Tiskane izdaje
V zadnjih minutah tekme drugega kroga azijskega pokala med Jordanijo in Palestino se je nogometaš novomeške Krke Jaka Ihbeisheh z mojstrskim polvolejem z leve strani kazenskega prostora v še zdaleč ne le nogometno zgodovino vpisal kot strelec prvega palestinskega zadetka na velikih tekmovanjih.
Jakovi soigralci so zadetek slavili, kot da bi si z njim zagotovili uvrstitev v nadaljnje tekmovanje, 28-letni nogometaš iz Vodic pa jih je priganjal, naj vendarle nadaljujejo borbeno in agresivno igro. A to kljub zaostanku z ena proti pet ni kaj dosti zaleglo. Zadetek, ki ga je dosegel sin palestinskega očeta in slovenske matere, je bil zelo čustven trenutek, ki ga je slavilo več milijonov Palestincev po vsem svetu, predvsem pa v okupiranem Zahodnem bregu in na opustošenem območju Gaze, kjer so vojne rane še vedno na široko odprte, nogometne radosti pa so v najboljšem primeru lahko le kratkotrajni analgetik velike človeške tragedije. Jaka Ihbeisheh je – dobesedno – čez noč postal palestinski narodni junak. O čem takem pred nekaj tedni v »kruhoborskem« vsakdanjiku prve slovenske nogometne lige ni mogel niti razmišljati.
»Res je bilo zelo čustveno, a jaz sem bil v bistvu kar malo jezen, saj smo zaradi dveh zaporednih visokih porazov na tekmah proti Japonski in Jordaniji izpadli iz nadaljnjega tekmovanja. Sem športnik, ki želi zmagovati. A seveda se moram zavedati tudi naših realnih zmogljivosti in dejstva, da palestinska reprezentanca prvič v vsej svoji zgodovini igra na tako velikem tekmovanju, kot je azijsko prvenstvo,« nam je v soboto iz Canberre, kjer bodo Palestinci jutri odigrali še zadnjo svojo tekmo na prvenstvu, povedal Jaka Ihbeisheh, ki prve tekme proti Japoncem ni igral, proti Jordancem pa je bil slovenski Palestinec oziroma palestinski Slovenec, z naskokom najboljši igralec svojega, sicer precej oslabljenega moštva. Na igrišču je bilo celo videti, da Jaka s svojimi evropskimi navadami in taktično disciplino znotraj palestinskega moštva počasi prevzema »lidersko« vlogo. »Naš vodja je naš kapetan, ki ima tudi največ nastopov za reprezentanco. Njega se posluša. Res pa je, da sem sem in tja povzdignil glas, saj se mi je zdelo, da so se nekateri soigralci kar malo predali,« je nasmejano dejal Jaka, ki je med drugim nosil tudi dres ajdovskega Primorja in Domžal.
Jaka, ki je kar naenkrat postal globalna (ne le) športna zgodba in ponosen ambasador palestinskega boja za svobodo in državnost, si želi ostati del palestinskega reprezentance, ki bo po njegovem mnenju z leti le še rasla. Palestinska nogometna zveza je bila ustanovljena šele leta 1998. Reprezentanca, ki se ji je Jaka pridružil kmalu po tem, ko ga je predsednik sindikata slovenskih profesionalnih nogometašev (SPINS) Dejan Stefanović pred letom dni seznanil s predsednikom palestinske zveze profesionalnih nogometašev Ramijem Rabijem, pa se je na prestižni azijski pokal v Avstraliji, senzacionalno prebila z zmago nad Filipini v dodatnih kvalifikacijah.
Palestinski nogometaši so se za azijsko prvenstvo pripravljali v Dubaju, na Kitajskem in v domači Ramali na Zahodnem bregu, kjer so vadili na umetni travi. Pri sestavi reprezentance so imeli kar nekaj težav: nogometaši iz Gaze zaradi dolgoletne in uničujoče izraelske blokade enega najbolj naseljenih območij na svetu, kjer je bilo v lanskem bombardiranju ubitih več kot dva tisoč ljudi, v reprezentanci igrajo le redko. Ker nekaj Jakovih reprezentančnih igralcev živi v Izraelu, so, denimo, morali odpovedati prijateljsko tekmo z Iranom, saj zaradi izraelskih žigov v potnih listih ne bi smeli vstopiti v državo.
A nogomet je – še enkrat – premagal vse politične in človeške ovire in v primeru palestinske reprezentance potrdil, da je edini univerzalni jezik. Enako velja za Jakove neverjetno osebno zgodbo: z očetom je po tem, ko se je ta pri Jakovih treh letih in pol iz Slovenije vrnil v Palestino, palestinski nogometni zvezdnik stik – prek facebooka – spet vzpostavil šele pred tremi leti. Jaka je očeta na Zahodnem bregu kmalu tudi obiskal. Vse drugo je, kot se reče, zgodovina.
»Ozračje na Zahodnem bregu je bilo izjemno. Vsi so nas vabili na večerje, okoli nas se je ves čas nekaj dogajalo. Ponosen sem, da lahko igram za palestinsko reprezentanco in se iz dneva v dan bolje zavedam, da moja vloga ni le nogometna. To sem čutil tako na prijateljski tekmi na Kitajskem, ko nas je prišlo gledat 25.000 gledalcev, kot tu, v Avstraliji, kjer imamo zares veliko podporo in nam ljudje na vsakem koraku želijo dobro. To je res neverjetno doživetje,« je nadaljeval nogometaš, ki se bo če čez nekaj dni vrnil v neko povsem drugačno nogometno realnost in si močno želi, da bi Slovenija čim prej priznala palestinsko državnost.
