Nena Kopčavar Guček: »Če ne bi bili optimisti, ne bi preživeli«

Asist. dr. Nena Kopčavar Guček, specialistka družinske medicine, je predana svojemu delu, v izpolnjevanju svojega poslanstva je zavezana skrbi za paciente, s katerimi poskuša na skupni poti k povrnitvi izgubljenega zdravja ustvariti čim bolj partnerski odnos. To je najboljši recept za uspešno zdravljenje, pri čemer pa se slovenski specialisti družinske medicine spopadajo s številnimi logističnimi ovirami, ki so predvsem sistemske narave.

France Prešeren je že pred slabima dvema stoletjema v Sonetnem vencu napovedoval, da vremena Kranjcem bodo se zjasnila. Upanje o(b)staja, bi lahko rekli. Toda danosti v slovenskem zdravstvenem sistemu napovedujejo drugačen epilog, zaradi ovir, ki vam že leta narekujejo delovni vsakdanjik. Družinski zdravniki ste med najbolj izpostavljenimi. Kako komentirate aktualno stanje, kakšne so vaše napovedi?

Če ne bi bili optimisti, ne bi preživeli. Vsi upamo na boljše čase in se trudimo, da bi tvorno pripomogli k izboljšanju razmer. Stiska s časom zdravnike boli enako kot bolnike. Zavedamo se, da si bolniki zaslužijo spoštljivo, strokovno, varno in prijazno obravnavo, ki pa v časovni stiski zelo trpi. Pogled v prepolno čakalnico je zame osebno stres, vsak dan posebej. Ampak – brez problemov ni rešitev. Trudimo se, da bi za svoje strokovno polje navdušili čim več mladih kolegov in trenutno jih je v sistemu specializacije več kot dvesto. Izpopolnjujemo načine izobraževanja, uporabljamo sodobne načine učenja, skrbimo za dobre medsebojne odnose … Ugled stroke skušamo vzdrževati doma in v mednarodnem okolju, naši kolegi so pogosto predavatelji v tujini, avtorji člankov v tujih strokovnih revijah in vodilni člani mednarodnih organizacij. Predvsem pa smo radi zdravniki družinske medicine. Sicer bi že davno obupali.

Kljub vsemu pa je zaradi neurejenih razmer in razmerij na vidiku 24-urna splošna stavka zdravnikov …

Stavka se mi zdi skrajen ukrep. Osebno mislim, da bi se bilo bolje pogovoriti na miren način, a vem, da je za to potrebna volja na obeh straneh. Podpiram željo po večjem številu zdravnikov in posledičnem daljšem času za obravnavo posameznega bolnika. Hitenje in utrujenost zdravnika nista le neprijetna, ampak sta za bolnika lahko tudi nevarna.

Zato je razumljivo, da je med stavkovnimi zahtevami uveljavitev standardov in normativov za delo zdravnikov, ki jih je zdravniška stran pripravila in jih že pred štirimi leti tudi soglasno sprejela, na izvedbeni ravni pa dokument ni prišel dlje od predala na resornem ministrstvu. Kako bi oziroma bo sprejetje teh strokovnih okvirov vplivalo na delo zdravnika in ga pomagalo izboljšati?

Uveljavitev omenjenih standardov in normativov bi, enostavno povedano, pomenila, da se zdravnik bolniku lahko bolj posveti. Boli me, ko obravnava bolnikov v ambulanti spominja na tekoči trak; če bolnikovega problema v tistih sedmih minutah ne rešiš do konca, bo potreben še en obisk in nato še eden ..., da o znanstvenih dokazih, ki pri preobremenjenih in utrujenih zdravnikih kažejo značilno večjo možnost strokovnih napak, niti ne govorimo.

Seveda pa je pacient tisti, ki, ne glede na kopico izzivov, finančnih, organizacijskih, kadrovskih, prostorskih, ostaja na prvem mestu, v fokusu dogajanja. Kot pravi specialist splošne medicine Dušan Baraga, ki je po izboru združenja družinskih zdravnikov postal osebnost leta 2014: Medicine sem se naučil na medicinski fakulteti, pacienti pa so me naučili biti zdravnik. To je tudi geslo današnjega dne, ki je po vsem svetu posvečen vašemu poklicu. Kakšno je vaše ključno sporočilo?

Naše ključno sporočilo je, da so bolniki naši partnerji pri zdravljenju. V družinski medicini zdravnik in bolnik praviloma sooblikujeta dolgoletni odnos. Uspeh zdravljenja je njun skupni cilj, njun odnos, ki mora biti spoštljiv, iskren, trden in zaupen, je pri tem ključnega pomena. Prav tako obojestransko angažiranje, ki vključuje dejavno sodelovanje bolnika pri zdravljenju. Učenje, denimo, je vedno dvostranski proces. In enako je pri zdravljenju. To bo uspešno le, če zdravnik in bolnik združita moči. Povsem se strinjam z dr. Barago; tudi sama sem se že ogromno naučila od svojih bolnikov. Pomembno je, da bolniki razumejo, da smo z njimi, na isti strani, z istimi cilji, pomembno je, da vedo, da smo njihovi zagovorniki.

Ste zdravnica, mentorica, predavateljica, dodobra izurjena ne le v uporabi stetoskopa, ampak tudi v komunikacijskih veščinah. Kakšno je vaše vodilo v skrbi za bolnike, kaj je ključno pri prijemih, s katerimi pomagate vzgajati mlade zdravnike?

Zdi se mi, da z leti vse bolj spoznavam, koliko bi se še morala naučiti. Učenje je vseživljenjsko, ne samo v našem poklicu, ampak povsod. Poleg svojega osnovnega poklica sem se morala za druge dejavnosti, tudi za pedagoško delo, dodatno usposobiti. Tisto, kar imam nenehno v mislih, je védenje, da je najmočnejše in najučinkovitejše učenje z zgledom. Ni pomembno, kaj govoriš, ampak kako delaš. Kar težka naloga, če jo dosledno uresničuješ … In, verjemite, ne gre vse vedno gladko.

Bolezenska slika slovenstva ni najboljša, tudi zaradi parametrov, na katere bi vsak posameznik lahko najbolj pozitivno vplival sam, z bolj aktivno skrbjo za ohranjanje lastnega zdravja. Kakšen je recept, ki ga na tej ravni ponudite svojim pacientom, kako jih prepričate, da je samonaložba v zdravje neprecenljiva?

Ozaveščanje bolnikov, spoznanje, da sami lahko odločilno vplivajo na lastno zdravje in počutje, za večino bolnikov pomeni olajšanje. Seveda so tudi izjeme, nekateri so bolj pasivni, manj energijsko opremljeni. Ali pa so preslabo informirani, ker jim zdravstveni delavci zaradi pomanjkanja časa nismo vsega pojasnili. A vedno več je takih, ki se aktivno vključujejo v zdravljenje. Ko mi opisujejo, kako so v neki situaciji znali pomagati sebi ali drugim, v njih začutim ponos, samozavest, moč, (spo)znanje, pogum, samozaupanje. Občutek, da nisi povsem nebogljen in prepuščen drugim, je izjemen.

Kateri moto, poleg Hipokratove prisege, je vaše vodilo pri strokovnem delu? In kaj je tisto, kar vas najbolj osrečuje?

Hipokratova prisega je moja najmočnejša zaveza, prepričana sem, da moji kolegi menijo enako. In ni mi znano, da bi kdaj prišlo do sodno sporne situacije zgolj zato, ker so bila prekršena etična načela. Moj moto je: Samo naprej in nikdar ne obupaj. Iskreno povedano, pridejo trenutki obupa, ko se moram dobesedno prisiliti, da sploh še verjamem v to resnico. Nepotrebni konflikti, prehiter tempo, administrativne ovire, premalo časa za bolnike in posledično nezadovoljstvo pacientov … Toda potem pride nov dan, z njim nova priložnost in nov optimizem. Delo z bolniki me zelo izpolnjuje. Ko se kdo po zdravljenju počuti bolje, ko je bolečina manjša, ko je nevarnost odvrnjena, ko kdo najde službo, ko se mu življenje obrne na bolje – vse to me resnično osrečuje, vključno s tem, da mi ljudje zaupajo. To je res neprecenljivo.