Tiskane izdaje
Najprej so v njihove šole prišli kitajski profesorji, zdaj bodo prevedli v angleški jezik kitajske učbenike za matematiko – za britanske osnovnošolce. Kot piše China Daily, je Colin Hughes, upravni direktor Collins Learning, ki je del založniškega velikana Harper Collins, razglasil podpis sporazuma o prevajanju učbenikov za »zgodovinski trenutek«.
»Kolikor vem, se v zgodovini kaj takega še ni zgodilo,« je dejal Hughes, čigar založniška hiša bo septembra začela objavljati serijo šestintridesetih učbenikov, o katerih so ocenili, da bodo zvišali standarde matematičnega izobraževanja v Veliki Britaniji.
Že pred petimi leti se je v primerjavi z več kot pol milijona petnajstletnih učencev iz 65 držav pokazalo, da so britanski otroci v matematiki šele na 26. mestu, v pismenosti na 23. in v znanosti na 21. mestu. V raziskavi Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) se je hkrati pokazalo, da so bili otroci iz Šanghaja v vseh treh predmetih na prvem mestu. Otroci, ki hodijo v šolo v Singapurju, Hongkongu, Južni Koreji in na Japonskem, so se uvrstili v prvo deseterico, medtem ko je Velika Britanija prvič, odkar poteka tovrstno preverjanje izobraževalnih standardov, izpadla iz skupine najboljših dvajsetih držav.
Veliko denarja, malo učinka
In to kljub temu, da Velika Britanija zelo veliko vlaga v izobraževanje, celo več kot 98.000 funtov letno za vsakega otroka, kar je dvakrat več, kot v Šanghaju namenjajo za šolanje otrok. To je bil alarm, ki je opozoril na nujnost reform. Vznemirili so se pedagogi, pa tudi Konfederacija britanske industrije, ki opozarja na neposredno povezavo med kakovostjo znanja in stopnjo gospodarske rasti.
Ta tema se je nato spremenila v politični kamen, ki so ga konservativci zalučali v čelo laburistom z obtožbo, da so prav oni porabili za izboljšanje izobraževanja več deset milijard funtov, zdaj pa se je pokazalo, da je bilo vse skupaj zaman.
Nekaj je bilo treba storiti, in to čim prej. Najprej so poslali v Šanghaj skupino britanskih pedagogov, da bi si v živo ogledali, kako to počnejo Kitajci. Nato so povabili v Veliko Britanijo 120 kitajskih profesorjev, od katerih so pričakovali, da bodo delili z britanskimi kolegi »skrivnost šanghajske matematike«, kot so poimenovali njihovo metodo. Do lanske jeseni je tako več kot osem tisoč osnovnih šol po Združenem kraljestvu prešlo na kitajski model, ki ga bodo letos dopolnili še s prevedenimi učbeniki.
Zakaj je šanghajska matematika toliko boljša od evropske? Odgovor je težko strniti v en stavek, saj gre za preplet vrste dejavnikov. Eden od teh je veliko število ur, ki jih kitajski učenci vsak dan preživijo osredotočeni na matematiko. Ko seštejemo ure pouka in čas, ki ga porabijo za pisanje domačih nalog iz tega predmeta, ugotovimo, da Kitajci v nižji in višji srednji šoli preživijo najmanj petnajst ur na teden ob reševanju matematičnih nalog.
Rigidne vaje
Učna ura se začne tako, da vsi otroci vstanejo, se priklonijo in v en glas pozdravijo: »Dobro jutro, profesor!«, nato je zelo pomembno, da se ta disciplina ohrani, dokler zvonec ne naznani konca ure. Ko profesor med učno uro zahteva od učenca, naj predstavi svojo rešitev, se mora ta postaviti v položaj mirno in odgovoriti. »Izvoli, sedi!« profesor konča vsako predstavitev.
Britanci so vse to opazovali in ugotovili, da tudi njihovi otroci, ki med urami klepetajo ali se ličijo, na testih OECD pa dosegajo dokaj skromne rezultate, potrebujejo malce kitajskega duha. Velika Britanija bo za uvedbo šanghajske matematike v svoje šole v prihodnjih štirih letih porabila 41 milijonov funtov.
Bo to v resnici zvišalo standarde matematičnega izobraževanja na pričakovano raven? Bodo britanski otroci sposobni spremeniti svoj pristop do matematike, čeprav se bodo med učnimi urami iz tega predmeta vedli kot majhni Kitajci?
So naši otroci dovolj trdni?
S tem vprašanjem se ukvarja dokumentarni film BBC So naši otroci dovolj trdni?. Film spremlja poskus, ki so ga izvedli v šoli Bohunt v Liphooku. Petdeset otrok iz devetega razreda je moralo štiri tedne živeti tako, kot živijo njihovi kitajski vrstniki. Nosili so enake šolske uniforme. Pouk se je začel točno ob sedmih zjutraj. Enkrat na teden so morali imeti govor pred državno zastavo. Predavanja so bila sestavljena iz pisanja zapiskov in učenja na pamet, po končanem pouku pa so morali sami počistiti učilnico. Njihov delovni dan je trajal dvanajst ur, v tem času so lahko imeli le dva odmora za malico.
Profesorji so bili Kitajci
Že drugi dan je sistem razpadel. Učenci so bili nezadovoljni, ker med uro niso mogli postavljati vprašanj profesorjem, ki jim njihovo mnenje očitno ni bilo pomembno. Prav tako jim ni bilo po volji, da so se morali osredotočiti na ozek kurikulum in ob tem ostati celovita skupina.
Nato so počasi sprejeli prepisovanje s table, saj se jim je vse bolj zdelo, da si tako lažje zapomnijo tisto, kar je govoril profesor. Prijale so jim tudi vaje za oči, ki so jih izvajali vsakih dvajset minut. Tisti bolj nadarjeni so na koncu poskusa v dolgih profesorjevih monologih odkrili vidike problema, o katerem so govorili. Na koncu so se britanski učenci in kitajski profesorji razšli s solzami v očeh. Spoprijateljili so se, pa tudi spoznali, da se razlog, zaradi katerega so učenci v šanghajskih šolah tako uspešni v matematiki, ne skriva v metodi profesorjev, temveč v celotni kulturi in vrednotah, ki jih kitajski starši od malih nog prenašajo svojim otrokom.
Je torej v Veliki Britaniji ali katerikoli drugi državi v Evropi sploh treba uvesti kitajski način učenja matematike? Eni trdijo, da malce strožja disciplina in resna vadba ne moreta škoditi, drugi citirajo Yong Zhaa, avtorja knjige Kdo se boji velikega hudobnega zmaja?, ki se je tudi sam izobraževal v kitajskih šolah. »Kitajsko izobraževanje prinaša izvrstne rezultate na testih, kar je kratkoročni dosežek, ki izhaja iz učenja na pamet in napornega dela. Vendar to izobraževanje – tako kot sama kitajska država – ne ustvarja ljudi različnih, kreativnih in inovativnih znanj in talentov.« Ali Evropa v resnici tako zelo potrebuje šanghajsko matematiko?
