Veliko romanje sodobnega človeka

Aniña in Lea sta mladi Švicarki, ki sta vsakdanjik, obremenjen s pričakovanji družbe in drugimi tegobami sodobnega človeka, presekali s potovanjem. Prva se je odpravila na špansko romarsko Jakobovo pot v Compostelo, druga na potovanje z nahrbtnikom v JV Azijo. S kamero ju je spremljal socialni antropolog in religiolog Tommi Mendel in nastal je dokumentarni film Common Roads (Skupne poti), ki orisuje značilnosti novodobnega ljudstva popotnikov.

Tommi Mendel je pretekle dni sodeloval na poletni šoli vizualne etnografije, ki jo vsako leto pripravljajo na ZRC SAZU, z dokumentarnimi filmi pa tudi že na Dnevih etnografskega filma. Na poti je spremljal japonske romarje in na podlagi tega je nastal njegov prvi film Arukihenro (Walking Pilgrims ali Hodeči romarji), s kolegico Brigitte Nikles je posnel dokumentarec o porodnih ritualih kamboškega ljudstva Bunong ter štiri leta s kamero »opazoval« Aniño in Leo – od odločitve za potovanje do srečanja v letu potem. Tudi on je zapriseženi popotnik, trenutno sicer na družinskem dopustu (ima majhna otroka); na prvo potovanje je odšel kmalu po šolanju, pri dvajsetih. Po tem »krstnem« devetmesečnem potikanju po Mehiki, ZDA in Kanadi je obiskal Evropo, prečkal po dolgem in počez Afriko, prepotoval Bližnji vzhod, vzhodno in jugovzhodno Azijo, Iran, Pakistan ..., kakor je našteval, pri tridesetih pa začutil, da je čas, da se ustali in si ustvari »običajno življenje«. Na züriški univerzi je začel študirati socialno antropologijo in religiologijo, tam pripravlja tudi doktorat in predava. Potovanja ga niso pripeljala le do študija, temveč so precej pripomogla k temu, da govori pet jezikov, poleg nemškega še angleškega, španskega, francoskega in japonskega.

Zakaj so nahrbtnikarji zanimivi za antropološko proučevanje?

Zamisel sem dobil, ko sem pripravljal dokumentarni film o budističnem romanju na Japonskem. Ljudje so po 1200 kilometrov dolgi poti po otoku Šikoku, med katero obiščejo 88 templjev, ponovno začeli hoditi konec osemdesetih let, čeprav je tradicija zelo stara. Za vso pot potrebuje romar najmanj mesec in pol, še zlasti zanimivo pa se mi je zdelo, da se za takšen podvig odločajo prav Japonci, ki si le redko vzamejo dopust, daljši od desetih dni. Zato sem hotel ugotoviti, kdo so ti ljudje, kakšni so njihovi razlogi za romanje in kaj se zgodi po njem. Na terenu sem bil devet mesecev, pot sem tudi prehodil.

Ko sem film distribuiral, sem ljudi spraševal, zakaj jih to zanima. Ugotovil sem, da je okoli 20 odstotkov naročnikov že romalo po Jakobovi poti v Compostelo in so hoteli potovanje podoživeti v drugem kontekstu. To nima prav nič s katoliško vero, ampak gre za to, da so na poti, da so romarji.

V Common Roads primerjate dva tipa popotnikov: romarje in nahrbtnikarje. Zakaj prav ti skupini?

V času, ko sem pripravljal dokumentarec na Japonskem, bilo je v letih 2005 in 2006, je bilo še zelo malo etnografskih študij o romanjih, tudi o španskem. Do zdaj se je število drastično povečalo, kar kaže, da je fenomen sociološko zelo zanimiv. Sprva sem nameraval primerjati pohodnike na omenjenih romarskih poteh, kajti tega še nihče ni naredil. Toda hkrati sem imel svoje izkušnje s potovanji z nahrbtnikom, kar pa se mi je zdelo še bolj zanimivo za primerjavo.

V filmu – in tudi sicer med popotniki – je izrazito razlikovanje med turisti in nahrbtnikarji ter romarji, ki hodijo sami, in tistimi, ki gredo organizirano na božjo pot. Je ta razlika res tako velika?

Da, je, zaradi preprostega vzroka: nihče noče biti turist.

Ampak navsezadnje smo vsi turisti, ko potujemo ...

Res je, ampak to zveni kot nekakšna zmerljivka. (Smeh.) Gre preprosto za točko identifikacije, ki je pomembna za človeka, ki se identificira z neko skupino. Deluje podobno kakor vse druge identifikacije. Nahrbtnikarji si pravijo nahrbtnikarji, ker hočejo s tem povedati, da potujejo drugače, individualno in neorganizirano, da sledijo vodniku Lonely Planet ... Podobno je s pohodniki na španski božji poti, ki poudarjajo, da so oni pravi romarji, ne pa turisti v organiziranih skupinah.

Ljudje, ki jih obravnavate, delujejo kot nekakšno pleme. Združujejo jih podobna hrepenenja in želje, vsi sledijo eni knjigi ... Ali jih lahko poimenujemo kar ljudstvo popotnikov?

Mislim, da lahko. Pravzaprav pojav ni nov. Gremo lahko precej nazaj v zgodovino, do prvih raziskovalcev. Lahko pa si vzamemo za izhodišče pojav, ki mu v nemškem jeziku rečemo Wanderschaft, pri katerem gre za obrtnike, ki so potovali po Evropi. Popotovanje je bilo vedno tudi nekakšna oblika prehoda iz otroštva v odraslost, ki ni bilo povezano le z izobraževanjem, ampak tudi s pustolovščinami in usvajanjem drugačnega načina razmišljanja. V 17. in 18. stoletju so bili med angleško aristokracijo priljubljeni odhodi na študij v Evropo, kjer znova ni šlo samo za študij. Naslednji popotniki so bili hipiji v 60. in 70. letih, ki so množično odhajali v Indijo, v ZDA so se uveljavile poti gringov v Srednjo in Južno Ameriko. V hladni vojni in z iransko revolucijo, ki je prekinila pot do Indije, so tovrstna potovanja nekoliko upadla, rast pa se je spet začela v 80. letih z uveljavitvijo poceni letalskih poletov. To je sprožilo novi val nahrbtnikarjev. In prav v tem času so obudili romanja na otoku Šikoku in po Jakobovi poti v Compostelo. Vzporednice so torej zelo močne.

Med ogledom dokumentarca me je presenetilo, da se romanja udeležuje toliko mladih. Ali je vera v njihovem primeru sploh še pomembna?

Ne, v ospredju je predvsem potovanje. Pri tem razlikujem med dvema dejavnikoma: kaj me potisne nekam in kaj me nekje pritegne. Naša družba po eni strani omogoča potovanja, navsezadnje imamo čas in denar za to, po drugi pa jih tudi spodbuja. Popotniki niso več nekakšni izobčenci, ampak ima potovanje vlogo izobraževanja in je postalo pomembna točka v življenjepisu. Za to obstaja celotna infrastruktura. Na potovanje se ni treba več prav posebno pripravljati, samo vzameš Lonely Planet in narediš to, kar tam piše.

V tem smislu je še vedno ritual prehoda.

Da, ampak ne le ob koncu šolanja, tudi v času drugih življenjskih prelomnicah, kot so upokojitev, izguba zaposlitve, ločitev od partnerja ... To ni več omejeno le na zahodno Evropo, ampak se z izboljšanjem življenjskega standarda širi na druge dele razvitega sveta. Naša družba ima velika pričakovanja od nas tako glede delovne učinkovitosti kot izkoristka prostega časa. Vedno moraš biti kreativen in nekaj početi, toda tega vsak ne zmore.

Na poti se zjutraj zbudiš in edina skrb je, kaj boš jedel, kje boš spal, kaj si boš ogledal in kaj izpustil ... Za nekoga, ki potuje prvič, prinaša to čudoviti občutek svobode in predvsem občutek, kako bi bilo vredno živeti vsak dan. Toda to je zelo težko uresničiti. To tudi poskušam prikazati, zato se nisem omejil samo na potovanje, ampak sem dekleti spremljal daljše obdobje.

V dokumentarnem filmu je začutiti neznansko hrepenenje po izboljšanju, po tem, da bi na poti znova odkrili sebe, po družinski pristnosti, prijateljstvu ... Po enem letu se pojavi novo hrepenenje, to je novo potovanje.

Ko ljudje enkrat izkusijo ta občutek potovanja, ga želijo podaljšati, podoživeti. Zato gredo spet na pot in spet ... ter postanejo nekako odvisni od tega. Navsezadnje je to lep način življenja. Med potovanji se pogosto porodi občutek vključenosti v neko skupnost, popotniki velikokrat uporabljajo besedo »družina«. To ni nič nenavadnega: na poti je lahko navezovati stike, in ker teh ljudi ne srečaš v vsakdanjem življenju, si lahko z njimi še bolj zaupen kot s prijatelji doma. Podobno je bilo opaziti na Japonskem, tudi tam so zelo pogosto uporabljali besedo kazoku (družina).

Veliko romarjev na koncu poti vzhičeno vzklikne: »To hočem ponoviti!« Kakor da bi nenadoma začutili nekakšno praznino ...

Da, zaradi tega nekateri kar nadaljujejo. Spoznal sem dekle, ki je šla takoj po tem katoliškem romanju v indijski ašram. Enega izmed romarjev v Španiji sem pozneje, po naključju, srečal med potovanjem z Leo po JV Aziji in je že napovedal, da bo šel na taisto romanje tretjič.

Kako to, da so se romanja v sodobnem svetu tako oddaljila od izvorne vere posameznika?

Vse to je povezano z razvojem religije v zahodni Evropi. Vse manj ljudi si želi biti navezanih na tradicionalne oblike verovanj. To ne pomeni, da religija izginja, ampak da se spreminja. Najprej imamo možnost pridobivanja idej iz drugih religij in nato tudi izoblikovanja individualnih oblik. Pri romanjih, zlasti španskem, je začutiti mešanico ezoteričnih oblik, obračanja k starodavnim znanjem in drugih različic. Kajti osrednja vprašanja, s katerimi se človek ukvarja, so vselej enaka: od kod prihajam, kaj počnem tukaj, kaj se zgodi po smrti, kako naj živim ... Na ta vprašanja tudi znanost ne more najti odgovorov.

Zanimivo je bilo opazovati vašo vlogo med snemanjem. Problema vključenosti raziskovalca, torej antropologa, v opazovanje niste poskušali prikriti.

Nikoli se ni mogoče povsem izključiti. S svojo navzočnostjo vedno nekako vplivaš na subjekt obravnave, še zlasti če imaš ob sebi vedno kamero. Toda prav to sem poskušal tudi prikazati bodisi z odsevi v ogledalu bodisi z glasom ... To je realnost, takšna raziskava nikoli ne more biti povsem objektivna. Ni pa naratorja, zato sem pravzaprav lahko uporabil samo tisti material, ki so mi ga dali opazovanci.

Aniña, romarka, je na eni točki obžalovala, ker ni šla na pot sama. Kako ste dosegli tolikšno sproščenost, da je to priznala pred kamero?

Zelo sem zadovoljen, ker je nastal ta prizor. Po eni strani izraža povsem običajen problem, ki nastane, ko z nekom potuješ dlje časa, po drugi pa kaže na veliko zaupanje. Ni ji bilo neprijetno, ker je »javno« priznala, da ji ni več všeč, da jo spremlja kamera. In podobno kot je ona doživljala trenutke, ko jo je motila moja navzočnost, sem tudi jaz bil kdaj nejevoljen, če nisem dobil materiala, kakršnega sem si želel. Ker je projekt trajal štiri leta, je bilo tveganje, da si bo katera od deklet premislila, velika. Zato sem res vesel, da mi ga je uspelo izpeljati.