Tiskane izdaje
Pismo bralke: Za menoj je trnova mladost, ki je ne privoščim nikomur. Bila sem nezakonska hči, mama je z menoj grdo ravnala, še očim me je pogosto branil pred njo. Zelo zgodaj, takoj po končani poklicni šoli, sem se poročila. Imela sem veliko srečo, da sem našla dobrega moža. Čeprav so me po poroki doma še bolj zavračali kot pred njo, sem se nenehno vračala v upanju, da bom nekoč deležna vsaj malo ljubezni. To se ni zgodilo. Imela sem že skoraj štirideset let, ko sem morala mamo na kolenih prositi odpuščanja zaradi neke malenkosti, ki sem jo menda zagrešila. Moža so takšna ponižanja, ki sem jih doživljala, žalostila, a ker me ima rad, mi je vseeno stal ob strani. Po smrti očima se je mama še enkrat poročila, vendar me na poroko ni povabila. Vse druge je. Njena zavrnitev mi je spodkopala tla pod nogami. Potrebovala sem več kot tri leta, da sem se pobrala. Ko je bila v bolnišnici, sem jo šla brez vednosti moža obiskat, a me je nagnala iz sobe. Pred kratkim me je poklical polbrat in mi povedal, da je zelo slaba. Zame ni vprašala niti ni izrazila želje, da bi prišla k njej. Razmišljam, kaj naj naredim. Naj vseeno poskusim in jo obiščem ali pa naj pod preteklostjo za vse večne čase potegnem črto?
Milena svetuje: Draga Lucija, če sem prav seštela vaša leta, sodite v generacijo poznih petdesetih let, ki so jo učili, da je vsak poskus »grdega« razmišljanja o starših, učiteljih, nadrejenih itd. skrajno nespodobno in neprimerno ravnanje. Nisem strokovnjakinja, le občutek po vseh zgodbah, ki sem jih že slišala, mi pravi, da se ženske, ki so rojene v tem času, tudi najteže odločijo, da ubežijo družinskemu oziroma partnerskemu nasilju.
Vaše pismo, ki ga objavljam, ni prvo te vrste. Podobnih ali celo zelo podobnih je bilo že kar nekaj. Ne mučijo vas le privzgojene moralne norme, muči vas tudi vest, pa občutek, kaj bodo rekli ljudje, če se ne boste obnašali tako, kot zahtevajo »pravila« okolja, v katerem živite.
Najbolj me je pretresel tisti del vašega pisma, kjer opisujete, kako ste se morali ponižati in iti na kolena zaradi besed, ki ste jih izrekli. Pa niso bile nič takšnega. Svakinji ste potožili, da bi dali vse, kar imate, da bi vas mama vsaj enkrat stisnila v objem. Ker je povedano prišlo na njena ušesa, je nastal ogenj v strehi. V besu vas je celo udarila, češ da jo obrekujete in ponižujete, čeprav ste izrazili zgolj in samo to, kar vam je ležalo na srcu. Če ste hoteli, da se pomiri, ste se spustili na kolena in si še bolj zarili nož v srce.
Pozneje ste tudi moža prepričevali, da je imela mama prav. Širša družina, polbrata in polsestra, navajeni, da se z vami grdo ravna, so molčali. Če že vi niste ukrepali, tudi njim ni zameriti. Znotraj bližnjega sorodstva pogosto tli marsikaj, žal pa so ožji člani običajno preleni, da bi z iskanjem pravičnosti netili še dodatne požare.
Sprašujete me, zakaj je vaša mama takšna, kot je. Kljub temu da sem vaše pismo prebrala večkrat, ne vem. Ne vi ne jaz ne poznava razlogov, zakaj se je razšla s fantom, ki je bil vaš oče. Morda so bile zamere, ki so takrat nastale, tako močne, da tudi vas ni mogla ne sprejeti ne ljubiti. Moralo je biti res hudo, če ste se smilili celo očimu. Ne spominjate se, da bi vas kdaj objela, pocrkljala, vam dala kakšno slaščico, čeprav so jih imeli polbrata in polsestra zmeraj polne žepe.
Morda bi bilo v vašem primeru lahko marsikaj drugače, če bi imela vaša mama vsaj ščepec volje in poguma in bi se z vami pogovorila, ko je bil za to še čas. Zadoščalo bi, če bi razkrila, zakaj vas ne more ljubiti kot druge otroke, pa bi vi – prej ali slej – že kako razumeli. Če to ne, pa vsaj ne bi silili vanjo in moledovali za tisto, česar vam ne more in noče dati. Žal je ostalo med vama vse do današnjih dni ogromno neizrečenega. Okolje od vas zahteva in pričakuje, da se obnašate, kot da je vse lepo in prav, po drugi strani pa vas mama ne spusti v svojo bližino. Še več: celo takrat, ko bi pričakovali malo več človečnosti, vas je v bolnišnici odgnala od sebe. Kot bi bili mrčes.
Boleče se zavedam čustev, ki divjajo v vaši duši. Zavedam se, da bi tudi pred drugimi najraje izkričali svojo bolečino, pa molčite, ker ste bili tako vzgojeni. Verjamem vam, da vas boli tudi to, da včasih delate krivico svoji družini, bojite se, da jih zanemarjate. Draga Lucija, če ste se z njimi pogovorili o svoji bolečini, vas morajo razumeti, če se niste, potem, žal, tudi oni doživljajo podobno kalvarijo, kot je vaša.
Že od pamtiveka velja, da je »mama ena sama«. Da jo je treba brezkompromisno ljubiti in spoštovati. Zelo drži, a ne smemo pozabiti, da je to takšna mama, ki ima vse svoje otroke enako rada, ki ni krivična, ki boža in deli objeme in ne dela razlik. Mama, ki jo ljubimo in spoštujemo, ne bo nikoli krivična, a če se bo to morda zgodilo, bo poskušala narediti vse, da otroka spet privabi v svoje naročje. Mama ne goji zamer, ampak odpušča. Ne glede na to, kaj otrok stori, so vrata doma zmeraj odprta na stežaj.
Vprašajte svojo vest, ki vam že leta in leta ne da miru, kaj vam je mama v življenju dala. Odgovorite si iskreno in tako, kot je bilo v resnici. Ne lažite si in pri odgovorih ne tiščite glave v pesek.
Za konec naj zapišem še to: če bo mama želela, da vas pred smrtjo vidi, vas bo poklicala. Če ne, se sprijaznite s tem, da mame niste nikoli imeli. Imate pa moža, ki vas ima rad, in otroke, ki vas potrebujejo. In ki jim morate biti, tudi če so že odrasli, najboljša mama na svetu.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
