Tiskane izdaje
Pismo bralke: Tik pred koncem gimnazije sem zbolela za hudo boleznijo. Na srečo se je zdravljenje začelo pravočasno, tako da sem lahko skupaj s sošolci maturirala in se vpisala na fakulteto. Na težke trenutke sem poskušala pozabiti, a se ni dalo. Pa ne po moji krivdi! Moje domače je zame še vedno strah, zavijajo me v vato in mi ne pustijo dihati. Branili so mi, ko sem se poročila in ko sem rodila prvega otroka - menili so, da mi bo to škodovalo. Mož je, na srečo, zelo normalen, dobro pozna mojo bolezen in ne zganja prav nobene panike! Za »normalnost« sem mu zelo hvaležna in jo iskreno občudujem, saj so ga tudi njegovi starši odkrito napadali, ko so izvedeli za najino zvezo. Kljub temu da sva skupaj že skoraj petnajst let in imava že dva otroka, mu njegova mama pogosto namigne - in to vpričo mene -, da bi moral imeti še kakšno železo v ognju. Za vsak primer. Mož se ji smeji, mene pa takšno obnašanje zelo jezi in prizadene. Če ne bi imela svojih izkušenj, se mi ne bi niti sanjalo, koliko čudaških posameznikov premore ta svet! Opravljam intelektualno delo, in to kar od doma. Tašča trdi, da tako in tako samo lenarim, moja mama pa me sili, naj si poiščem »pravo« službo, da ji ne bom v sramoto. Če bi bilo po moje, bi z enimi in drugimi pretrgala vse vezi.
Lucija
Milena svetuje: Draga Lucija, kot ste morda že kdaj zasledili, se trudim, da mlade in njihove starše spodbujam k medsebojni pomoči, k sožitju, k sobivanju. Nagovarjam jih, naj se več družijo, pogovarjajo, si pomagajo. Menim namreč, da je lepo in prav, da tudi širša družina tke vezi, da so si blizu, da poženejo skupne korenine ... Žal je tako, da je življenje tudi polno izjem, in ko potem naletim na zgodbo, kakršna je vaša, mi je nerodno in neprijetno, da mi bolj ne more biti. Takšnih staršev, kot so vaši in moževi, preprosto ne razumem. Še več: jezna sem nanje, saj menim, da sami sebi kopljejo jamo, v katero bodo zdaj zdaj padli. Ne predstavljam si otroka, ki bi njihovo verbalno nasilje prenašal v nedogled.
Po pravici povem, da mi ne gre v glavo, s kakšno pravico se vtikajo v vaše življenje in vam - v imenu ljubezni - celo krepko nagajajo. V tem ne vidim nobenega smisla. Kvečjemu povzročajo nemir in nelagodje. To, kar počnejo, se - milo rečeno - ne počne niti v najbolj groznih sanjah, kršenmatiček!
Vas pa bi od veselja najraje kar objela - pa ne le vas, tudi vašega moža -, ker vam je uspelo, da ste hudo bolezen ne le preboleli, temveč skrbi glede nje vrgli čez ramo! Naučili ste se, da se veselite vsakega trenutka posebej, znate uživati v majhnih stvareh, ljubite življenje! Moža in otroke cenite in spoštujete veliko bolj, kot bi jih morda sicer. Ker ste bolj nočni ptič, ste priložnost, da delate od doma, zagrabili z obema rokama, saj lahko ustvarjate, medtem ko drugi spijo. A ne bodi vrag! Tudi ta del vaše plemenite osebnosti se ne ujema s pravili, po katerih živijo vaši in njegovi starši! Tašča na vas gleda zviška, češ da ste leni, ker umsko delo zanjo ni nobeno pravo delo, mama pa se ozira predvsem na vaško mnenje, ki nima pojma, kaj počnete, a vas kljub temu veselo obirajo in vlačijo po zobeh. Namesto da bi se mama odločno postavila za vas, se raje prilagaja babjim čenčam in sili v prilagajanje še vas. Prav uščipniti se moram, ker drugače bi mislila, da se mi ob takšnih norostih - sanja.
Družinska srečanja morajo biti res prava grozljivka! Vaši starši jih začinijo s patetičnim obujanjem spominov, kako je bilo, ko ste pred 20 leti zboleli, kako so se bali za vas, kako jih danes nočete ubogati, ko vam s svojimi nasveti želijo le dobro, vi pa sedite kot kip in se trudite, da jim ne rečete kakšne napačne besede. Ker če bi jo, potem bi se šele usulo po vas, da ste nehvaležnica in da staršev ne spoštujete!
Tudi moževi starši niso nič boljši. Dajo vam vedeti, da so nenehno na preži, kdaj boste spet zboleli, da bodo primerno ukrepali, če se to zgodi. Ker želijo sina obvarovati hudega, že prej, preden se bi to, hipotetično, zgodilo, razmišljajo, kako bi mu našli primerno sopotnico, ki bi vas nadomestila. Žal mi je, da moram to reči: takšno obnašanje ni le boleče, je tudi nemoralno.
Veste, draga Lucija, takole med vrsticami vam povem: zelo rada imam sladoled, a kaj, ko me vsakič, ko se ga z vso strastjo lotim, začne boleti grlo. Pa mi reče vnuk, ja, babi, ne jamraj, pa namesto sladoleda raje pij čaj. V njegovi otroški logiki bi se lahko našel nasvet tudi za vas: svojemu dušebrižniškemu sorodstvu postavite brezkompromisni pogoj, ki mora biti povedan tako, da ga bodo vsi vpleteni razumeli. Če vam ne bodo nehali težiti zaradi stvari, ki niso aktualne malodane dvajset let, če bodo kljub pogovoru in dogovoru še vedno vztrajali in vam pili kri, potem jih prenehajte obiskovati. Vaše dobro počutje je pač pomembnejše! Roko na srce: pomembno je tudi za vaše zdravje. Še na nekaj ne smete pozabiti: imam občutek, da vas imajo za nebogljenega otroka, ki mu je treba ukazovati in ga držati za rokico, vi pa se temu odnosu podrejate in se mu ne morete ali se mu celo bojite upreti. Zamera gor ali dol, odrasli ste, odgovorni za svojo družino, ne pa da komurkoli drugemu, četudi so to vaši lastni starši, polagate račune. Če katerakoli podobna gospa tašča (ali mama) bere ta moj odgovor, srčno upam, da močno zardeva in da takšnih neumnosti, kot jih počne vaša, ne bo nikoli (več) počela.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje).
