Tiskane izdaje
Pismo bralke: V vaši rubriki redkokdaj objavite kakšno pismo, ki bi ga napisala alkoholikova žena. Bojim se, da so, podobno kot jaz, tudi one že zdavnaj izgubile upanje, da bo kdaj bolje. Moj mož ni bil »zatežen« alkoholik, bil pa je vztrajen in dosleden. Po rojstvu drugega otroka, ko me je kljub temu, da je obljubil, da ne bo več zahajal v gostilne, obiskal v porodnišnici pijan kot klada, sem se hotela ločiti. Tašča, ki je bila res zlata, me je pregovorila, naj tega ne storim, da hiše ne bo zadela sramota. S težkim srcem sem jo ubogala. Preselila sem se v drugo sobo, a tega kakor da ni opazil. Predstavljate si, bila sem mlada (23), željna ljubezni, a tako prekleto osamljena … Po taščini smrti in po odhodu najmlajšega v srednjo šolo se je mož nenadoma odločil, da ne bo več pil. Abstinira še danes. Žal pa to le pomeni, da je eno zablodo zamenjal za drugo: postal je zagrizen športnik, planinec, kolesar. Namesto steklenic se po kleti valjajo športni pripomočki vseh sort. Po več kot petnajstih letih, ko med nama ni bilo spolnosti, še manj objemov, se je »spomnil«, da ima ženo. Zahteva, da se preselim nazaj v spalnico in se obnašam, kakor da je vse tako, kot mora biti. Žal tega ne morem storiti, ker je s pijančevanjem v meni ubil sleherno sled ljubezni, ki sem jo kdaj čutila do njega. Kako naj mu to dopovem, če pa trmasto vztraja pri svojih stališčih? Vilma
Milena svetuje: Res ste se znašli v nenavadni zagati, za katero ste, žal, mičkeno tudi sami krivi. Če bi pred petnajstimi leti odšli na svoje, bi imeli zdaj mir v hiši, ob sebi pa morda tudi novega partnerja, ki bi vas vsak večer – ali tudi čez dan – vzel v naročje, se ljubil z vami in vam na tisoč in še kakšen način pokazal, da vas ima rad. Vaša zgodba je žalostna tudi zato, ker kaže, da ste se v prelomnem trenutku žrtvovali zaman. Tašča ni bila dobra tašča, saj jo je k temu, da vas je pregovorila, vodila zgolj sebičnost. Bala se je, kaj bodo ljudje rekli, za vas in vašo dušo ji je bilo bolj malo mar. Pomislite: četudi je vedela, da ste se preselili v drugo sobo, je raje pogledala vstran, kot bi vam dala prosto pot! Bili ste še zelo mladi, neizkušeni, zato vam ne gre zameriti, da ste jo ubogali.
Čas, ko odidejo otroci od doma, je za podobne zakone, kot je vaš, zelo zoprn in predvsem nevaren. Kar naenkrat zakonci izgubijo nit, ki jih – zlepa ali zgrda – veže med seboj. Praznina odnosov pokaže svoj pravi obraz. Otrok ni več, obveznosti, s katerimi bi se zamotili in pozabili nase – tudi ne. Ker tako misli kot roke niso bile več polno zasedene, ste se začeli boleče zavedati, kako prekleto osamljeni ste. Mož je ene vrste zasvojenost zamenjal za drugo: iz pijanca se je spremenil v fanatičnega športnika, ki ne skrbi zgolj za lastno telo, temveč mu je mar tudi prehrana in vse druge aktivnosti, ki pritičejo zraven. V ničemer pa se ni spremenilo njegovo srce. Še zmeraj vas ima za lastnino, ki se mu mora prilagajati. Dokler je pil, mu je bilo po volji, da ste bili v svoji sobi, ker je verjetno tudi njegov spolni nagon dodobra potonil v alkoholu. Zdaj pa, ko se je končno streznil, vas je, kot samo po sebi umevno, začel nadlegovati v prepričanju, da ima še zmeraj vso pravico do vašega telesa. Obnaša se, kot bi bila ljubezen v letih pijančevanja zamrznjena v hladilni skrinji. Ob nenadni otoplitvi (treznosti) pa bi, po njegovem, morali biti na razpolago, kakor da je v vašem zakonu vse, kot mora biti.
Čisto vas razumem, da vam ni lahko. Navadili ste se živeti brez objemov in dotikov, že misel, da bi mož spet legel na vas, vam je odvratna, ostudna in tuja. Ljubezen je izginila, mož vam v seksualnem smislu pomeni toliko kot naključni tujec, ki ga srečate na cesti. Pa ko bi se v minulih letih vsaj pogovarjala med seboj! Ne! Vsak od vaju je živel v svojem svetu, med katerima je alkohol podrl sleherni most.
Neskončno vas boli, ker ne razume vašega tihega odpora. Trpite, ko vas sili v nekaj, česar mu niste sposobni dati. Ne razume, da so čustva umrla, izginila, da vam kot moški ne pomeni ničesar več. Pa ne le to: kadarkoli ga pogledate, vas v srcu jezi, ko pomislite, da ste zaradi omahljivosti in taščinih obljub, da bo bolje, da morate le malo potrpeti, izgubili dobršen del življenja. Jočete, ko se zasačite, da ste še zmeraj neodločni. Bojite se, da boste popustili in se brez besed vdali njegovim vedno glasnejšim in vztrajnejšim zahtevam. Prav tako vas gloda skrb, kaj pa, če neke noči vdre v vašo sobo …
Ne vem sicer, kakšen odgovor ste želeli slišati od mene, vendar … Če bi bila na vašem mestu, bi najprej poskušala zlepa, a dovolj glasno, da vas bo slišal. To pa zato, da si pozneje ne bi spet (!) po nepotrebnem česarkoli očitali. Torej: pred možem ne bi več bežala, ampak bi mu zelo od srca, konkretno in brez olepšavanja povedala dvoje: prvič, da niti približno ni več tako, kot je nekoč bilo, in drugič – če vas želi imeti, naj začne od začetka – s snubljenjem in osvajanjem. To pomeni, naj se ne obnaša kot slon v trgovini s porcelanom, naj poskuša v vas prebuditi čustva na novih temeljih! Počasi, strpno in z občutkom! Lepa beseda lepo mesto najde! Naredite vse, da vas bo slišal, ko mu dopovedujete, da niste robot in ne morete odreagirati s pritiskom na gumb.
Če pa se mu bo zdelo, da govorite neumnosti, če se bo vašim besedam posmehoval ali vas celo žalil, vam ne preostane drugega kot to, kar bi morali storiti že pred davnimi leti: odidite! Veste, to, da je mož nehal piti, še zdaleč ne pomeni, da je tudi ozdravljen!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
