Tiskane izdaje
Na Kliničnem oddelku za hematologijo ljubljanskega UKC vsako leto zdravijo več kot dva tisoč bolnikov z najtežjimi primeri krvnega raka. Bivalna kalvarija, zaradi katere so vsako leto morali nameniti več 100.000 evrov samo za zaščito bolnikov pred okužbami z mikrobi in glivami, ki so bile za nekatere tudi usodne, se je pred tremi leti, s preselitvijo, končala. Ni pa konec težav na poti k celoviti in varnejši skrbi za bolnike, kar dokazuje tudi neuresničeni dogovor z vodstvom UKC Ljubljana.
O aktualni problematiki Kliničnega oddelka sem se pogovarjala s predstojnikom prof. dr. Petrom Černelčem, ki je prvič po preselitvi oddelka, na kar so morali čakati dobrih deset let, podrobneje spregovoril o nepojmljivi rigidnosti sistema. Ta, žal, onemogoča izboljšanje skrbi za imunsko najbolj prizadete bolnike po presaditvi krvotvornih matičnih celic in med zdravljenjem z intenzivno kemoterapijo.
Zapletov pri zdravljenju je zdaj manj, določene težave pa ostajajo. Zakaj?
Oddelek za intenzivno zdravljenje sicer imamo, a ta zaradi pomanjkanja kadra še vedno ne deluje. Prav zato smo se z vodstvom UKC dogovorili, da bomo kader pridobili na račun povečanega obsega dela (na podlagi nadur in prostih ur) v letu 2015 – in tako sočasno skrajšali čakalne vrste za presaditev kostnega mozga, ki bo še bolj strokovno in logistično dovršena. Pri nekaterih krvnih boleznih je to še vedno edini način zdravljenja, ki omogoča ozdravitev.
Pa vam je uspelo?
Dogovor je predvideval za deset odstotkov več presaditev krvotvornih matičnih celic. Mi smo dogovor izpolnili. Zavod za zdravstveno zavarovanje, ZZZS, je opravljeno delo v celoti plačal, toda denar, ki se je znašel v skupni vreči UKC, je šel drugam. Tudi denar za naprej je zagotovljen, obljubljenega kadra pa še vedno ni, čeprav smo že sredi septembra! Nujno bi morali zaposliti enajst strokovnjakov, poleg diplomiranih medicinskih sester še psihologa pa tudi dva specialista s področja podatkovnih baz in spremljanja kakovosti. Za vsakega bolnika po presaditvi krvotvornih matičnih celic moramo, doživljenjsko, dvakrat na leto poročati evropski skupini (EBMT), ki vodi presajanje kostnega mozga. V vseh državah imajo za to posebne ekipe, pri nas to delata zdravnik in medicinska sestra – »ljubiteljsko«. In tega ni malo, kajti skupaj s hematologi pediatri vsako leto opravimo povprečno 114 presaditev; 70 odstotkov, predvsem pri malignih limfomih in plazmocitomih, je avtolognih, druge pa so alogenske, predvsem pri akutnih levkemijah.
In kje se je zataknilo?
V tem času sta se zamenjala dva generalna direktorja; Brigita Čokl, predhodnica sedanjega, se preprosto ni odločila za izpolnitev obljube, medtem ko nam je mag. Andraž Kopač sicer zagotovil vsaj zaposlitev štirih medicinskih sester, čeprav je to absolutno premalo – a se spet ni zgodilo nič. Neverjetno je, da je denar za te strokovnjake že zagotovljen, postopkov znotraj UKC pa nikakor ne moremo pospešiti.
Kaj to pomeni za kakovost zdravljenja, za varnost bolnikov?
Najhujši zapleti se zgodijo pri dveh do treh bolnikih na mesec; takšen razplet pričakujemo, a tako zdravljenje, zadnje v vrsti številnih predhodnih, je pri teh bolnikih edina možnost za ohranitev življenja. Zaplete je treba čim prej prepoznati in ukrepati, a jih ni mogoče vedno preprečiti. Bolnika, pri katerem se stanje poslabša, najprej premestimo na interni polintenzivni oddelek, kjer imamo boljši nadzor nad življenjskimi funkcijami. Če pa se stanje še poslabša, ga premestimo bodisi na intenzivni oddelek interne klinike bodisi v respiracijski center klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja.
Kako pa na oddelku te težave obvladujete v sedanjih razmerah?
Oddelek ima 36 postelj, kar je premalo; potrebovali bi jih vsaj pet do deset več. Za zdaj smo našli začasno rešitev in v treh sobah dodali tri postelje – že samo po zaslugi tega lahko na letni ravni ustrezneje obravnavamo vsaj 40 do 50 bolnikov več kot sicer. V treh letih, odkar smo v novih prostorih, smo zdravnike in medicinske sestre usposobili za intenzivnejšo nego teh bolnikov, da – kolikor je le mogoče – preprečujemo zaplete pred premestitvijo na intenzivni oddelek. Dobili smo tudi zdravnika intenzivista, seveda pa želimo sčasoma usposobiti štiri bolniške postelje, kjer bomo zagotavljali celovito intenzivno zdravljenje. Potem bo premestitev bolnikov na druge oddelke – tam so pogoji za zdravljenje bolnikov s krvnimi boleznimi prostorsko žal slabši kot pri nas, glede na usposobljeno osebje pa bistveno boljši – veliko manj.
In kdaj naj bi se to zgodilo?
Upam, da v roku treh let. Prostorski pogoji so že izpolnjeni, tehnični tudi, kadrovski nikakor. Zdaj sta v času dežurstev in praznikov zdravnik in diplomirana medicinska sestra v 24-urni pripravljenosti za takojšnje ukrepanje, če se zgodi zaplet. Ko bomo imeli dovolj veliko ekipo, bomo vzpostavili lastno dežurstvo – tako bomo precej lažje preprečevali zaplete. Kadar se bodo vendarle zgodili, jih bomo lahko obravnavali v dobrih pogojih, ki smo jih vzpostavili na oddelku.
Bomo potem tudi bliže najboljšim evropskim državam po rezultatih takšnega zdravljenja?
Po številu presaditev se približujemo evropski zlati sredini. Na letni ravni moramo opraviti več presaditev, za to pa potrebujemo več in bolje za to zelo zahtevno delo usposobljenega kadra – zdravnik za to usposabljanje potrebuje deset let, medicinska sestra pa približno pet.
