezikovna pravila

Kot opaža Zarja Koliševska, ki Pil še danes vsak mesec prebere od prve začetnice do zadnje pike, se težave današnjih otrok ne razlikujejo dosti od težav tistih, ki so odraščali v času njenega urednikovanja. Sama je ohranila dragocene spomine predvsem na srečanja, ki so združevala pionirje dopisnike, tudi tiste z več pesniškega in pisateljskega daru na literarnih večerih. »Obiskali smo vašo časopisno hišo pa Radio in televizijo Ljubljana oziroma Slovenija. Spominjam se, kako smo se Festivala otroka v Šibeniku enkrat udeležili z zmagovalci našega medrepubliškega literarnega natečaja, in naj povem, da se mi je pred kratkim po facebooku oglasila ena od udeleženk. Vse to človeka navdaja z veseljem,« pripoveduje sogovornica.

Že pred dvema desetletjema so razrahljali jezikovna pravila, zato vsaj v prispevkih otrok prevladuje sleng, lektorice popravijo le velike začetnice, vejice in najhujše slovnične napake. Sočnost avtorskega izraza dopuščajo tudi sodelujočim avtorjem, med katerimi so najbolj priljubljeni Vinko Möderndorfer, Irena Duša in Urška Kaloper.

»Kot opažam, je otroke bolj strah kot nekoč, da bi se starši ločili, bolj odkrito govorijo o stiskah v družini, znajo prepoznati spolno nadlegovanje in medvrstniško nasilje, tudi zato, ker jih k temu spodbujamo na vsakem koraku. Nekoč tudi niso stisk izkazovali z rezanjem žil tako kot danes, ob čemer bi se kazalo vprašati, v kakšni družbi živimo,« poudarja Jana Zirkelbach. Pilove bralce opisuje kot negovane otroke, ki jim starši bralno kulturo privzgajajo od malega. Njihovo število po koncu krize vnovič raste – naklada dosega 7500 izvodov, kar štejejo za velik uspeh, saj pozornosti najstnikov v zadnjem desetletju ne odžirajo le druge revije za najstnike, temveč poleg televizije zlasti internet in pametni telefoni.

Prijavi sovražni govor