Tiskane izdaje
Pismo bralke: Stara sem 36 let, resnega fanta imam že malo več kot pet let. Rada bi si ustvarila družino, saj imava po teoretični plati vse možnosti zanjo. S fantom pa ne najdeva in ne najdeva skupnega jezika, čeprav je dve leti starejši od mene. Izhaja iz zelo čudne družine, in če sem iskrena, ne njega ne njih včasih ne razumem najbolje. So trije bratje (eden je že poročen pa mu žena ne dovoli, da bi prihajal domov) in mama jih ima stoodstotno pod komando. Včasih se mi celo zdi, da se je fant boji. Oni so tudi zapriseženi vegetarijanci, jaz ne. Fant si od časa do časa rad privošči kaj domačega, a ga je zmeraj strah, da bi za te prekrške izvedeli doma. Prihodnost človeštva vidi v zelo negativni luči, pogosto razmišlja o koncu sveta. Kadar ga zvabim v hribe, postane čisto drug človek. Dela v javni upravi in razmere, v katerih preživi večji del dneva, so, milo rečeno, zelo stresne. Nikoli ne ve, kdaj bo dobil nož v hrbet. Ker je na pogled zelo lep in simpatičen moški, ga pogosto osvajajo tako ženske kot moški. Če bi znal izreči kakšno bolj trdo besedo, bi imel pred njimi že zdavnaj mir, tako pa je preveč mil človek in raje potrpi. Rada bi mu pomagala, saj, kot sem že zapisala, lepo bi bilo, da imava tudi otroke.
Milena svetuje: Vaše težave so res mičkeno nenavadne, predvsem pa so skregane z mojo zdravo kmečko pametjo. V svetu, v katerem živi fantova družina, bi se težko znašla. Pa ne zato, ker ne bi bila prilagodljiva, temveč zato, ker bi se mi upiralo. Rada imam čiste račune, dobre medsebojne odnose, iskrenost, prizemljenost, pa da se reče bobu-bob. Kakšne utopične ideje, da bo jutri konec sveta zaradi kemičnih sledi, ki na nebu ostajajo za letali, bi mi kdorkoli težko »prodal«. Bolj zaupam, da bo zmagalo dobro kot pa slabo! Seveda, da se bodo želje, podobne mojim, uresničile, pa mora vsak človek, ne glede na to, kje dela in biva ter kaj počne, krepko sam (!) pomigati in si pozitivno okolje ustvariti najprej okoli sebe, potem šele lahko začne mahati z »metlo« pred pragovi drugih.
Tudi za vas in vašega fanta – prepričana sem – je še veliko upanja. Z ramo ob rami se bosta morala truditi za družino, za zdravo življenje z bogatimi medsebojnimi odnosi, ki jih ne bodo rahljali novodobni potrošniško-šarlatanski vplivi. Tem slednjim se je res treba izogibati kot hudič križu.
Lepo ste zapisali, da postane vaš fant čisto drug človek, kadar sta sama, kadar gresta v naravo, v hribe in pustita mobilni telefon doma. Torej: luč na koncu predora že sveti, le do nje morata priti! Za mir v duši, za »normalnost«, za varno zavetje bo treba zavihati rokave! Sploh ker je okoli vas polno takšnih, ki jih mika, da bi živeli lahkotno in v brezdelju tudi na račun vajinih žepov.
A pazite: karkoli bosta storila, mora biti to vajina skupna (!) odločitev, dogovora pa se bosta morala vsaj v ključnih podrobnostih tudi držati. V mislih imam predvsem fantovo odvisnost od primarne družine oziroma mamine komande. Ta odnos, če ne bo ukrepal, bi ga lahko še pošteno tolkel po glavi.
O njegovi gospodovalni mami ste napisali marsikaj, ob čemer so mi šli lasje pokonci. Niste pa me presenetili in vam zato ne bom rekla, da so takšne sorte žensk plod vaše ljubosumne fantazije. Težko je sprejeti, da je s svojim malo čudaškim ravnanjem enega od sinov čustveno že pohabila, starejšega je k sreči vzela v bran snaha in verjetno boste morali nekaj podobnega storiti tudi vi. A ne na način, da bo fant prišel z dežja pod kap!
Morda bi dodala še nekaj: pogosto me boli srce, ko vidim, kako si nekatere matere lastijo otroke, zlasti sinove. Četudi so ti na odgovornih mestih v družbi, se v trenutku, ko pridejo pred mamino obličje, spremenijo v polže brez hrbtenice in lastne pameti ter dovolijo, da jim mama upravlja življenje, celo tisto najbolj intimno. Takšni ženščini je res treba ubežati in se ji postaviti po robu. Če vaš fant tega ne bo storil, ga bodo njene lovke dosegle, četudi se pred njo skrije v medvedji brlog na Antarktiki.
Eden prvih korakov v lepšo prihodnost bi bil morda ta (denar, pravite, ni ovira), da bi se umaknila iz okolja, v katerem bivata danes. Brez škode lahko zamenjata tudi službi, z izobrazbo, ki jo imata, ne bo težko. Če bosta to storila, ne bosta bežala, ampak bosta suvereno stopila na pot proti nekemu točno določenemu cilju, ki si ga tako ali drugače oba želita.
Pa da kakšno rečem še o lepoti: strinjam se, da je lahko dopadljiv zunanji videz pravo prekletstvo, ker vzbuja pozornost tudi pri tistih, ki jim za kaj več kot celofan ni mar. Temu slinjenju se verjetno ne boste mogli izogniti, saj živimo v času, ko je zunanjost magnet, ki privablja vseh sort čebel, pa tudi mrčesa.
Kljub vsemu, kar se dogaja okoli nas, je v vsakem odnosu, tudi vajinem, pomembno, koliko si zaupamo, koliko so trdne vezi, ki nas povezujejo. Če jih lahko odpihne vsak piš, zvezi ne kaže dobro.
Ženske smo v 21. stoletju dosegle marsikaj. Četudi smo prepričane, da vse zmoremo same, pa smo, kajne, nekje globoko v sebi še zmeraj željne močne moške rame, ki ne ponuja le ljubezni in bližine, temveč tudi varnost in krepko odločnost.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
