Napake so, kriza prav tako - v glavah in v odgovornosti  

Nobena skrivnost ni več, da v slovenskih bolnišnicah vsak dan po nepotrebnem v povprečju ugasneta vsaj dve življenji. Zaradi napak, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, vsako leto umre okoli tisoč bolnikov, zaradi neurejenih postopkov in prijemov v procesu zdravljenja jih 35.000 utrpi škodo za zdravje. Zakaj se torej še vedno ustvarja vtis, kot da se to pri nas ne dogaja?

Ekstrapolacija podatkov iz držav, kjer si pred tovrstno resničnostjo ne zatiskajo oči, ampak raje pospešeno ukrepajo, v smislu nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti postopkov, ki spremljajo zdravljenje, jasno pokaže celovito sliko delovanja slovenskega zdravstva. Prenos teh številk v slovenski prostor razgalja dogajanje za zidovi zdravstvenih ustanov, kjer si sledijo številni postopki zdravljenja, terapije, diagnostika, invazivni posegi in zaščitni ukrepi, ki preprečujejo prenašanje okužb in druge zaplete pri okrevanju, opozarja na komunikacijske in postopkovne šume v interakcijah med zaposlenimi, ki se morajo v skrbi za obolele na različnih ravneh držati protokolov in strokovne doktrine.

V tem dogajanju se skriva prenekatero sivo območje, ki je tako nezaželen miljé za nastajanje napak, ki marsikoga stanejo zdravje, nekaterih pa življenje.

Prostor za polena, ne za kakovost in varnost

O tem že dolgo reševanem, a še vedno nerešenem problemu smo se pogovarjali z dr. Andrejem Robido, pediatrom kardiologom, izrednim profesorjem pediatrije in javnega zdravja, ki se je brusil tako na tujem kot domačem medicinskem parketu in pri tem iz desetletja v desetletje zaznaval vedno bolj opazne razlike v prijemih, ki naj bi povečali skrb za kakovost zdravljenja, za varnost tovrstnih postopkov in s tem tudi za varovanje pacientov.

Pred nekaj leti je na ministrstvu za zdravje prevzel vodenje oddelka za kakovost, a premikov ni bilo – pri nas je namreč, kot ugotavlja, veliko več prostora za metanje polen pod noge nosilcem sprememb na bolje kot pa za izboljšave, čeprav bi bile te v dobro vseh. Zdaj je sicer že upokojen, a še vedno aktiven – kot predavatelj in kot soustvarjalec sprememb, načrtovanih v sklopu združenj bolnikov. Pa bo veliki met v smislu boljšega zagotavljanja varnosti in kakovosti ter preprečevanja napak v zdravstveni sferi na tej ravni bolj prodoren?

Dr. Robida je v sklopu nacionalne mreže 25 x 25 – ta povezuje več združenj bolnikov in ima skupno okoli 90.000 članov – dejavno vpet v prizadevanja za udejanjenje zdravstvene reforme, s poudarkom na iskanju rešitev na področju kakovosti, »ki jo je preprosto treba izboljšati, saj za slabo kakovost plačujemo vsi, ne le posamezniki, ki so zaradi takšne prakse izpostavljeni tveganjem«.

Zdaj pri mreži pripravljajo celovit prerez zakonodaje; preverili bodo njeno usklajenost z evropskimi zakonodajnimi rešitvami, jo primerjali z dobrimi evropskimi praksami in na tej podlagi pripravili teze. Te naj bi končno pripomogle k uvedbi učinkovitih rešitev.

Eno od najbolj zanemarjenih področij

»Nekoč mi je kolegica dejala, da bo tisti, ki noče na Triglav, našel tisoč izgovorov, da se bo temu izognil. In res, v slovenskem zdravstvu se odvija povsem enaka zgodba na področju zagotavljanja in izboljševanja varnosti in kakovosti v skrbi za bolnike, na področju, ki je v EU zaradi zagotavljanja mobilnosti pacientov na prvem mestu.«

Toda pri uresničevanju zahtev, ki so v izključni pristojnosti držav članic, se Slovenija kljub temu, da bi morala upoštevati evropska in druga mednarodno sprejeta priporočila, ne odreže dobro, kajti, tako Robida: »Saj veste, kako je pri nas, če ni palice, se ne zgodi nič, priporočila ostanejo zgolj priporočila, spregledana in neupoštevana. Celovite sistemske ureditve kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave tako rekoč ni in je tudi ne bo, dokler ne pride šiba iz Bruslja.«

Zato pravzaprav ni nič nenavadnega, da je naša država pri ovrednotenju priporočil iz leta 2009 oziroma 13 meril, ki naj bi pri zdravstveni obravnavi pomagala zagotavljati varnost pacientov, dobila zaušnico. V najnovejšem poročilu evropske komisije Svetu Evrope, za leto 2014, v katerem se je izkazalo, da je Slovenija od trinajstih uresničila le tri merila – in se, skupaj z Romunijo, znašla na zadnjem mestu.

»To potrjuje in dokazuje, da je področje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave pri nas, v primerjavi z drugimi državami EU, eno od najbolj zanemarjenih. In kljub temu se še vedno hvalimo, to je del naše sprevržene kulture, ki zavrača vsakogar, če ta opozori na možnosti za izboljšave. Resnično me zanima, kako bo kdo poskušal aktualne rezultate – ti so pridobljeni na podlagi samoocenjevanja, pri katerem so sporočeni rezultati lahko že v izhodišču prirejeni, na bolje, seveda – pojasniti celo tako, da bo videti, kot da smo v vrhu Unije. Po dosedanjih izkušnjah sodeč je zelo verjetno, da se bo zvrstilo iskanje tisoč in enega izgovora. Najboljši bo verjetno ta, da imamo krizo. S tem se strinjam, a kriza je v glavah in v sistemu, v katerem ni ne odgovornosti ne želje za ureditev kopice skrb vzbujajočih problemov, ki pa jih nihče noče videti,« opozarja Andrej Robida.

Komedija absurdov močno otežuje napredek

Na Slovenskem pa ni problematičen le tako rekoč ničen napredek pri upoštevanju priporočil Sveta, ampak skrb vzbuja tudi nacionalna realnost, ki kaže, da tovrstnega napredka na podlagi doma narekovanih dokumentov in uveljavljenih ukrepov – razen na papirju – tako rekoč ni. »Kaj nam pomagajo papirji, če celovite skrbi za varnost pacientov in za kakovost zdravstvene obravnave ne vpeljemo v prvo linijo, med zdravstvene strokovnjake, v njihov delovni vsakdanjik, tja, kjer se dogajajo dobre in slabe stvari, ki jih na koncu občutijo tudi pacienti?« se retorično sprašuje upokojeni zdravnik, ki je na Gorenjskem deloval kot edini pediater, specializiran za kardiologijo. Po »zaslugi« zujfovske zakonodaje se je moral odpovedati štiriurnemu delu na teden – in zato, da bo država »privarčevala«, so otroci v tej regiji izgubili edinega ožje specializiranega zdravnika na tem področju, ki ga doslej ni nadomestil prav tako ožje specializirani zdravnik.

Absurdno. Toda absurdov, ki otežujejo napredek in krnijo kakovost vsakdanje prakse, je pri nas tako ali tako veliko preveč. »Enostaven izračun pokaže, da je v dvajsetih letih pri nas med zdravljenjem po nepotrebnem ugasnilo toliko življenj, kolikor se na leto rodi otrok – a prav nobena državna statistika ne upošteva teh podatkov. Če bi jih, bi se hitro pokazalo, da so napake pri zdravstveni obravnavi na četrtem mestu med vzroki smrti, takoj za rakom, poškodbami in boleznimi obtočil,« je oster dr. Robida.

Res vsi znamo vse?

Ker je ključni poudarek omenjenih, pri nas očitno povsem spregledanih priporočil usmerjen ne le v dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje, ampak tudi v razvoj kompetenc pri številnih, ki v zdravstvu delajo že dolgo, a med študijem niso dobili nikakršnega uvida v skrb za varnost, je Zdravniška zbornica Slovenije januarja skupaj s Centrom za izboljšanje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave z Bleda, ki ga vodi dr. Andrej Robida, pripravila tridnevno izobraževanje.

Robida je tik pred tem izdal knjigo Napake pri zdravstveni obravnavi pacientov – sistematična analiza globljih vzrokov za napake in njihovo preprečevanje. V njej je predstavljen sodoben način analize napak, ki je drugod po Evropi dokazano uspešen tako pri zmanjševanju škode pri pacientih kot tudi pri zaščiti zdravnikov pred neupravičenim obtoževanjem in je v izrazitem nasprotju s pristopom, kakršen je v uporabi v Sloveniji.

Ker je ta po njegovi oceni škodljiv, je dr. Robida delavnico zasnoval na novem pristopu za analizo in preprečevanje napak, »vendar pa ne vodstvo zbornice ne jaz nismo vedeli, kako 'odlično' vsi obvladajo to področje – od več kot 30.000 zaposlenih v zdravstvu so se namreč na delavnico prijavili le trije. Zdi se torej, kot da se na kakovost zdravstvene obravnave spoznamo vsi. Toda skrb za varnost pacientov je prav tako znanost kot denimo kirurgija. Se torej tudi na kirurgijo spoznamo vsi?«

»Pri nas napak ni …«

Sogovornik je pred leti – takrat, ko se je skrb za področje kakovosti in varnosti v zdravstvu zdela nepremakljiva in nedotakljiva in ko je taka, kljub prizadevanjem za spremembe in odpravo sistemskih kratkih stikov, v glavnem tudi ostala – menil, da preprosto ni volje za odpravo nepravilnosti, ki ogrožajo bolnike in zaposlene. »Zdaj pa vidim, da tudi znanja za to ni; tega preprosto ne znamo. Zato se ne kaže čuditi nad podatki, po katerih je v splošnih akutnih bolnišnicah pozitivno zaznavanje pomena kulture varnosti le 53-odstotno, kar 20 odstotkov predstojnikov in glavnih medicinskih sester pa meni, da se pri njih napake ne dogajajo – kar, jasno, ne drži in ne vzdrži resne presoje.«

A čeprav se vrstijo podatki, ki kažejo na nepoznavanje tega področja in na nepripravljenost na izboljšave – ne nazadnje so porazno stanje pri preverjanju kompetenc za varnost bolnikov ugotovili tudi pri skupini kliničnih mentorjev zdravstvene nege – se še vedno ne zgodi nič.

Življenja še naprej ugašajo po nepotrebnem, odgovornosti ni, v veljavi pa ostaja, tako dr. Robida, »škodljiva zakonodaja, ki kriminalistično preganja človeške napake, ki so nenamerne. Seveda je to najlažja in najhitrejša pot, vodstva zdravstvenih ustanov in država si tako lepo po pilatovsko umijejo roke. V resnici pa je varnost bolnikov odvisna predvsem od organizacije dela, od delovnega okolja, obremenitev, od slabe komunikacije, skrhanih odnosov …«

Toda, kot stoično in obenem sarkastično ugotavlja Andrej Robida, ki je pri delovanju na področju varnosti in kakovosti vpet v številne mednarodne organizacije, »so v slovenskem zdravstvu očitno bistveno resnejši problemi kot okoli tisoč nepotrebnih smrti in pri več deset tisoč pacientih povzročena škoda za zdravje vsako leto, čemur bi se lahko izognili – a le kdo bi se ukvarjal s temi 'malenkostmi' … Zdaj bomo na zamrznjeno stanje duha v tej sferi medicine poskušali vplivati še s pritiskom združenj bolnikov, tudi z zbiranjem podpisov. Če niti to ne bo prineslo sprememb, odločitev ne bo težka: ko bomo zboleli, bomo odšli na zdravljenje tja, kjer sta kakovost in varnost zdravstvene obravnave urejeni. Čez mejo.«