Tiskane izdaje
Pismo bralke: Pred tridesetimi leti, ko sem bila noseča, je malo manjkalo, pa se ne bi poročila, ker mi pri fantu nekatere lastnosti, recimo nagnjenost k alkoholu, niso bile všeč. Na prigovarjanje njegove mame, ki je bila zlata ženska, sem vseeno privolila. Rodila sem pet otrok, garala v službi in potem še doma, na kmetiji. Kadar sem bila na tleh, me je obiskala, ter me spodbujala, naj malo potrpim, da bo že. Veliko mi je pomagala tudi finančno. Mož je že kot fant precej pil, tudi danes ni nič drugače. Po njegovih stopinjah gre, žal, tudi najstarejši. Lani sem se upokojila, konec leta pa je, na mojo veliko grozo, umrla še tašča. Čez noč sem ostala brez desne roke, brez financ, brez moralne opore. Dva otroka sta že zaposlena, najmlajša dva, zelo pridna fanta, sta še v srednji šoli, najstarejši se občasno loti kakšnega dela za lastno žepnino, več kot toliko pa ne. Nihče v hiši pa ne razume, da s svojo mizerno pokojnino (495 evrov) ne morem sama plačevati vsega, od položnic do hrane. Mož se ne bi odrekel pijači in kaj prispeval k gospodinjstvu, sin tudi ne. Vsega sem že sita in najraje bi kam šla, če bi le lahko.
Zarja
Milena svetuje: Kup pisem, ki so podobni vašemu, je zajeten. In to kljub temu, da sva z marsikatero od žensk, ki se je znašla v tej družbi, že poklepetali. Nekatere med njimi so, hvala bogu – tako so mi pozneje povedale – začele spreminjati svoje življenje, kar me najbolj veseli in osrečuje.
Zaradi spleta okoliščin pred tridesetimi leti ste se morda res narobe odločili, vendar – kar je, je. V življenju nikomur ne gre vse kot po maslu, niti meni ne. Veste, kadar me prime, da bi tarnala in se cmerala zaradi zgrešenih korakov, ki jih sem in tja ni manjkalo, si rečem, ej, Milenči, pa se ja nočeš tudi ti pridružiti sivemu slovenskemu povprečju jamranja? Ko se pošteno dregnem, prežvečim razloge za težave, laže zagrabim bika za roge. Hočeš nočeš, treba je gledati naprej, si zastaviti realne cilje, ki nam bodo prej ali slej spet narisali smeh na obraz! Med vami in mnogimi, ki imajo prav tako težave, a se morajo znajti sami, je bistvena razlika: nihče jim ni nikoli igral desne roke.
Ne vem sicer, ali se boste že danes strinjali z menoj, nekoč se bo to verjetno zgodilo: zdi se mi, da ima dobrota (potuha), ki ste jo dobivali pri tašči, tudi zelo močno senčno plat. Upam, da vam moje besede ne bodo zvenele preveč grobo, vseeno si drznem reči, da sta njena uslužnost in nenehno pometanje težav pod preprogo vaši družini naredila več škode kot koristi. Namreč: s svojo dobroto vas je dodobra oropala vseh izkušenj, ki bi si jih morali v zakonu nabirati sami. Ne razumete? Z njeno pomočjo ste ubirali lažje stezice, ob tem pa pozabljali, da je bila gospa le tašča, ne pa vaš partner! Težave bi morali reševati z možem – ne z njo.
Na njeno navzočnost in dobroto se je zanašal tudi vaš mož – njen sin. Brez slabe vesti je ob večerih popival v gostilni, saj je vedel, da vam bo mama pomagala v hlevu in pri molži. Ko se najstarejšemu ni več ljubilo obiskovati šole – na klin jo je obesil v tretjem letniku –, ga je vzela v naročje, češ bo že kako. In je res bilo, kršenmatiček! Vsak mesec mu je dala malo več kot sto evrov, da je imel za cigarete in pivo, ni trajalo dolgo, ko sta iz fanta – z najboljšimi nameni – ustvarili invalida, ki zdaj ne počne drugega, kot čepi pred računalnikom, hodi po lokalih in izkorišča vse, ki mu pridejo blizu.
Trideset let ste že poročeni, a ste bolj nemočni in neizkušeni kot prvi dan zakona. Jočete za taščo, hkrati pa večkrat zapišete, da svojega moža sploh ne poznate. Seveda ga ne, saj ga ne morete! Z njim ste vsa ta leta samo spali, spočenjali otroke – duhovno pa ste živeli s taščo. Ker je bilo tako laže, bolj udobno.
Kljub vsemu vam še kako verjamem, tudi zelo vas razumem, da vam je po njeni smrti težko. Stopili ste v zrela leta, opirajoč se na berglo, zdaj pa, ko je ni več, ne znate hoditi. Seveda, najlažja pot bi bila, da bi vse skupaj pustili za seboj in odšli nekam – kamorkoli že. Vendar si takšno, preprostejšo pot izberejo le – slabiči. Vi pa, prepričana sem, niste te sorte. Vsak začetek je težak in tudi vaš bo. Imate kar lepo število otrok, nekoč bodo prišli vnuki. Do takrat vas čaka nemalo dela. Cena za to, da bo drugače, da se bo nekaj spremenilo, morda ne bo majhna, bodo pa rezultati toliko slajši.
Skupaj z vami morajo odrasti tudi partner in otroci. Najstarejši naj si poišče zaposlitev, dokler je ne najde, naj prevzame težaška dela na kmetiji. Brezpogojno. Svojih dolžnosti naj se začne zavedati tudi partner. Brez denarja ni muzike, brez dela pa ni jela. Če nimate od kod vzeti denarja za hrano, bodo gospodje pač lačni. To jim morate vtepsti v glavo! Večkrat ste poudarili, da so drugi otroci pridni in so na vaši strani. Kaj, ko bi se najprej pogovorili z njimi? Morda vam bodo pomagali delati red v hiši?
Draga Zarja, upam, da boste kmalu sami verjeli, da se ne splača sedeti in jokati. V življenju je pač tako: če nas zebe, se oblečemo, če smo se urezali v prst, ga ovijemo z obvezo, če nam teče iz nosa, ga obrišemo. Takrat pa, ko smo v težavah, se lotimo dela, da jih odpravimo. Ni tako?
P. S. Morda pa vaš mož sploh ni tako slab, kot se vam zdi, kdo ve. Morda le ni bilo prave priložnosti, da bi vam pokazal, kaj zna, kako vas ima rad. Čez leto ali še prej mi napišite še eno pismo. Ker vam zaupam, vem, da bo drugačno od tega, današnjega.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
