Za nezakonske: Pankracij, Servacij, Radegunda in Suzana

Drobni in na videz neuporabni podatki v matičnih knjigah utegnejo biti zanimivi, pa ne samo, če med njimi najdemo, da je bila znana slovenska slikarka Ivana Kobilica 20. decembra 1861 krščena pri svetem Nikolaju v Ljubljani ali da so se starši Ivana Cankarja poročili leta 1867 v župniji Vrhnika. Podatki, zapisani v njih, so pomemben pokazatelj zgodovinskega dogajanja, poudarja mag. Tone Krampač, ki jih raziskuje že skoraj dve desetletji.

Višji arhivist v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani Krampač, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistriral z delom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir in napisal Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, je poudaril, da so matične knjige dragocene ne samo za tiste, ki zlasti zadnje čase brskajo po družinski zgodovini in sestavljajo družinsko drevo, temveč je velikokrat dobrodošel vir podatkov za različne raziskave in razlaganje zgodovinskih podatkov, česar pa se premalo zavedajo mladi raziskovalci in znanstveniki. Na svojem nedavnem predavanju v Narodnem muzeju Slovenije je predstavil predvsem zanimivosti, ki jih je v teh listinskih knjigah našel v različnih zgodovinskih obdobjih.

Krušni oče misijonar Luka Jeran

Med posebnostmi iz krstnih knjig je poudaril prvi vpis črnca na Slovenskem, pravzaprav njegovega krsta leta 1854 pri svetem Nikolaju v Ljubljani. Poseben je že zato, ker sega čez dve strani, kolikor so običajno porabili za vpis deset krstov. »Piše, da je bil 'negro' rojen v centralni Afriki v letih 1846/1847, da je bil ob tem krstu star osem oziroma devet let in da je bil krščen z več imeni: Jožef, Salvador, Maria Fidelis, Jeran Krajnsky oziroma Jožef Kranjski. V rubriki ime očeta piše, da je oče neznan, zapisan pa je krušni oče slovenski misijonar Luka Jeran, ki je črnčke 'pripeljal' v naše kraje in matične knjige, saj je bralce katoliškega lista Zgodnja danica navduševal, da so za 50 goldinarjev kupili črnskega otroka in mu v Evropi omogočili boljše življenje in šolanje. V domovino so se vrnili kot misijonarji ali drugih poklicev,« je pripovedoval predavatelj. V rubriki o dečkovi materi piše, da je bilo njeno prejšnje ime Hadmala, da pa se poslej imenuje Marija. Na kratko je opisano tudi dečkovo življenje, kako je potoval v Slovenijo in da je bila njegova mati krščena v Marijo v Kairu tik pred smrtjo. Posebnost pa je tudi podatek, da ga je krstil mariborski škof Anton Martin Slomšek.

Po opažanjih Toneta Krampača skoraj ni krstne knjige, v kateri ne bi bili vpisani dvojčki, najti je tudi trojčke in celo četvorčke. Ti so se pri nas nazadnje rodili leta 2011. »Prvi zapis trojčkov je iz Smlednika leta 1791. To so bili Martin, Leonard in Andrej, posebnost pa je to, da pri prvem piše, da je bil rojen 2. novembra, druga dva pa 4. novembra, natančneje dva dni in štiri ure pozneje, kar je vprašanje, ali je bilo to res. Še zanimiveje pa je to, da so se leta 1850 v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem rodile četvorčice, kar je župnik v matični knjigi z rdečo obkrožil. Ko sem v mrliški knjigi preveril, koliko časa so živele, sem ugotovil, da je najdlje, dvajset dni, živela Marija, dve sta umrli po dveh dneh, ena pa po osmih,« je poudaril raziskovalec. Ker je bilo sredi 19. stoletja pri rojstvih precej smrtnih primerov, so uvedli tudi porodno babico, ki je bila izprašana pred posebno komisijo, za porode je odgovarjala in bila zapisana v krstni knjigi novorojenčkov, ki jim je pomagala na svet. Tone Krampač je ob tem spomnil na nesrečen primer iz svoje družinske zgodovine. Ko je pri porodu njegove stare mame po drugi svetovni vojni pomagala mlajša in manj izkušena babica, je spregledala, da ima v trebuhu dvojčici. Prva je srečno prišla na svet, za drugo pa je bilo ukrepanje z zamikom usodno.

Imenitneži po več imen

Med zanimivimi primeri so tudi tisti, ki so se otroci rodili po tistem, ko je bil oče več kot tri leta odsoten in je bil, denimo, v ZDA. »Po takratni pa tudi današnji zakonodaji je bil ta otrok zakonski. Če hoče mož to izpodbijati, mora to storiti po sodni poti. Ko se je Alojz Praznik oziroma Gruden rodil aprila 1893 v Škocjanu pri Turjaku, se je njegov zakonski oče vrnil šest tednov pred njegovim rojstvom. Rotil je župnika, naj ga ne vpiše kot očeta, toda ker so župnika iz Ljubljane opozorili, naj stori, kot veli zakonodaja, je to upošteval. Oče že oktobra na sodišču dosegel, da so otroka razglasili za nezakonskega.

Nezakonske otroke je v krstnih knjigah mogoče razpoznati po tem, da je rubrika »ime očeta« prazna pa tudi po imenih, s katerimi so jih za vedno zaznamovali. Medtem ko so (v zakonu rojenim) prvim otrokom večinoma nadeli ime po očetu oziroma materi, njihovim bratom in sestram pa po zavetnikih domače cerkve oziroma svetnikih, so bila za nezakonske otroke rezervirana imena, kot so Servacij, Pankracij, Radegunda in Suzana. Župniki jih namreč niso hoteli krstiti s svetniškimi imeni. V preteklosti je veljalo tudi, da bolj ko je bil kdo pomemben, več imen je imel. Hči cesarsko-kraljevega komornika Franca Lazarinija jih je imela celo sedem: Marija Matilda Filomena Klementina Jožefa Elizabeta Vincencija.

V sredo poročil 22 parov

Župniki so imeli do pred drugo svetovno vojno in tudi nekaj časa po njej največ dela s porokami in vpisovanjem podatkov o mladoporočencih večinoma v predpostnem času, saj je v času posta vladala spokornost, poleg tega je bilo pozimi tudi več časa za poročna slavja kot v toplejši polovici leta, ko je bilo treba delati na polju in travnikih. Za sklenitev zakonske zveze, pri katerih so za priče ponavadi vzeli sosede ali premožnejše ljudi iz vasi, so najpogosteje izbrali nedeljo, ponedeljek ali sredo, med kraji pa so bili zelo priljubljena Brezje in Blejski otok, je Krampač razbral iz množice poročnih knjig. V župniji Metlika v prvi polovici 19. stoletja je župnik neko sredo poročil kar 22 parov. Predavatelj je opomnil, da globlje ko brskamo v preteklost, manj verjetneje je, da so podatki točni. Teza se je potrdila tudi v zapisu poroki v Vinici, nevesta je bila menda stara le 13 let. Ko je njeno starost preveril v krstni knjigi, se je pokazalo, da je bila v resnici stara 17 let.

»Leta 1837 so uvedli ženitovanjske zglasnice. Vsak par, ki se je od takrat hotel poročiti, je moral dobiti dovoljenje civilnih oblasti. Tako so imeli večji pregled nad porokami in so preprečevali, da se nista vzela dva reveža in povzročila socialni problem. Še zanimiveje je, da je moral leta 1935 ženin za sklenitev zakonske zveze župniku prinesti zdravniško potrdilo, da nima spolno nalezljive bolezni. Ob začetku 1. svetovne vojne pa je bilo kar nekaj porok častnikov in vojakov, ki so bile sklenjene zato, da so bile žene upravičene do državne podpore,« je predavatelj našteval zgodovinska dejstva. Če je bil ženin na bojišču, se je nevesta lahko poročila po namestniku, takšen primer pa je našel v župniji Planina pri Rakeku, kjer je bilo zapisano, da je bil ženin na bojišču in ga je zastopal gozdni revir in da je bila poroka sklenjena. Je pa nevesta takoj po poroki morala stopiti v stik s pravim ženinom na bojišču in od njega dobiti potrdilo, da je živ, sicer poroka ne bi bila veljavna.

Najstarejši 124 let

O vojnah pa pričajo tudi mrliške knjige. Ena posebnih je mrliška knjiga iz prve svetovne vojne, ki jo je v poljski vojni bolnišnici Korytniki v Galiciji vodil slovenski duhovnik, kurat Andrej Martinčič. V njej so zapisana imena 291 ljudi, kolikor jih je pokopal, v spremnem dopisu pa je pripisal še, da jih je v tistem obdobju nekaj mesecev umrlo več kot 420. Drug primer pa je iz druge svetovne vojne, in sicer domobranska mrliška knjiga, v katero so v začetku vpisovali vse, ki so bili pokopani na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu, potem pa so vpisovali tudi vse druge, ki so umrli po drugih krajih, skupaj več kot 700.

Čeprav je v preteklosti zakon predpisoval, da je treba v mrliško knjigo vpisati samo datum smrti, so župniki ostali zvesti prejšnji narativni tradiciji in so za smrtjo vpisovali tudi datum pokopa, ki kaže, da je bil ponavadi dan ali dva zatem, pri imenitnejših ljudeh, kot je bil škof, pa še kakšen dan pozneje. Prav tako je bil le pri pomembnejših vaščanih, kot so bili zdravniki, odvetniki ali učitelji, naveden poklic. Zanimivo je, da so obstajale tudi posebne knjige za revne, pri svetem Nikolaju v Ljubljani so imeli v letih 1734–1784 tri posebne knjige za revne oziroma tiste, ki v tej župniji niso imeli stalnega prebivališča.

Krampač je med primeri, ki jih je našel v mrliških knjigah, navedel smrt dojenčka leta 1918 v župniji Velike Lašče na hišni številki 74. »Župnik je zapisal isti datum rojstva kakor tudi smrti, med vzroki pa je zapisal: živorojen/zadušen ali zmrznjen. V oči bode podatek, da je bil pokopan šele mesec dni po smrti, iz česar lahko sklepamo, da je bil verjetno zmrznjen in da ko so ga našli, ko se je najbrž stopil sneg, so ga pokopali. Vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo. Vemo, da je bil oče v Ameriki in verjetno ta otrok ni bil njegov,« ugiba raziskovalec. Primer je poskušal preveriti v takratnem časopisju, a ga ni našel. Je pa odkril članek o podobnem primeru na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer so pri služkinji, ki je rodila na skrivaj, pod posteljo našli mrtvega dojenčka. Služkinjo so aretirali, otroka pa odpeljali v mrtvašnico k svetemu Krištofu.

Najvišja starost umrlega, ki ga je med raziskovanjem matičnih knjig našel Tone Krampač, je 124 let. Gre za podatek o Štefanu Kraševcu iz leta 1704. Ta podatek je hotel preveriti, vendar to ni bilo mogoče, saj so prve matične knjige nastale leta 1642. Sklepa pa, da jih je štel okoli 90 let, kar je bila v tistih časih že častitljiva starost. Morda pa bodo zanamci nekoč v elektronskem matičnem registru, ki obstaja od leta 2005, našli koga, ki jih bo zares dočakal toliko. Mlajši podatki so namreč običajno točnejši.