Tiskane izdaje
Ljudje še pomnijo, kako so z vseh strani peš, v mraku s karbidovkami v rokah, prihajali na delo. Bolj ko so se knapi bližali vhodu v jamo na Glančniku v Mežici, bolj široka in počasna je postajala svetlobna reka, dokler ni povsem obmirovala in ugasnila. Rudarji so drug za drugim sedali v rudarske vlake, ki so jih odpeljali na knapovški šiht v drobovje Pece.
Tristopetdesetletno rudarjenje je v Zgornji Mežiški dolini pustilo neizbrisen pečat. Izkopali so devetnajst milijonov ton rude in iz nje pridobili poldrugi milijon ton svinca ter pol milijona ton cinka, za seboj pa pustili tisoč kilometrov izkopanih rovov in odkopov.
Po tri in pol kilometra dolgem Glančnikovem rovu, ki po petnajstih minutah vožnje pripelje v revir Moring, v osrčje Pece, 600 metrov pod površjem, je zadnji vlak z rudo iz jame pripeljal oktobra 1994. Danes se po njem z originalnim rudarskim vlakom vozijo le še obiskovalci v spremstvu izkušenih vodnikov, nekdanjih rudarjev. Turistični rudnik Podzemlje Pece je skupaj s Tovarno akumulatorskih baterij z obratoma v Mežici in Črni na Koroškem ter njihovo hčerinsko družbo MPI v Žerjavu vse, kar je ostalo od nekdaj velikega mežiškega rudnika svinca in cinka.
V času največjega razcveta je rudarska družba, ki je skozi zgodovino menjala več lastnikov, zaposlovala dobrih dva tisoč ljudi, njen eksploatacijski prostor pa je bil velik kar 64 kvadratnih kilometrov. Najgloblji rov je na globini 268 metrov nad morjem, najvišji na višini 2040, skoraj pod vrhom Pece. Vmes pa ... triindvajset obzorij, kot rečejo rudarji, oziroma nadstropij, med katerimi je najmanj dvajset in največ štirideset metrov trdne kamnine. Peca je torej od znotraj kot labirint. V vse smeri in na vseh nadmorskih višinah so rovi. Nekateri krajši in ožji, drugi dolgi kot kakšna cesta, a več kot slaba dva metra v širino in največ dva in pol v višino ne meri nobeden.
Po teh poteh so v jamo, razstavljene na kose, spravili vse velike delovne stroje. Nekatere so morali zaradi izrednih mer celo razrezati in jih potem v jami znova variti skupaj. Večino strojev so v času modernizacije rudnika kupili na Švedskem, ki je bila vodilna svetovna proizvajalka rudarskih strojev. Izjemna tehnična dediščina rudnika se je po njegovem zaprtju ohranila in marsikateremu tujemu muzeju se še danes cedijo sline po katerem od razstavljenih eksponatov.
»Leto 1994 je bilo za nas velika prelomnica. Prenehali smo s proizvodnjo rude, pa tudi s pridobivanjem koncentratov v separaciji v Žerjavu. Oktobra je iz jame pripeljal zadnji voziček, 22. decembra istega leta pa smo ustavili vodne črpalke in se lotili zalivanja spodnjega dela rudnika do vodnega rova na koti +417 metrov. V prostorih separacije je začela delovati nova družba, Gradbeni materiali, katere glavna dejavnost je predelava jalovinskega materiala rudnika v različne kamene agregate za uporabo v gradbeništvu. Zapiranje rudnika je vključevalo tudi program ohranjanja in varovanja tehnične, kulturne in naravne dediščine, tako da je del rudnika ostal odprt za turistično-muzejsko dejavnost,« pojasnjuje Suzana Fajmut Štrucl, danes direktorica turističnega rudnika Podzemlje Pece, nekdaj v njem zaposlena kot geologinja.
Rudar ali železar?
Alojz Lupša je bil star dvanajst let, ko se je prvič srečal z rudnikom – očetu je nesel malico. Toda o rudarjih in njihovem delu ni slišal pripovedovati le njega, v jami so si služili kruh tudi njegovi strici, ded in praded. »V teh krajih je bilo na izbiro le dvoje: rudarstvo ali železarstvo,« pravi Lupša, ki je kot mlad fant na transportu najprej čistil rudarske vozičke, nato postal strojnik lokomotive na glavnem transportu, nato njegov glavni nadzornik. »Na sedmem obzorju sem bil tisti dan v službi. Okoli 16. ure sem zaslišal nenaden pok, nato glasno, močno bobnenje. Bil sem priča gorskemu udaru, redkemu pojavu, ki se zgodi, ko se po odkopu rude sprostijo energije med plastmi,« se spominja.
V zadnjih petdesetih letih delovanja v rudniku ni bilo večje rudarske nesreče. To pa ne pomeni, da se niso dogajale posamezne rudarske nezgode. Nekatere so se končale tragično, druge s trajnimi poškodbami, bili so tudi primeri, ko so mladi rudarji zaradi neuslišane ljubezni jamo sami izbrali za kraj, kjer so z razstrelivom končali svoje življenje. »Večkrat kdo reče, da delo v jami ni bilo nevarno, ker v nasprotju z drugimi rudniki pri nas nismo imeli težav s plinom, ampak z vodo. To nerad slišim. Delo rudarjev je bilo izjemno zahtevno in nihče, pa naj bo na tem ali onem delovnem mestu, si ni smel privoščiti napak. Miner na primer jo je lahko naredil samo enkrat. Druge priložnosti za to ni imel več,« poudarja Lupša.
Smrdljive kible
Starejši rudarji so mlajše kolege učili, kako naj se v jami vedejo, da bodo v njej varni. Marko Kuzman, ki se je z rudnikom srečal kot srednješolec na obvezni praksi, najprej v žerjavski separaciji, nato v Helenskem rovu v Podpeci, se spominja svoje prve nadzorniške naloge v Heleni: »Naročili so mi, naj organiziram transport treh kibel iz jamskega rudarskega stranišča na površje, za to delo so mi dodelili dva rudarja. Prvič se je zapletlo že v jami. Kible so bile tako polne, da prevoz ni bil mogoč, saj bi vsebino med vožnjo polivali in za sabo puščali še večji smrad. Rudarja sta morala z rokavicami na rokah seči v vse tri kible in iz vsake vsaj malo predeti v četrto. Ko smo prišli na površje, sem odhitel k potoku, da bi se izbruhal, rudarja pa sta po mojem naročilu začela kopati luknjo na travniku, kamor naj bi kible izpraznili. Ni minilo dolgo, ko slišim, da se z nekom prepirata. Mislil sem, da sem za izpraznjenje določil napačen travnik in da se domačini zato pritožujejo. Hotel sem se opravičiti, a se je izkazalo, da se prepirajo, kdo bo kible imel in na čigavem travniku jih bodo izpraznili, saj so vsebino uporabljali za gnojilo. Zanje so domačini tudi dobro plačali: rudarji so dobili žganje.«
Čakajoč na srečo
Ko so rudarji prišli na delovišče, so najprej sedli in malo počakali. Tudi Ludvik Potočnik, rudar velikih, krepkih rok. Marko Kuzman dolgo ni vedel, zakaj morata posedati, toda starejšega rudarskega kolega s tem v zvezi ni upal nič vprašati. Tako je sedel in gledal, kako je Ludva, kot so ga klicali, zvijal svojo dravo in pri tem dvignil pogled enkrat v eno, drugič v drugo smer. »Šele kasneje sem ugotovil, da to počne zaradi najine varnosti. Čakanje na srečo, kot so temu sedenju rekli rudarji, je ob prihodu na delovišče marsikoga obvarovalo pred nesrečo,« pojasnjuje Kuzman. V jami tako ni bilo dovoljeno žvižgati, kakšen čuden zvok pa so rudarji tu in tam pripisali tudi jamskemu škratu perkmandelcu. Menda je nekoč dvema rudarjema pokazal zlato in jima velel, naj vzameta, kolikor potrebujeta za življenje. Najprej sta bila skromna in sta si napolnila le žepe, toda kmalu ju je prevzel pohlep in zlata sta si natlačila, kamor sta mogla. Ker sta tako ravnala, sta doma iz oblačil stresla le še ničvredno kamenje.
Mežiški rudnik je skozi zgodovino pomembno sooblikoval kulturno, športno in tudi družabno življenje v kraju. Rudnik je gradil šole, bolnišnico, stanovanja, športne objekte, celo za prve kopalnice v rudarskih zaselkih je poskrbel. A tako kot jim je stoletja dajal kruh in narekoval razvoj, je načenjal tudi njihovo zdravje. Svinec in žveplo iz žerjavskih topilniških obratov sta najprej načela bližnja drevesa, nato posušila okoliška pobočja, težke kovine pa so se zažrle na vrtove, na strehe in fasade hiš in na makadamske ceste, pa tudi v ljudi. Korošci so dolgo bili boj z državo, ki se je potem na njihovo prigovarjanje le lotila dolgoročne ekološke sanacije doline, ki je bila leta 2007 razglašena za degradirano območje. Ukrepi, s katerimi naj bi zmanjšali vsebnost svinca v krvi otrok, so se najprej izkazali za učinkovite, toda trend padanja vsebnosti svinca v krvi se je v zadnjih letih ustavil. Dolina je pred novim izzivom, kako naprej, da najmlajši, ki o rudniku slišijo le od svojih babic in dedkov, skozi življenje ne bi več nosili tako težke svinčene zgodovine.
