Tiskane izdaje
»Svinjsko dobra žlahta,« se je predstavila skupina mladih, ki je pristopila k mizi, od ranega jutra postavljeni na Prešernovem trgu v Ljubljani. Rutke so tudi tistim, ki se še niso predramili, izdale, da so to taborniki, in v nedeljo je po središču mesta tekalo skoraj 50 takih skupin. Mestna zveza tabornikov Ljubljana je s prireditvijo Urbani izziv sklenila praznovanje 20-letnice.
Svinjsko dobra žlahta je bila malo po pol deveti uri zjutraj ena izmed prvih skupin, ki so vsakih devet minut startale s Prešernovega trga in sledile 23 kontrolnim točkam, kjer so poskušale v čim krajšem času doseči čim boljši rezultat – ali pa se vsaj (oziroma predvsem) dobro zabavati. Za mizo na startnem mestu sta sedeli Manca Smolej in Katarina Ferlin in dobrovoljno sprejemali sodelujoče.
»Čez pol minute začnete,« je Manca sporočila naslednji skupini, »najprej imate hitrostno, potem zip-line.« Druščina se je takoj spustila v razigrano pregovarjanje, iz katerega je bilo mogoče razbrati, da jim je konec tedna že pobral nekaj moči. Urbani izziv je bil namreč dodatek tradicionalnemu Taborniškemu feštivalu, z njim pa je Mestna zveza tabornikov začinila 20-letnico obstoja in tako se je praznovanje zavleklo na ves vikend. A tisti, ki so pripravljali Urbani izziv, so utrujenost v nedeljskem jutru pripisovali predvsem zahtevnim pripravam in zadnjim opravilom pred prvim takšnim dogodkom. Vodja izziva Andrej Lenič si je okoli devete ure, ko je tekmovanje steklo in je vse dobro kazalo, oddahnil: »Nič nisem spal. Bil sem nervozen, kako bo šlo,« se je smejal in vendarle pomirjeno sklenil: »Mislim, da si bom čez kakšno uro lahko privoščil počitek.«
Poligon v avtobusu
Priprave so trajale približno pol leta, ko so začeli načrtovati praznovanje okrogle obletnice. »Hoteli smo nadaljevati tradicijo, a dodati kaj izvirnega, zabavnega in z aktivnostmi, ki bodo zanimive za mimoidoče,« je povedal Lenič. Vključili so tudi službe, s katerimi taborniki veliko sodelujejo; na tisti kontrolni točki so bili to reševalci, člani Rdečega križa in ljubljanska zelenca – eden se je za en dan spremenil v reševalni poligon, drugi v kavarnico. S sodelovanjem z Ljubljanskim potniškim prometom so želeli poudariti naklonjenost javnemu prevozu in za tabornike že na splošno značilno okoljsko ozaveščenost, je poudarila Helena Ločniškar, ki je v mestni zvezi odgovorna za odnose z javnostjo, sicer pa je dolgoletna pripadnica Rašiškega rodu. Ves konec tedna so se lahko orutkani taborniki z avtobusi LPP vozili brezplačno, tisti, ki so se udeležili Urbanega izziva, pa so se morali iz enega, ki ga je zajel dim in je bil prepreden z ovirami, tudi rešiti, nato pa na ploščadi Kongresnega trga oskrbeti poškodovance.
Takrat je prišla h kontrolni točki šele tretja skupina in našla na tleh pet ranjencev. Eden je ječal zaradi poškodb noge, drugi zaradi boleče roke, tretji je nemočno ležal ob avtomobilu, iz leve roke četrte je brizgala kri. Trije so že dobili oskrbo, zadnja je medtem stiskala plastično posodico z rdeče obarvano tekočino. »Kečap in tempere,« smo izvedeli pravo sestavo krvi, ki je tekla iz Živine roke. Mlada prostovoljka je bila drugič v stiski, pred tem so ji morali pomagati pri napadu panike. Nabora naslednjih bolezenskih stanj nismo izvedeli, vse dotedanje pa je precej dobro prenašala in tudi predstavniki Rdečega križa, ki so ocenjevali znanje sodelujočih, so se zdeli zadovoljni.
Po taborniško dobrovoljna sta bila tudi člana vodstva: starešina mestne zveze Jaka Fortuna in načelnik Zveze tabornikov Slovenije Domen Uršič. Ravno sta premagovala »zajtrk za s seboj« in delovala povsem brezskrbno, kajti tudi v oblačnem dnevu z napovedanim dežjem je bilo jasno, da se za nasledstvo ni bati. Mestna zveza tabornikov je nastala zaradi potrebe – da so lahko postali sogovornik občini in drugim institucijam in da so lahko začeli sodelovati na razpisih, je pojasnil Fortuna. Zdaj združuje rodove z okoli 1800 člani (vseslovenska zveza jih ima približno 10.000) in predvsem v zadnjih letih število narašča. Upad so zaznavali zlasti v devetdesetih letih, je dodal Uršič, takrat je kakšen rod tudi izginil. Eden takih je njegov rod Aragonitnih ježkov Cerkno, ki je znova vzniknil leta 1995 in ima zdaj 120 članov, kar je »lepo za tako majhno lokalno skupnost«.
Pregled taborniškega življenja
Jaka Fortuna je postal tabornik precej pred nastankom zveze, katere starešina je zdaj. Za točko začetka je označil kar svoje rojstvo (ki se je zgodilo prav na dan Urbanega izziva pred 41 leti), saj sta bila tabornika tudi njegova starša. Pri tabornikih pač rade vznikajo ljubezni, navsezadnje imajo vse potrebne sestavine: mladostno energijo, podobne vrednote, veliko se družijo … »pa ogenj in zvezde«, kakor je navihano sklenila Katarina DeBock, ki je dekliški priimek nadomestila z moževim. Filip DeBock je ravno tako tabornik, prihaja pa iz Belgije. V nedeljo sta uradovala na kontrolni točki ob Grudnovem nabrežju, Katarina pa je v paviljonu v parku Zvezda predstavila tako rekoč vse svoje taborniško življenje – v obliki rutk.
Tabornikom je bilo ob pogledu nanje verjetno vse jasno, nepoznavalci pa so potrebovali krajše vodstvo, da so si lahko sestavili zgodbo o tem, od kod prihaja katera in za kakšne zasluge si jo je pridobila imetnica. Na vrvici so visele rutke z evropskega tabora na Finskem, s svetovnega srečanja na Japonskem, tam so bile zamenjane rutke z domačih in mednarodnih taborov pa izobraževalske, nadomestek rutke z napisom »nimam rutke pa vodnica sem« in navsezadnje starostne, tudi tista za tabornike od 15 do 21 let. »To je obdobje, ko je največ dejavnosti, največ uživanja in največ strtih src, zato se je od njih najteže ločiti,« so se strinjali sogovorniki. »Ta najhujša pa je seveda vijoličasta,« sta sklenila Fortuna in Uršič, ki sta jima prav takšni viseli okoli vratu.
Kmalu se jim je pridružil še en »starosta«, Miha Maček, ki je bil načelnik mestne zveze kar šest let, in to že pri dobrih dvajsetih letih. To je v drugih skavtskih organizacijah po svetu tako rekoč nemogoče, pri nas pa lahko mladi taborniki dokaj hitro prevzamejo odgovorne naloge. Spodbujajo jih k izobraževanju in napredovanju po taborniški lestvici, vendar si v zadnjem času prizadevajo, da bi bili načelniki stari vsaj 18 let. »Smo največja mladinska organizacija v Ljubljani, ki temelji na prostovoljnem delu in zagotavlja otrokom izhodišče za poznejše življenje,« je poudaril Maček.
»Grozno dobro«
Načelniki in starešine so tokrat zagotavljali bolj moralno podporo, po ulicah so se podili v glavnem vodniki, ki so dopolnili vsaj 16 let. Mnogi študirajo v Ljubljani, zato premikanje po mestu ni bilo nikakršen orientacijski izziv, izziv so bile predvsem naloge, denimo zorbanje oziroma kotaljenje z veliko napihljivo kroglo ter supanje po Ljubljanici, spuščanje po jeklenici z grajskega griča, odklepanje lisic na avtomobilu, raftanje po tivolskem ribniku ali hoja po črti z očali, ki ustvarjajo vtis vinjenosti – če jih naštejemo le nekaj. Skupine na teh točkah so bile tako zatopljene v naloge, da jih ni bilo mogoče premotiti s klepetom, po ulicah pa se jim je tudi precej mudilo.
Anonimne lisičke iz roda Črnega mrava iz Most smo ujeli že na drugi točki, kjer so preizkusile, koliko energije lahko proizvedejo s kolesarjenjem. Rezultat, katerega gonilna sila je bil Tosja Flaker Berce, je pokazal 0,0082 kWh, toda razposajena ekipa se s številko ni veliko ukvarjala. In tudi ko smo jih srečali čisto na koncu – na Osnovni šoli Poljane, kjer se je zaradi dežja, ki je popoldne čisto zares zajel glavno mesto, sklenil izziv –, niso bili obremenjeni z rezultatom. »Ekipo smo sestavljali v glavnem poškodovanci, zato smo napredovali bolj počasi. Nismo prišli tekmovat, ampak se družit,« je dejala Maja Premrl. Do zadnje točke so potrebovali približno tri ure in pol, kakor so brskali po spominu, a čas ni bil pomemben, glavno je bilo, da so se imeli »grozno dobro«.
Za konec prijetna utrujenost
Razposajenost, ki je še vela v tej skupini, se je sicer zlagoma polegala, navsezadnje so prišli taborniki iz vse Slovenije in nekateri so bili na nogah že od petka. Štab Urbanega izziva, poljanska osnovna šola, je tako seval od tovarištva, pordelih lic in prijetne utrujenosti, ki so tabornikom precej domači. »Z vašo pomočjo smo dosegli, da ni toliko deževalo, kot so napovedovali,« je prireditev sklenil Jaka Fortuna in sprožil val mrmranja. Za izračun rezultatov, ki so jih dosegle skupine, so si vzeli nekaj dni časa in napovedali, da prvi Urbani izziv ni bil zadnji, nismo pa še izvedeli, kdaj bo naslednji.
