Zamolklo zavijanje šakalov v daljavi

Iz megafona se je zaslišalo živalsko zavijanje. Nato tišina – če odštejemo žabje regljanje, toda to ni bil zvok, ki smo ga čakali. Megafon se je čez nekaj minut spet oglasil. Tišina (in regljanje). Potem pa presenečenje: odziv v daljavi nad Gorenjim Jezerom je bil prav takšen, kakršnega je Miha Krofel poslal v zrak, da bi preveril, ali šakali še domujejo tam.

Skupina ljudi, ki se je v poznem večeru zbrala ob Cerkniškem jezeru, je ostala nema in pogledala proti mentorju. Nobeden ni pričakoval, da bodo tako hitro (ali sploh) zaslišali odziv zveri, ki so se v zadnjih desetletjih naselile tudi pri nas. »Ali ste slišali?« je s pritajenim glasom vprašal dr. Miha Krofel, raziskovalec zveri z Oddelka za gozdarstvo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. »Da,« so tiho pritrdili udeleženci popisa šakalov v okolici Cerkniškega jezera. Dvoma ni bilo, zavijanje je bilo prav takšno kot tisto iz megafona – na to, da bi se morda kdo šalil na drugi strani vasi, nihče ni pomislil, je pa bilo slišati še en podoben zvok z druge strani. »Tisto je bil samec lesne sove,« je Krofel poznavalsko zavrnil možnost še enega šakala. Potem je vzel mobilni telefon in si vanj zapisal: odziv po drugem poskusu, približno en kilometer nad vasjo. »Odziv potrjuje, da je skupina še vedno na lokaciji, kjer smo jo slišali že pred leti,« je dodal.

Še vedno dokaj nova vrsta

Šakali z zavijanjem označujejo svoj teritorij, zato je izzivanje z glasovi način, kako poskušajo strokovnjaki ugotoviti, kje so te zveri iz družine psov, ki so običajno pol metra visoke in tehtajo od 10 do 15 kilogramov, živijo pa v podobnih socialnih sistemih kot volkovi. Trop je sestavljen iz alfa para, to sta mati in oče, preostali člani so njuni mladiči. Pri volkovih ostanejo mladiči pri starših do štirih let, pri šakalih običajno eno leto, največ dve, da pomagajo skrbeti za mlajše sestre in brate.

Najbolj redno spremljajo skupine, ki živijo na Ljubljanskem barju, kakor je dodal Krofel, populaciji v okolici Cerknice niso tako intenzivno na sledi. Poleg tega je bilo to obdobje manj primerno za popis šakalov, kajti prav v tem času imajo mladiče in se morda ne bodo odzvali. »Če se ne oglasijo, to še ne pomeni, da šakali tam tudi ne živijo,« je Miha Krofel opozoril še pred odhodom na teren. Popisa so se udeležili študentje primorske fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, ki so prejšnji teden v Dolenjem Jezeru preživljali terenske dneve. Na kmetiji odprtih vrat Levar, kjer so jim prenočišče uredili kar na seniku, so ravnokar snedli večerjo ter se pripravljali na večerni podvig. Rahlo pordela lica so izdajala, da so imeli za sabo že nekaj terenskega dela, a za poslušanje šakaljega zavijanja so še zbrali moči. »Šakali so nekaj novega za nas. Nobeden od nas jih še ni videl niti slišal. Upam, da jih bomo vsaj slišali,« je dejala asistentka na omenjeni fakulteti Živa Fišer Pečnikar.

Šakali so v Sloveniji na splošno precej nova vrsta, čeprav so se v Evropi naselili že pred okoli osem tisoč leti. Toda takrat so živeli na precej majhnih območjih ob obalah Sredozemskega, Jadranskega in Črnega morja, je povedal Miha Krofel. Zlati šakal (Canis aureus), kakor se imenuje vrsta, ki je navzoča v Evropi, se je začel širiti pred slabimi dvesto leti, najprej v Panonsko nižino. Do danes je poselil večji del Jugovzhodne Evrope, vse pogosteje pa se pojavlja tudi v Srednji, Vzhodni in Severni Evropi.

Previdno s številkami

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je prišel v Slovenijo. Toda tisti trije primerki v zimi 1952/53 so končali pod streli, nato vse do 80. let o njih ni bilo govora. Takrat se je začel po Evropi drugi val širjenja in šakala so opazili tudi v okolici Ljubljane, na Primorskem in Štajerskem. Leta 2005 so jih začeli načrtno spremljati (do tedaj so bili dostopni predvsem podatki o primerkih, ki so jih bodisi ustrelili bodisi povozili avtomobili) tudi z akustično metodo. »To je metoda, ki je primerna za teritorialne vrste, torej tiste, ki svoje območje označujejo z oglašanjem.« Raziskovalci gredo na teren in se delajo, da so šakal, ki je šele prišel tja in preverja, ali je teritorij še prost. Na to se odzovejo drugi šakali z jasnim sporočilom: »Ta teritorij je že zaseden, pojdi drugam.«

Pomanjkljivost te metode je, da je omejena na teritorialne osebke; neteritorialni se nanjo ne odzovejo, zato še vedno ne morejo natančno določiti števila osebkov, le navzočnost in relativno gostoto teritorialnih skupin. Ravno tako ne vedo, kako veliki so njihovi teritoriji; to bodo pri nas šele začeli raziskovati. Nabavili so dve telemetrijski ovratnici, ki ju bodo v kratkem namestili na šakala, je izdal Krofel.

Vprašanje, koliko šakalov živi v Sloveniji, tako še naprej ostaja brez odgovora. Največ jih je na območju Ljubljanskega barja in Krasa, posamezne skupine so zasledili tudi drugod, na Primorskem, v Notranjskem podolju, Beli krajini, Posočju, na Štajerskem, v Prekmurju ... Ocenam, koliko jih živi pri nas, se Krofel za zdaj izogiba, saj bi bilo za to treba podatke začeti zbirati bolj sistematično in na celotnem območju razširjenosti vrste. Pravno gledano je šakal v nekoliko nenavadni situaciji: do leta 2004 za slovenske predpise ni obstajal, nato so ga uvrstili med zavarovane vrste, pred dvema letoma pa so ga dali na seznam lovnih živali, a hkrati še pustili med zavarovanimi. Šakale sicer varuje tudi evropska zakonodaja, vendar niso tako strogo zaščiteni kot volk, ris in medved; so na listi vrst, ki jih lahko lovijo brez konkretnih razlogov, a z dvema predpogojema: da s tem ne ogrožajo populacije ter da obstaja reden in sistematičen monitoring. Tega pri nas še ni, ga pa načrtujejo za prihodnja leta.

Čistilci človekove nesnage

Eden pomembnejših razlogov, da je vrsta v ekspanziji, je dostop do človeških virov hrane. Šakal ima sicer, podobno kot lisica, širok prehranski spekter in je pri tem zelo prilagodljiv, največ pa se hrani z glodalci in mrhovino. Zadnjo v kulturni krajini pogosto nadomestijo klavniški odpadki, ki mu ravno tako zelo teknejo. In več ko je teh odpadkov, več je šakalov. Dober primer je Srbija, kjer jih živi menda okoli 15.000; število se je najbolj izrazito povečalo v letih 2000–2008. Na ruralnih območjih te države je živinoreja zelo razvita, nimajo pa urejenega načina odlaganja klavniških odpadkov, zato jih ljudje odvržejo v naravo. To privabi šakale, ki tako vsako leto odstranijo več kot 3700 ton živalskih ostankov. Ekonomska vrednost te storitve je približno pol milijona evrov, so ugotovili raziskovalci beograjske in ljubljanske univerze, ki so združili moči prav zaradi vse pogostejših vprašanj o posledicah širjenja te nove vrste na divjad in lokalno prebivalstvo. Članek Šakali kot čistilci so pred kratkim objavili v ameriški znanstveni reviji Biological Conservation.

Šakali so zmožni upleniti tudi večje sesalce, vendar so v analizi ugotovili, da izrazita rast njihovega števila ni vplivala na številnost poljskega zajca, srne ali divje svinje. »Dejstvo je: šakali jih plenijo, toda ta plenilski učinek očitno ni bil tako velik, da bi povzročil upad populacije.« Večji vpliv pričakujejo na zmanjšanje števila glodalcev, zlasti v Vojvodini, kjer se na območjih z monokulturami voluharice in miši precej namnožijo. V Srbiji so ocenili, da uplenijo 21 milijonov glodalcev na leto, kakšen je dejanski vpliv na zmanjševanje škode v kmetijstvu, pa še niso proučili.

Priseljenci

Domnevo, da je to invazivna in tujerodna vrsta, je Krofel zavrnil s strokovnim pojasnilom. Tujerodna vrsta je tista, ki jo na območje, kamor se same ne bi mogle razširiti, prinese človek. Invazivna pa je po definiciji lahko samo tujerodna. In šakal je k nam pripotoval sam, brez neposredne človekove pomoči. Toda tudi v tem primeru se potrdi odklonilen odnos mnogih do priseljencev. »Verjetno je to zato, ker je šakal pri nas še vedno nekaj novega.«

Udeleženci popisa so se po uspešnem poskusu v okolici vasi Gorenje Jezero prestavili proti Žerovnici in ponovili vajo. Tokrat odziva ni bilo. Na programu je bila še ena točka, ob vznožju čarovniške Slivnice, a je obisk preprečilo deževje. Toda študenti so bil zadovoljni že po enem samem odzivu (še zlasti ker je bil v času, ki ni prav optimalen), navsezadnje je bila za večino to prva izkušnja s to še vedno slabo poznano zverjo v Sloveniji.